Loški muzej Škofja Loka — Novice

Odpiralni čas novembra

Mon, 02 Nov 2026 08:57:20 +0100

Z novembrom prehajamo na zimski odpirali čas. Loški muzej bo tako odprt od torka do nedelje med 10. in 17. uro, Galerija Ivana Groharja pa od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 17. ure. Zaradi priprave nove razstave bo galerija od 24. do 29. novembra zaprta. Vabljeni na obisk!

Otokar Burdych na italijanskem bojišču (1916)

Mon, 02 Nov 2026 08:34:59 +0100

Novičnik nadaljuje serijo prispevkov o Otokarju Burdychu in njegovem življenju, ki se razkriva v ohranjenih dnevniških zapisih.[1] Jugozahodno bojišče, ki se je odprlo po vstopu Kraljevine Italije v vojno maja 1915, je obsegalo približno 775 kilometrov dolgo linijo, ki se je raztezala prek gor Ortler in Adamello do pokrajine Giudicarie oziroma doline Valle dell'Adige. Nadalje je ta del fronte potekal prek planot Folgaria in Lavarone do gore Pasubio in planote Asiago, po območju doline Val di Fiemme, gore Marmolada, prek Dolomitov in Karnijskih Alp, Kanalske doline ter naprej čez območje Julijskih Alp, reke Soče in kasneje Piave. Poveljstvo avstrijske armade na jugozahodnem bojišču je prevzel nadvojvoda Evgen (1863-1954).[2] Mnogi možje in fantje iz Kranjske, med njimi tudi Otokar Burdych, so vojna leta služili pod 27. domobranskim pehotnim polkom, ki je bil konec marca 1916 poslan na predel jugozahodnega bojišča, in sicer na Tirolsko (danes Južna Tirolska). Polk se je vse do majske avstro-ogrske ofenzive na visoki planoti Asiago zadrževal v zaledju. Potekajoča ofenziva pa je bila v juniju zaradi ruskega napada na vzhodnem bojišču predčasno prekinjena in polk je bil poslan na vzhod na pomoč.[3] Selitev v zaledju italijanskega bojišča Marca 1916 se je Otokar Burdych s preostalimi vojaki 27. domobranskega pehotnega polka iz Bohinjske Bistrice premaknil proti Ratečam in Beli Peči, 26. marca pa se je vojaštvo odpeljalo v smer Beljaka in od tam dalje proti Lienzu ter na takratno avstrijsko Južno Tirolsko. Vojaštvo je ponoči prispelo v Bruneck, kjer je prenočilo in drugi dan začelo pešačiti proti avstro-ogrsko-italijanski meji na jugu. Prvi postanek je predstavljala vas Mühlbach, vendar pot s tem še zdaleč ni bila končana. Že naslednji dan se je polk odpravil proti jugu, do Brixna (Bressanone). Po prihodu v mesto je Burdycha najbolj razveselila nastanitev v hotelu Elephant, saj je po dneh potovanja z vlakom in pešačenja v dnevniku zelo jasno zabeležil navdušenje nad električno lučjo in mehkim ležiščem v hotelu. Bivanje v Brixnu je bilo kratko in polk se je že naslednji dan odpravil južneje skozi kraj Widbruck (Ponte Gardena), vas Atzwang (Campodozzo) in mimo Bozna (Bolzano) do kraja Auer. Tam se je vojaštvo nastanilo, naslednji dnevi pa so bili zaznamovani z rednimi in različnimi vojaškimi vajami ter patruljiranjem, torej sistematičnim opazovanjem in ogledovanjem stanja na terenu. Zaradi izvajanja vojaških obveznosti se je polk v naslednjih dneh gibal v smeri Tramina (Termeno) ob reki Adiži (Adige), vadil v okolici jezera Lago di Caldaro, v okoliških gozdovih ter na strelišču v Branzollu (Branzolo). Vaje so med drugim potekale še okoli ruševin graščine Leuchtenburg in na gorskem vrhu Castelfeder. Vojaki so ob vseh obveznostih našli čas za redno pisanje dopisnic domačim, kartanje, prostočasne športne aktivnosti in zabavanje v vinski kleti. Za vzdušje ob druženju v vinski kleti in raznih gostilnah je občasno poskrbela polkovna godba, ki je med drugim igrala Triglavsko koračnico. Otokar pa je navdušenje izražal tudi nad dograjeno infrastrukturo v alpski pokrajini, kar je večkrat zapisal v dnevniku. Zlasti pogosto omenja zajezitev in hidroelektrarno, ki si jo je tudi ogledal. Zapise v dnevniku stalno spremlja še upodobitev nekaterih prizorov na fotografijah. S seboj je namreč nosil kamero in steklene plošče ter bil ob mnogih večerih zaposlen z razvijanjem fotografij. Otokarju je bilo v času bivanja v zaledju fronte dovoljeno tudi obiskati Bozen (Bolzano), kjer je opravil nakupe in si med drugim priskrbel potreben fotografski material. Velik sovražnik vojakov so bile uši, zlasti zaradi neznosnega srbenja. Hkrati so prenašale tudi nekatere nevarne kužne bolezni. Da bi preprečili prenos teh bolezni, so bili vojaki poslani na kopanje.[4] Tako je bil Otokar zadolžen, da je kot komandant svoj vod peljal v kraj Neumarkt, kjer so se vojaki lahko okopali in očistili uši. Poleg tega so imeli občasne zdravniške preglede, zlasti zaradi morebitnih spolnih bolezni. 24. aprila 1916 je bila celotna četa cepljena proti koleri, med vojaštvom pa se je v času nastanitve v zaledju razširila škrlatinka. Med vojaške obveznosti je sodilo tudi redno obiskovanje svete maše ter slovesna udeležba vojaštva na organiziranih sprevodih, in sicer ob času, ko so polk obiskali različni komisarji. Polk je med drugim 19. aprila 1916 obiskal nadvojvoda Evgen. Ta je bil 24. maja 1915, po vstopu Kraljevine Italije v vojno, imenovan za poveljnika novonastalega poveljstva jugozahodne fronte. Nadvojvoda je v času bitk med drugim občasno potoval v smeri frontne črte in se tako v živo prepričal o stanju na fronti.[5] V smeri “kazenske ekspedicije” Polk je zapustil Auer 15. maja 1916 in pot nadaljeval južno. Prva postojanka je bil kraj Lavida, kjer so na Otokarja globok vtis naredili zlasti nasadi limon in fig. Kraj naj bi imel že precej italijanski značaj, tudi večji del domačinov je govorilo italijansko. Pot je vojake vodila dalje mimo mesta Trento (Trentino) v Romagano, kjer so imeli daljši postanek. Vsakdanjik Otokarja in sovojakov so postale redne vojaške vaje, razvijanje fotografij in veseljačenje. V začasni nastanitvi pa vojaštvo ni ostalo dolgo, saj je že po nekaj dneh sledila nova selitev. Na poti so srečali prve begunce, in sicer iz Rive ob Gardskem jezeru (Riva del Garda), ki so zaradi italijanskega obstreljevanja morali zapustiti domače kraje. To je bilo za polk na tem pohodu eno prvih soočenj s posledicami vojne in je naznanjalo bližino bojne črte. Če so dežne kaplje vojake osvežile in nekoliko poživile, jih je vse pogostejše grmenje topov in glas strelov streznil. Približevali so se bojišču na gorskih bregovih, ki so ga še vedno le opazovali z ravnine. Prvi postanek je bila vas Pomarolo severovzhodno od Gardskega jezera, daljši postanek pa so naredili v Folgarii. Prebivalstvo je vas na tej točki zaradi vojnih razmer že zapustilo in v njej je bilo nastanjeno vojaštvo. V kraju naj bi prevladovale neznosne razmere, nered in umazanija, kakor zapiše Otokar. Od tod je polk nadaljeval pohod prek vasi St. Sebastian (San Sebastiano), Busatti in Longhi, prečkal reko Astico in prispel v vas Casotto, ki je bila prav tako razdejana zaradi nastanjenega vojaštva. Nekoliko naprej so prečkali avstro-ogrsko-italijansko mejo in si uredili tabor. Kakor zapiše Otokar, so bile posledice vojne na tem območju več kot očitne. Mnoga poslopja so bila zaradi granat uničena in na vsakem koraku je bilo mogoče najti municijo in drug opuščen vojaški material, ki so ga vojaki med umikom puščali za seboj. 31. maja 1916 je prišel ukaz, da se morajo vojaške čete premakniti proti gori Cengio, kjer je potekala silovita avstro-ogrska ofenziva proti italijanski vojski, znana kot “kazenska ekspedicija” (Strafexpedition)[6]. S prvimi premiki so vojaki prispeli pod gorska pobočja, kjer so čakali na nadaljnje ukaze. Da bi si krajšali čas in se hkrati nekoliko zamotili, so igrali karte. Dogajanja v njihovi bližini pa dejansko niso mogli odmisliti, saj jih je grmenje artilerijskega orožja - možnarja - neprestano spremljalo. Tudi pravega spanca niso imeli, saj so v ozadju nenehno odmevali topovi, mimo taborišča pa korakale čete vojakov. Preden so se premaknili na gorsko fronto, so bili vojaki priča tudi bombardiranju sosednje vasi. Ukaz za nadaljnji premik je prišel 3. junija in čete so se začele vzpenjati na goro Monte Cengio. Korakali so “mož za možem” ob spremljavi sovražnih šrapnelov, tj. topovskih iztrelkov, napolnjenih s kovinskimi kroglicami in eksplozivom. Pester je bil tudi prihod v postojanko, kjer je mrgolelo vojakov, ranjencev in ujetnikov. V teh kaotičnih razmerah si je četa poiskala taborišče, šele med iskanjem pa je Otokar ugledal resnično podobo že nekaj tednov trajajoče ofenzive: “Pri vsakem koraku zadeneš na mrtvega vojaka. Ogromne množice materijala leže razmetane. Ranjenci stokajo. Grozno je vse to. Ob 23.30 sem se popolnoma premočen vlegel. Nedaleč od mene so ležali mrliči.”[7] Večje obstreljevanje sta Otokar in njegova vojaška četa doživela 9. junija 1916, ko je topovski izstrelek zadel Škofjeločana Franca Čarmana (1875-1916). Po umiritvi obstreljevanja so pokojnega ob molitvi pokopali, grob označili z lesenim križem in napisno tablico, ki jo je izdelal sam Otokar. Večji napad se je končal šele 13. junija, vojaštvo pa se je začelo pripravljati na protinapad, ki se je začel 15. junija: “Ves vrh hriba zavil se je v goste oblake dima in izstrelki vseh kalibrov so deževali nanj. [...] Grozovito je pokalo, žične ovire, drevesa, ljudje frčali so po zraku. Niti sekundo ni prenehalo bombardiranje in vsi smo bili trdno prepričani, da ne bo ostalo še kaj celega in živega.”[8] Bojevanje se je nadaljevalo, vendar je Otokar bojišče 20. junija 1916 zapustil. Vojaška četa je prejela ukaz o premiku in začel se je spust nazaj v dolino. Od tod se je vojaštvo začelo vračati v smeri italijansko-avstro-ogrske meje in prek nje do mesta Lavis, kjer jih je čakal vlak. Ta je vojake odpeljal v smeri Bozna (Bolzano) in dalje proti Innsbrucku, Salzburgu in Dunaju. Od tod jih je pot vodila v Galicijo, in sicer na vzhodno bojišče. S tem se dnevnik konča, nadaljnjega poteka bojnih operacij ter Otokarjevega premikanja v zadnjih letih vojne iz njegovih dnevniških opisov ne spoznamo. Splošno je znano, da je 27. domobranski pehotni polk, pri katerem je Otokar služil, na vzhodni fronti ostal v poletnih mesecih in je bil ob koncu avgusta 1916 poslan v zaledje soške fronte.[9] Po koncu prve svetovne vojne in vrnitvi v domače okolje se je Otokar Burdych odločil za študij farmacije v Zagrebu. Študij je končal leta 1922 in se nato leta 1923 preselil nazaj v Škofjo Loko, kjer je začel delati v družinski lekarni. V zadnjem novičniku bo Biljana Ristić osvetlila še preostale odseke iz ohranjenih dnevniških zapisov Otokarja Burdycha. Pripravila: Sara Šifrar Krajnik [1] O življenju Otokarja Burdycha glej: Biljana Ristić, Sara Šifrar Krajnik, Otokar Burdych, spletni vir: <https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych/>, pridobljeno 19. 10. 2026; o vojaškem služenju Otokarja glej: Sara Šifrar Krajnik, Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915-1916), spletni vir: <https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych-v-zaledju-soskega-bojisca-19151916/>, pridobljeno 19. 10. 2026; o obiskovanju Škofje Loke med prvo svetovno vojno glej: Biljana Ristić, Burdychovi obiski Škofje Loke med prvo svetovno vojno, spletni vir: <https://www.loski-muzej.si/novice/burdychovi-obiski-skofje-loke-med-prvo-svetovno-vojno/>, pridobljeno 19. 10. 2026. [2] Petra Svoljšak in Gregor Antoličič, Leta strahote, Cankarjeva založba, Ljubljana 2018, str. 194-195. [3] Tomaž Budkovič, 27. domobranski pehotni polk / 2. gorski strelski polk, Slovenci + prva svetovna vojna 1914-1918, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2010, str. 28. [4] Tomaž Budkovič, Bohinj 1914-1918, Mohorjeva založba, Celovec - Ljubljana - Dunaj 1999, str. 203. [5] Gregor Antoličič, Nadvojvoda Evgen 1863-1954, Prispevki za novejšo zgodovino, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2015, str. 206-208. [6] “Strafexpedition” se je na zahtevnem alpskem terenu začela 15. maja 1916. Napad je bil zaradi uspešne ruske ofenzive na vzhodnem bojišču ustavljen in zadnji vojaki avstro-ogrske vojske so se umaknili na obrambne položaje 25. junija 1916. V: Marko Simić, Tirolska fronta, Slovenci + prva svetovna vojna 1914-1918, Muzej novejše zgodovine, Ljubljana 2010, str. 53. [7] Burychov dnevnik (27. 10. 1915-12. 7. 1916), vpis 3. 6. 1916, str. 34. [8] Burychov dnevnik (27. 10. 1915-12. 7. 1916), vpis 15. 6. 1916, str. 36. [9] Gorenjski muzej, 27. domobranski pehotni polk, spletni vir: <https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/27-domobranski-pehotni-polk/>, pridobljeno 16. 10. 2026.

Praznični odpiralni čas

Tue, 27 Oct 2026 14:36:10 +0100

Loški muzej bo v soboto, 31. oktobra, odprt med 10. in 18. uro, Galerija Ivana Groharja pa med 10. in 14. uro.
V nedeljo, 1. novembra, bosta muzej in galerija zaprta.

Škoparjeva hiša z obnovljeno lončeno pečjo

Tue, 27 Oct 2026 14:23:42 +0100

Leta 1962 so enega prvih muzejev na prostem v Sloveniji postavili muzealci Loškega muzeja Škofja Loka v sodelovanju z Muzejskim društvom Škofja Loka. Na grajski vrt so prenesli staro Škoparjevo hišo iz Puštala in še devet drugih objektov. Zaradi vandalizma so danes tam ohranjeni le še hiša, kozolec, mlin in vodnjak. Da Škoparjeva hiša ne bi samevala na grajskem vrtu, smo ambientalno opremili njen bivalni del, tj. vežo s črno kuhinjo, “hišo” in kamro, ter jo leta 2008 ponovno odprli za javnost. Škoparjeva hiša je po mnenju dr. Ivana Sedeja nastala v 16. stoletju in sodi v tip hiše s črno kuhinjo. Predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Hiši so najverjetneje v 18. stoletju dodali še kamro in napravili nov strop. Največjo obnovo pa je doživela leta 1906. V črni kuhinji je bil postavljen dimnik, prizidano in obnovljeno je bilo tudi ognjišče. V “hiši” sta bila omenjenega leta obnovljena še pod in lončena peč. Leta 1962, ko je bila hiša prestavljena na grajski vrt, je bila na novo pozidana tudi lončena peč. Žal jo je leta 1986 neznani storilec vandalsko razbil in tako je bila Škoparjeva hiša neprimerna za muzejsko predstavitev. V devetdesetih letih 20. stoletja smo peč obnovili po vzoru peči iz Nacetove hiše v Puštalu. Obnova nam je omogočila, da smo Škoparjevo hišo ponovno odprli za javnost. Žal tudi peči “tečejo leta”, zato jo je letos oktobra pečarski mojster temeljito obnovil. Popravil ji je venec in obok ter obnovil fugirno maso med pečnicami. Škoparjeva hiša je tako ponovno pripravljena za ogled in prijetne dogodke ob topli lončeni peči. Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Nova razstava v Galeriji Ivana Groharja

Fri, 09 Oct 2026 14:20:00 +0200

V sredo, 7. oktobra, smo odprli razstavo umetnika Toma Savića-Gecana, ki je novo delo Brez naslova, 2026 zasnoval posebej za Škofjo Loko in ga povezal z muzejsko zbirko starih knjig. Na odprtju je zbrane nagovorila Saša Nabergoj, direktorica Loškega muzeja in kustosinja razstave. Nekaj misli je podal tudi gost Darko Šimičić, hrvaški kurator, ki delo Savića-Gecana spremlja od njegovih začetkov. Razstava poteka med skoraj prazno Galerijo Ivana Groharja, kjer je na steni zapisan le stavek, in prostori Loškega muzeja na Loškem gradu. V času trajanja razstave bo do 22. novembra vsak teden iz muzejske zbirke izbrana ena stara knjiga, njene formalne lastnosti pa se bodo prevedle v navodila za skupinski performans. Ta bo potekal v enem od prostorov muzeja na Loškem gradu, analiza knjige pa bo določila prostor, čas in trajanje izvedbe ter posamezne usmeritve za gibanje performerjev. Točen čas in kraj izvedbe performansa za prihajajoči teden bomo objavili vsak torek na muzejski spletni strani.

Odpiralni čas oktobra

Mon, 05 Oct 2026 13:19:00 +0200

Muzej bo oktobra odprt po poletnem delovnem času, to je od torka do nedelje od 10. do 18. ure. Galerija Ivana Groharja na Mestnem trgu bo odprta od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 18. ure. Vabljeni na obisk!

Požarna vaja na Loškem gradu

Mon, 05 Oct 2026 12:41:27 +0200

Na Loškem gradu je v četrtek, 1. oktobra, v okviru praznovanja 150-letnice Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka potekala obsežna požarna vaja, v kateri je sodelovalo okoli 120 udeležencev. Pri izvedbi so poleg PGD Škofja Loka sodelovali tudi predstavniki PGD Stara Loka, Trata, Virmaše - Sveti Duh, Bukovica, Godešič, Gosteče, Reteče - Gorenja vas ter Civilna zaščita INFOKOM. Gasilci so v sklopu vaje simulirali posredovanje ob požaru na gradu in preizkusili postopke, ki bi jih bilo treba izvesti ob dejanskem požaru. Vaja je bila namenjena preverjanju pripravljenosti in usklajenosti sodelujočih enot ter posebnostim posredovanja v objektu kulturne dediščine. Takšne vaje so za Loški muzej še posebej pomembne, saj omogočajo preverjanje postopkov za zagotavljanje varnosti obiskovalcev, zaposlenih in muzejskih zbirk ter učinkovitega ukrepanja ob morebitnem požaru.

Odprtje nove razstave v Galeriji na gradu

Wed, 30 Sep 2026 10:40:00 +0200

V torek, 29. septembra, smo v sklopu Dnevov evropske kulturne dediščine v Galeriji na gradu odprli razstavo Rokodelska dediščina: 15 + 2 zgodbi iz muzeja Etar in Loškega muzeja, ki povezuje bolgarske in loške rokodelske tradicije ter ponuja vpogled v njihove skupne korenine, raznolikost tehnik in sodobne načine ohranjanja rokodelskih znanj. Razstava predstavlja petnajst tradicionalnih bolgarskih obrti – lončarstvo, izdelovanje nakita, sedlarstvo, krznarstvo, mutafčijstvo (predelavo kozje dlake in tkanje trpežnih, gosto tkanih izdelkov), hlopkarstvo (izdelovanje zvoncev), rezbarstvo, ikonopisje, gajtandžijstvo (izdelovanje okrasnih pletenih volnenih vrvic), struženje lesa, kovaštvo nožev, slaščičarstvo, pekarstvo, izdelavo glasbil in bakrarstvo – ter dve loški zgodbi, pletarstvo in usnjarstvo, ki predstavljata pomemben del zgodovine lokalne obrti in njeno sodobno nadaljevanje. Zbrane so ob odprtju nagovorili Saša Nabergoj, direktorica Loškega muzeja, prof. dr. Svetla Dimitrova, direktorica muzeja Etar, dr. Andreja Rihter, direktorica Foruma slovanskih kultur, in Krassimir Bojanov, veleposlanik Republike Bolgarije v Sloveniji. Odprtje je pospremil rokodelski sejem na Mestnem trgu, na katerem so lokalni rokodelci predstavili pletarstvo, usnjarstvo in izdelavo pergamenta, lesostrugarstvo ter vezenje po štetih nitih. Gostujoča rokodelka iz Bolgarije pa je prikazala izdelovanje gajtanov – okrasnih pletenih volnenih vrvic za obrobljanje in krašenje oblačil. Razstava bo v Galeriji na gradu na ogled do 14. februarja 2027.

Spremenjen odpiralni čas Grajske kavarne

Fri, 25 Sep 2026 10:21:18 +0200

V ponedeljek, 28. 9., in torek, 29. 9., bodo vrata Grajske kavarne izjemoma ostala zaprta. Od četrtka, 1. 10., bo kavarna na voljo za obisk po odpiralnem času: ponedeljek – sreda: 10.00 – 16.00 četrtek: 10.00 – 22.00 petek: 10.00 – 23.00 sobota: 9.00 – 23.00 nedelja in prazniki: 9.00 – 22.00

Dnevi evropske kulturne dediščine in Teden kulturne dediščine

Mon, 21 Sep 2026 13:49:30 +0200

Tudi letos bodo v zadnjih dnevih septembra in prvem tednu oktobra po Sloveniji potekali Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) in Teden kulturne dediščine (TDK). Namenjeni bodo ozaveščanju širše javnosti o pomenu kulturne dediščine ter spodbujanju njenega varovanja in trajnostnega razvoja. V ta namen bomo muzeji, galerije, arhivi, knjižnice, nevladne organizacije, vrtci in šole po Sloveniji in v zamejstvu organizirali več kot 350 dogodkov ter z njimi na raznolik in ustvarjalen način poudarjali pomen dediščine. Osrednja misel letošnje teme, Dediščina v vrtincu sprememb ‒ priložnosti in izzivi, želi opozoriti na ranljivost vseh zvrsti kulturne dediščine, tako nepremične, premične in nesnovne kot tudi z njo povezane naravne dediščine (naravnih vrednot). V Loškem muzeju v času DEKD pripravljamo dva dogodka: 29. septembra odpiramo razstavo Rokodelska dediščina: 15 + 2 zgodbi iz muzeja Etar in Loškega muzeja, ki bo povezala bolgarske in slovenske rokodelske tradicije v skupno pripoved o znanju, ustvarjalnosti in ohranjanju kulturne dediščine; 3. oktobra pa pripravljamo še zadnji letošnji vodeni ogled cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Brošura z vsemi dogodki po Sloveniji je objavljena na spletni strani https://dekd.zvkds.si/sl/dekd/dekd-tkd, v zavihku https://dekd.zvkds.si/sl/dekd/dekd-prireditve pa je na voljo spletni program.

Poletno ustvarjanje v Loškem muzeju

Tue, 01 Sep 2026 12:00:32 +0200

Tudi letos smo v Loškem muzeju med poletnimi počitnicami pripravili pester nabor ustvarjalnih delavnic za otroke, ki so obiskovali počitniško varstvo v organizaciji Društva prijateljev mladine Škofja Loka. S pogovorom, ogledi in ustvarjanjem so na zanimiv in sproščen način spoznavali muzejske vsebine. Najprej smo se pogovarjali o tem, kaj je muzej in kakšno vlogo ima pri ohranjanju kulturne dediščine. Nato so si otroci vzeli čas za opazovanje muzejskih predmetov in jih z risbo upodobili na kraju samem. Skupaj smo si ogledali razstavo Agate Pavlovec Kanaliziranje ter se pogovarjali o identiteti, samopodobi in različnih vlogah, ki jih prevzemamo v življenju. V ustvarjalnem delu delavnice so otroci narisali ali naslikali sebe v štirih različnih vlogah in razpoloženjih. Ogledali smo si tudi zbirko umetnega cvetja in izdelali svoje rožice iz papirja. Spoznali smo uršulinke in njihovo vlogo v Škofji Loki, nato pa na delavnici iz zelišč, ki so jih gojile na svojem vrtu, izdelali zeliščno sol. Ob ogledu razstave Za demokratizacijo – ponovno smo spoznavali osnovno grafično tehniko in izdelali svoje grafike. Poslušali smo tudi loške legende in svoje najljubše upodobili v obliki stripa.

Odpiralni čas septembra

Tue, 01 Sep 2026 10:02:00 +0200

Muzej je septembra odprt od ponedeljka do nedelje od 10. do 18. ure, Škoparjeva hiša na grajskem vrtu pa ob petkih, sobotah in nedeljah od 10. do 18. ure. Galerija Ivana Groharja na Mestnem trgu je odprta od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 18. ure. Zaradi priprave nove razstave bo galerija od 28. septembra do 7. oktobra zaprta. Galerija Franceta Miheliča v Kašči na Spodnjem trgu bo odprta od sobote, 26. septembra do nedelje, 4. oktobra in sicer v soboto in nedeljo med 10. in 18. uro, od ponedeljka do petka pa med 15. in 18. uro. Poleg stalne Miheličeve zbirke bo na ogled razstava vseh letos nastalih in lanskih nagrajenih likovnih del Male Groharjeve kolonije. Vabljeni na obisk!

Burdychovi obiski Škofje Loke med prvo svetovno vojno

Tue, 01 Sep 2026 09:10:47 +0200

“Zelo vesel bi bil videti zopet kakega domačega človeka.” (Burdychov dnevnik, 7. november 1915) Prispevek je nadaljevanje že objavljenih zapisov o Otokarju Burdychu (1895–1957), ki sta ju pripravili Biljana Ristić in Sara Šifrar Krajnik. Otokar Burdych[1] je bil v začetku leta 1915, ko je obiskoval strokovno šolo za kemijsko tehnologijo na višji šoli v Gradcu, vpoklican k 27. domobranskem polku. Iz časa vojaškega služenja je ohranjen dnevnik, ki ga je pisal od 27. oktobra 1915 do 12. julija 1916. V njem je opisal svoje zadolžitve, družabno življenje in proti koncu tudi dogajanje na fronti. Po opravljeni oficirski šoli v Brežah je bil poslan v Frauenberg in nato v Podkoren. Od tam je bil prestavljen na planino Duplje pri Krnskih jezerih, v začetku decembra 1915 v Bohinjsko Bistrico, spomladi leta 1916 pa v Rateče in Belo Peč. Zadnji vpisi v dnevnik so iz Južne Tirolske, od koder je bil potem poslan na bojišče v Galiciji.[2] Od začetka decembra 1915 do 22. marca 1916 je bil nastanjen v Bohinjski Bistrici in v tem času je pogosto obiskoval Škofjo Loko. Mestno življenje v Škofji Loki Škofja Loka je bila pred izbruhom prve svetovne vojne na Kranjskem srednje veliko mesto. Imela je sedež mestne občine, okrajno sodišče, davčni urad, upravno pa je spadala pod Okrajno glavarstvo Kranj. V popisu prebivalstva leta 1910 je štela 2211 prebivalcev, od katerih se je večina izrekla za Slovence, le 26 za Nemce. V mestu so večinoma prevladovale družine trgovcev, obrtnikov in nekaj delavcev, medtem ko so se v okolici in na podeželju ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom.[3] Vzpostavljena sta bila osnovnošolski sistem in zdravstvena mreža, v mestu pa je delovalo eno največjih suknarskih industrijskih podjetij na Kranjskem – Krennerjeva tovarna sukna na Spodnjem trgu, opremljena s parnim strojem in manjšo hidroelektrarno, ki je od leta 1894 dalje razsvetljevala mestno središče. Utrip družabnemu življenju so na eni strani dajala različna društva, ki so skrbela za informiranje, izobraževanje in spoznavanje,[4] po drugi strani pa številne gostilne, ki so predstavljale donosno gospodarsko dejavnost. Življenje na Loškem se je precej spremenilo, ko je Kraljevina Italija prestopila med antantne sile in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Vzpostavljena je bila soška fronta in zahodni del Kranjske je postalo frontno zaledje. Varnostna črta je razmejevala zaledno področje od preostalega dela kranjske dežele. Potekala je od Jesenic prek Bohinjske Bele, Bohinjske Bistrice, Cerknega in Idrije ter se nadaljevala prek Cola, Ajdovščine in po Vipavski dolini do Razdrtega. Od tu je prek Senožeč in Divače krenila mimo Prema do Ilirske Bistrice in Jelšan.[5] Med drugim so se tudi čez loško področje začele valiti trume vojaštva in vojaških trenov (pratež), namenjenih na soško fronto. Poleg prehodov vojaštva pa je bil na Loškem vzpostavljen sistem zalednih vojaških bolnišnic. Pogled na Škofjo Loko s Hribca, 1918. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Vojaška saniteta je morala v težkih pogojih na bojišču poskrbeti za ranjene vojake in jih čim hitreje umakniti z bojišča. Tiste, za katere so predvidevali, da bodo hitro okrevali, so zadržali na vojnem območju, težje ranjene pa so poslali v zaledne bolnišnice.[6] Avgusta 1915 se je na Loškem gradu v prostorih Uršulinskega dekliškega zavoda nastanila vojaška bolnica Feldspital 7/4, tej je sledila rezervna bolnica K. u. K. Reservespital Troppau[7], Pruski vojaški lazaret in konec leta 1917 Bavarski vojaški lazaret A 6. Poleg teh so vojaške bolnice delovale tudi v Krennerjevi tovarni in na Štemarjih. V Vincarjih je bila nastanjena izolirna bolnica, rezervna bolnica 15/2 pa se je nahajala v Virmašah in pri Sv. Duhu. Civilno prebivalstvo je občutilo posledice vojne v mobilizaciji številnih mladeničev, v strogi cenzuri, omejenem gibanju (od 9. ure zvečer do 5. ure zjutraj je bila policijska ura), skrajšanem delovnem času gostiln in omejenem delovanju društev. Vojska je zasegla železnico, konje, avtomobile in motorna kolesa. Pomanjkanje hrane in življenjskih potrebščin pa je postajalo iz leta v leto bolj pereče. Otokarjevi pisni stiki z družino in prijatelji Osnovni kanal za ohranjanje stikov med vojaki in njihovimi družinami je bila pošta. Veljala je stroga cenzura in vojaki niso smeli pisati, kako se jim zares godi. Da bi vojaške oblasti preprečile kakršno koli sporočanje neprimernih podatkov vojakov s fronte, so uvedli uradne vojne dopisnice, na katerih je bil v več jezikih že odtisnjen napis Jaz sem zdrav in se mi dobro godi. Po drugi strani je bilo tudi civilno prebivalstvo pri pošiljanju razglednic omejeno tako pri motiviki kot pri vsebini, saj je bilo prepovedano pošiljati razglednice s slikami mest, krajev, pokrajin in strateško pomembnih področij oziroma infrastrukture.[8] Pošta pa v vojnih razmerah ni vedno delovala brezhibno, zato pisma, dopisnice in paketi pogosto niso bili dostavljeni ali pa so bili dostavljeni z veliko zamudo. Otokar je v svojem dnevniku večkrat zabeležil, da je pisal pisma ali pošiljal razglednice domačim in prijateljem. Žal iz dnevniških zapiskov vsebina ni znana, razberemo pa lahko, da je pošta v času njegovega bivanja v Podkorenu redno obratovala. Osebno pošto je običajno pregledoval in na njo odgovarjal po opravljenih vojaških dolžnostih: “S popoldansko pošto prejel sem precej korespondence, tako da je bilo zvečer čtiva in odpisovanja dovelj [dovolj, op. a.].”[9] V času služenja v Bohinjski Bistrici Otokar korespondence z domačimi ne omenja, saj je Škofjo Loko zelo pogosto obiskoval. Pozneje, ko se je spomladi 1916 nastanil v okolici Rateč in Bele Peči, nato na Južnem Tirolskem in nazadnje v Galiciji, pa je v dnevnik ponovno večkrat zabeležil pisanje ter prejemanje pošte od domačih in prijateljev. Burdychova družina: spredaj na sredini mama Ana (roj. Guštin), desno oče Ervin, loški lekarnar, začetek 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokarjevi obiski Škofje Loke Ko je v začetku decembra 1915 izvedel, da bo premeščen iz Podkorena v Bohinjsko Bistrico, se je novice neizmerno razveselil: “Vsled te izredno vesele vesti nisem mogel do 2. zj. [zjutraj, op. a.] zaspati.”[10] Po nekaj dneh vojaških dolžnosti v novem kraju se je z dovoljenjem stotnika Morawitza odpravil v Škofjo Loko, ki jo je sploh v času bivanja v Bohinjski Bistrici pogosto obiskoval. V svojih zapisih o obiskih domačega kraja je natančno dokumentiral družabno življenje – koga je obiskal, s kom se je družil in v katerih gostilnah se je zadrževal. Poleg družabne kronike njegovi zapisi ponujajo tudi dragocen vpogled v njegov najljubši hobi, fotografiranje, razvijanje slik in fotografij na steklo. Pri obiskih Loke je Otokar redno obiskoval družine Pechar[11], Flis, Dolenc in Homan. Pecharjevi so živeli na južnem delu Mestnega trga ob razcepu Kopališke in Poljanske ceste. Prvi, ki se v virih omenja, je bil Konrad Pechar, in sicer je leta 1891 registriral svojo obrt “trgovina z mešanim blagom”.[12] Trgovina je bila v začetku 20. stoletja poleg Kajbetove in Kocelijeve trgovine znano zbirališče loških študentov, ki so študirali bodisi v Gradcu bodisi na Dunaju.[13] Slavko Flis z ženo Ivanko in hčerko Mileno, 1910, foto Avgust Berthold. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Flisovi so bili ravno tako ugledna meščanska družina, ki je živela na Mestnem trgu. Leta 1895 je bil učitelj Slavko Flis premeščen iz Sorice v Škofjo Loko. Kot napreden družbeni delavec, ki se je zavedal turističnega potenciala Škofje Loke, je ustanovil Olepševalno društvo, ki je skrbelo za obnovo sprehajalnih poti in olepšavo mesta, pod njegovim okriljem pa je bilo zgrajeno celo javno kopališče ob Selški Sori.[14] Flis je kot aktiven član loškega meščanstva na prelomu stoletja deloval kot ekonom in občinski svetnik v občinski upravi.[15] Dolenčeva družina je živela v Stari Loki. Franc Dolenc (1869–1938), lesni trgovec in industrialec, se je preselil iz Selške doline v Staro Loko. Obrati, ki so bili postavljeni na Trati v Škofji Loki in v Preddvoru, so se v začetku 20. stoletja razvili v prava industrijska podjetja z okoli 200 delavci.[16] Franc Dolenc je bil nekaj časa tudi lastnik posesti Štemarje in aktiven član društva Sokol. Franc Dolenc st. v sokolski uniformi, 1931, Spominski spis Sokolskega društva v Škofji Loki ob 25. letnici 1906–1931, str. 21. Družina Homan, ki je od 30. let 19. stoletja imela v lasti Homanovo hišo na severnem delu Mestnega trga, se v Loki, Podpulferci in Železnikih omenja že od 17. stoletja dalje.[17] Hišo je sprva kupil Pavel Homan, ki je bil pekovski mojster. Tako posest kot obrt se je nato prenašala iz roda v rod. Na prelomu stoletja je bila Homanova gostilna znano zbirališče uglednih meščanov (zdravniki, lekarnar, sodniki, svetniki), vanjo pa so ob obiskih Loke zahajali tudi ljubljanski gospodje (dr. Ivan Tavčar, dr. Karel Triler, dr. Lovro Toman, Janez Šubic).[18] Pogosto so gostilno na prelomu stoletja obiskovali še slikarji Gvidon Birolla, Rihard Jakopič in Ivan Grohar, ki je ravno pri Homanu naslikal sliko Loka v snegu (1905).[19] Homanova hiša, konec 19. ali začetek 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokar je ob svojih obiskih Loke s člani omenjenih družin hodil na sprehode in promenade, obiskoval gostilne in kavarno ter nasploh zahajal v salone meščanskih družin. Obiskovanje, posedanje v salonih in pitje izbranih pijač (kakav, kava, čaj, vroča čokolada) je sodilo v splošni družbeni bonton na prelomu stoletja. Saloni so bili običajno opremljeni s tapeciranim pohištvom, kredence pa so se šibile pod odličnimi porcelanastimi ali srebrnimi servisi. Kaibetova družina, ki je živela na Mestnem trgu in imela trgovino z mešanim blagom, je ob posebnih priložnostih gostila družbo v t. i. rdečem salonu “Gastzimmer”, ki je bil opremljen s klavirjem, raztegljivo mizo, oblazinjenimi rdečimi stoli in fotelji, nad okni pa so visele rdeče zavese z izvezenimi rožami.[20] Levo: (z leve) Mileva, Otokar Burdych, Milena Flis, Anka, Eugen Burdych, marec 1917. Hrani ZAL – Enota Škofja Loka. Desno: Burdychov salon, začetek 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokar v svojem dnevniku navede obiske pri tej ali oni družini, žal pa ne opisuje njihovih dejavnosti, pogovorov ali jedače in pijače, ki so ju uživali. Ko je leta 1915 Škofjo Loko obiskal v času božičnega slavja, med drugim omenja koline, ki so predstavljale “zadosten povod, da smo noč prekrokali. Drugi dan takoj zjutraj sem se odpeljal v Boh. Bistrico, toda že z opoldanskim vlakom sem se vrnil nazaj v Loko. – Zvečer pri Pecherjevih. Točnega poteka tega večera se seveda ne morem več čisto spomniti, vem le to, da je bilo izvanredno zabavno.”[21] Tudi ostale posebne priložnosti so proslavljali pri Pecharjevih. Ko je v začetku februarja leta 1916 Marta Lenček, hči notarja in župana Nika Lenčka in Ane (roj. Koceli), praznovala god, ji je Otokar voščil, zvečer pa so pripravili praznovanje pri Pecharjevih.[22] Kavarna na Placu, po prvi svetovni vojni. Zasebna last. Nasploh so Otokarjevi obiski Loke vključevali “oficielne” obiske loških družin, nato pa je sam ali pa z družbo največkrat zavil v kavarno na Mestnem trgu, kjer je občasno tudi igral biljard. Z igro biljarda se je prvič srečal v času šolanja v Gradcu: “Nato šli še v kavarno ,Metropol‘, kjer sem dobil nekdanjega prof. Peterliča. Prvič, kar sem v Gradcu biljardiral.”[23] V Škofji Loki je bila kavarna na Mestnem trgu urejena “po dunajsko”. Imela je velika zastekljena okna in trinožne mizice s ploščami iz belega marmorja. Sredi kavarne je stala miza za biljard, ob steni stojalo za biljardne kije. V desnem kotu je bil postavljen značilni kavarniški pult z velikim zrcalom in policami s skodelicami za kavo, kakav in čaj ter s kozarčki za konjak in druge žgane pijače. Gostje so pri kavi prebirali dnevne časopise in revije, ki so bili pritrjeni na držajih iz ločja.[24] Poleg obiskovanja družin in gostiln se je Otokar v času svojega zadrževanja v Loki nekajkrat udeležil tudi javnih družabnih in društvenih dogodkov. Februarja 1916 je bil “zvečer v kinu Rdečega križa, ki se je nahajal takrat v šupi Martina Eržena. Od družbe, kar nas je bilo pri predstavi, odšel sem z domačimi domov, ostali pa so šli še k Pecherjevim. Ob 23.30 spat.”[25] Levo: Letak za dobrodelni koncert za vojaško bolnišnico v Škofji Loki, 19. 3. 1916. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Dr. Ärtz, Milena Flis, Mileva Zakrajšek na Kamnitniku. Hrani ZAL – Enota Škofja Loka. Med imenitnejšimi osebnostmi, ki jih omenja v svojem dnevniku, je tudi Mileva Zakrajšek, žena dr. Karla Zakrajška, ki je od leta 1908 do 1919 deloval v Škofji Loki. Bila je gledališčna in filmska igralka.[26] Otokar je s prijateljico Nado 21. februarja 1916 obiskal Milevo, “kjer sta oni vežbali za koncert, ki se ima vršiti 5. III.”[27] Mesec dni pozneje se je v Društvenem domu udeležil dobrodelnega koncerta za vojaško bolnišnico na Loškem gradu: “Zabava je bila precej animirana in neprisiljena, tako da smo ostali z Anko in Nado do 3. ure zjutraj.”[28] Ob obiskovanju Škofje Loke se je Otokar nekajkrat odpravil tudi v Kranj in Ljubljano. 6. februarja 1916 je v Kranj odšel kar peš: “Jaz sem moral v Kranj, kar peš sem jo mahnil, Nada pa me je spremljala. Najprej opravil sem svoje dolžnosti, t. j. da sem priskrbel naročene stvari, nato pa sem obiskal še Vrečkota v ,Fassungsstelle‘. – Z Nado sva šla na malco k Peter Mayer-u. Ko sem naročene stvari odpremil z železnico dalje, šla sva z Nado zopet k Vrečkotu, in posrečilo se je nama, da sva ga pregovorila, da je šel z nama peš nazaj v Loko. V Žabnici smo se za kake ¾ ure ustavili. Zvečer je bila večja družba v gostilni ,pri Urški‘, zaključil pa sem v kavarni. – Prenočevati sem moral skupno z Mušičevim Vladkotom pri Balantu.”[29] Levo: Balantova gostilna, ki je stala na mestu današnje avtobusne postaje v Škofji Loki, je poleg izvrstne hrane in pijače nudila tudi prenočišča. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Gospa Klimanek s hčerko Greto, Ljubljana, 1916. Hrani ZAL – Enota Škofja Loka. Otokar je z mamo obiskal družino Klimanek v Ljubljani: “Ob 10.28 pa sva šla z mamo v Ljubljano. Vreme zelo slabo. Z Faturjem in gospo Klimanekovo smo bili skupaj v kino. Zvečer ob 18.45 nazaj v Loko.” (Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 17. 2. 1916, str. 19). Otokarjevo bivanje v Bohinjski Bistrici in s tem pogosti obiski domače Škofje Loke so se končali 22. marca 1916, ko je bila njegova vojaška enota prestavljena v okolico Rateč in Bele Peči, pozneje na Južno Tirolsko in nazadnje na galicijsko bojišče. Po njegovem odhodu iz Bohinjske Bistrice je v dnevnik večkrat beležil korespondenco, ki jo je ali sam pisal domačim ali pa jo od njih prejel: “Od Nade prejel sem dopisnico od 10. t. m., kjer mi poroča, da od mene dosedaj še niso prejeli nikakih poročil, čeprav sem prvo dopisnico že 4. 4. oddal.”[30] V zvezi s prejemanjem in pošiljanjem korespondence omenja pisma, dopisnice, razglednice in celo fotografijo: “Prejel sem pošto in fotografijo od Nade. Sporoča, da bo morala Milena nastopiti službo v loteriji, katero je sedaj prevzela njena mama. Morda ji bo sreča mila in ujame kot glavni dobitek zaželjenega ,srečneža‘.”[31] Druženje pri Burdychovih ob Otokarjevem vojaškem dopustu, 1917. Prvi z leve Ervin Burdych, drugi Slavko Flis, Milena Flis, Eugen Burdych, skrajno desno Otokar Burdych. V prihodnje se bo Sara Šifrar Krajnik v okviru Burdychovega vojnega dnevnika posvetila Otokarjevim dejavnostim na neposredni bojni liniji. Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Hafner, Pavle, Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru, Loški razgledi, let. 30, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1983, str. 102–134. Holynski, Nada, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj, 1992. Jamar Legat, Jeja, Katra, Loški razgledi, let. 43, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1996, str. 165–196. Jerala, Irena, Prosti čas Ločanov med obema vojnama (I. del), Loški razgledi, letnik 39, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1992, str. 47–74. Planina, France, Grohar pri Homanu, Loški razgledi, let. 26, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1979, str. 259–260. Šega, Judita, Kranjska pred prvo svetovno vojno, Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! Kranjska v prvem letu velike vojne, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2014. Šimac, Miha, Keber, Katarina, Patriae ac Humanitati, Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte, ZRC SAZU, Ljubljana, 2011. Štukl, France, Knjiga hiš v Škofji Loki II, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1984. Vidrih Lavrenčič, Lilijana, Življenje za avstrijsko obrambno črto, V zaledju soške fronte, ur. Judita Šega, Ljubljana, 2015, str. 10–11. Žužek, Vladimir, Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki, Loški razgledi, let. 15, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1968, str. 95–122. Arhivski viri: Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916). Burdychov dnevnik (19. 10. 1914–26. 1. 1915). SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, Spisi in razglasi po časovnem zaporedju in dosjeji po snovi, 1915. SI ZAL ŠKL 141, Skupščina občine Škofja Loka, Obrtne zadeve, t. e. 1, a. e. 4, Register obrti, industrije in trgovine do leta 1948. SI ZAL ŠKL 318, Eugen Burdych 1903–1950, t. e. 1, a. e. 9. Spletni viri: Biljana Ristić, Sara Šifrar Krajnik, Otokar Burdych, spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych/ (pridobljeno 6. 8. 2026). Sara Šifrar Krajnik, Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915–1916), spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych-v-zaledju-soskega-bojisca-19151916/ (pridobljeno 6. 8. 2026). [1] O življenju Otokarja Burdycha glej: Ristić, Šifrar Krajnik, Otokar Burdych, spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych/ (pridobljeno 6. 8. 2026). [2] O vojaškem služenju Otokarja Burdycha glej: Šifrar Krajnik, Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915–1916), spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych-v-zaledju-soskega-bojisca-19151916/ (pridobljeno 6. 8. 2026). [3] Šega, Kranjska pred prvo svetovno vojno, str. 11. [4] Jerala, Prosti čas Ločanov med obema vojnama (I. del), str. 49. [5] Vidrih Lavrenčič, Življenje za avstrijsko obrambno črto, str. 10. [6] Šimac, Keber, Patriae ac Humanitati, str. 41. [7] Mesto Opava na vzhodu Češke. [8] SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, Spisi in razglasi po časovnem zaporedju in dosjeji po snovi, 1915. Šk. 63. Razglas št. 27251, 15. 12. 1915. [9] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 5. 11. 1915, str. 4. [10] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 3. 12. 1915, str. 8. [11] Priimek je v različnih virih različno pisan: Pecher, Pechar, Pehar, Pacher. [12] SI ZAL ŠKL 141, Skupščina občine Škofja Loka, Obrtne zadeve, t. e. 1, a. e. 4, Register obrti, industrije in trgovine do leta 1948, zap. št. 1. [13] Jamar Legat, Katra, str. 186. [14] Žužek, Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki, str. 98. [15] Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, str. 132. [16] Holynski, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, str. 62. [17] France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, str. 9. [18] Hafner, Stare loške gostilne, str. 117. [19] Planina, Grohar pri Homanu, str. 259–260. [20] Jamar Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, str. 552. [21] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis nedatiran. [22] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 2. 2. 1916, str. 17. [23] Burdychov dnevnik (19. 10. 1914–26. 1. 1915), vpis 14. 10. 1914, str. 9. [24] Hafner, Stare loške gostilne, str. 131. [25] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 8. 2. 1916, str. 18. [26] V prvem slovenskem zvočnem celovečernem filmu Na svoji zemlji je igrala vlogo matere Angelce. [27] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 21. 2. 1916, str. 19. [28] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 19. 3. 1916, str. 22. [29] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 6. 2. 1916, str. 17. [30] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 14. 4. 1916, str. 26. [31] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 25. 5. 1916, str. 32.

Zaključno dvojno vodstvo po razstavi Za demokratizacijo umetnosti – ponovno

Fri, 14 Aug 2026 16:29:23 +0200

V zadnjem tednu razstave Za demokratizacijo umetnosti – ponovno, ki se osredotoča na dela umetnikov iz jugoslovanskega prostora v obdobju med letoma 1960 in 1990, v Galeriji na gradu pripravljamo dve zaključni vodstvi: v sredo, 16. septembra, ob 18.00 v hrvaškem jeziku s kustosom Darkom Šimičićem ter v soboto, 19. septembra, ob 11.00 v slovenskem jeziku s kustosinjo Barbaro Borčić. Vabljeni!

Odpiralni čas avgusta

Fri, 24 Jul 2026 09:49:18 +0200

Loški muzej bo avgusta odprt od ponedeljka do nedelje od 10. do 18. ure, Škoparjeva hiša na grajskem vrtu pa ob petkih, sobotah in nedeljah od 10. do 18. ure. Galerija Ivana Groharja na Mestnem trgu bo odprta od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 18. ure. Vabljeni na obisk!

Andrej Tarfila: Genius loci

Fri, 24 Jul 2026 08:03:48 +0200

V Galeriji Ivana Groharja smo v sredo, 22. julija, odprli razstavo Andreja Tarfile, letošnjega prejemnika Groharjeve štipendije Združenja umetnikov Škofja Loka. Razstava Genius loci predstavlja izbor iz fotografovega obsežnega arhiva fotografij, ki so nastale v različnih situacijah in kontekstih v obdobju preteklih desetih let. Nekatere so stranski produkt njegovega poklicnega delovanja, medtem ko so mnoge izmed njih nastale v okviru avtorjevega beleženja njegove neposredne okolice. Predstavljena dela obiskovalca vabijo k razmisleku o tem, kako fotografija ne prikazuje zgolj stvarnosti, temveč jo s pogledom fotografa tudi interpretira. S podobami krajin in vsakdanjih prizorov razkriva preplet idealizirane lepote narave in neolepšane resničnosti sodobnega sveta. Fotografije poudarjajo odnos med človekom in prostorom ter nas opominjajo na minljivost, majhnost posameznika in trajno moč narave. Razstava tako spodbuja počasnejše opazovanje okolja ter iskanje “duha kraja” – tistih posebnih značilnosti prostora, ki oblikujejo našo izkušnjo in dojemanje sveta. Razstava bo na ogled do 27. septembra 2026. Vabljeni tudi na vodeni ogled s kuratorjem Mihom Colnerjem in umetnikom, ki bo v sredo, 9. septembra 2026, ob 19. uri.

Odpiralni čas julija

Tue, 30 Jun 2026 08:17:23 +0200

Loški muzej je julija odprt od ponedeljka do nedelje od 10. do 18. ure, Škoparjeva hiša na grajskem vrtu pa ob petkih, sobotah in nedeljah od 10. do 18. ure.

Galerija Ivana Groharja na Mestnem trgu je odprta od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 18. ure.

Vabljeni na obisk!

Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915–1916)

Tue, 30 Jun 2026 07:30:21 +0200

Prispevek je nadaljevanje že objavljenega zapisa o Otokarju Burdychu (1895–1957), ki sta ga v maju pripravili Biljana Ristić in Sara Šifrar Krajnik. Tokratni prispevek je posvečen prvemu delu ohranjenega vojaškega dnevnika. V ospredje so postavljeni dnevniški zapisi, v katerih je Otokar Burdych beležil predvsem dogajanje v Ratečah, Planici in Bohinju, krajih, ki so bili neposredno zaledje soškega bojišča. Med vrste virov, relevantnih za raziskovanje prve svetovne vojne, sodijo tudi dnevniški zapisi in pisma vojakov. V primeru Otokarja Burdycha je ohranjen njegov vojaški dnevnik, ki zajema obdobje od oktobra 1915 do julija 1916. Na splošno so dnevniki vojakov pogosto veliko intimnejši kot pisma, ki so bila podvržena strogi cenzuri. Kljub temu so se ohranili številni dnevniški zapisi faktografske narave. Čeprav so bili dnevniki necenzurirana razmišljanja in opisi vojnega dogajanja, so bili vojaki pogosto izredno previdni pri zapisovanju svojih misli in doživljanj.[1] Tudi v Burdychovih zapisih o dogajanju v zaledju soškega bojišča prevladujejo redkobesedni opisi. Svoja vojaška opravila malokrat podrobno opiše. Pogosteje samo navede kraje in predele, kjer se je gibal, ter krajše opise lastnega vsakdana. Iz teh opisov bralec le redko občuti njegovo emocionalno življenje v času nastanjenosti v zaledju. “Čas mineva hitro in kmalu bo 8 mesecev, odkar služim cesarju.” (Burdych, 1. 11. 1915) Atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in soprogo Zofijo Hohenberško 28. junija 1914 je sledilo obdobje julijske krize. To je bil čas nihanja med mirom in vojno, ki se je 23. julija razpletel z avstro-ogrskim ultimatom Kraljevini Srbiji in 28. julija z avstro-ogrsko vojno napovedjo. Vojna napoved je sprožila delovanje zavezništev, sklenjenih v letih pred vojno. V spopad so tako vstopile tudi preostale evropske države in vojaški konflikt na Balkanu se je razširil v svetovno vojno.[2] Otokar Burdych je v času opisanega dogajanja zaključil šolanje na realni gimnaziji na Vegovi ulici in se 21. oktobra 1914 vpisal na študij na Tehnični visoki šoli v Gradcu. V krajšem dnevniku, ki ga je beležil med študijem, je 13. januarja 1915 zapisal: “Prvo uro nič matematike, ker bode polovico tehnike v vojašnico spremenili.” Posledice izbruha prve svetovne vojne so občutili tudi na graški visoki šoli. Prvi profesorski kader je bil vpoklican že ob avstro-ogrski splošni mobilizaciji vojaštva konec julija 1914. Do septembra so bili v aktivni vojaški službi številni profesorji, pomožno osebje in študentje. Število je naraščalo tudi v naslednjih mesecih in pojavile so se prve omejitve v izobraževalnem delu.[3] Vpoklici vojakov so se nadaljevali leta 1915 in v prvih mesecih so na nabor prišli letniki 1891–1895. Vpoklican je bil tudi Otokar Burdych, ki je vojna leta služil pri 27. domobranskem pehotnem polku[4] (k. k. Landwehr Infanterie Regiment Nr. 27). Polk je bil ustanovljen 1. oktobra 1901, 1. marca 1911 pa preoblikovan v avstrijsko gorsko enoto. Ta enota je bila posebej opremljena za gorske razmere, z vojaki, izurjenimi za gorsko bojevanje.[5] Otokar je začetek služenja preživel v oficirski šoli v Brežah (Bruck an der Leitha), kot zapiše v svoj dnevnik. Nadaljnji zapis ga postavlja v Frauenberg v bližini Admonta v deželi Štajerski. Od tam je 28. oktobra 1915 s preostalimi vojaki odrinil prek Koroške na Kranjsko. Pomemben prelom za deželo Kranjsko v času vojne je predstavljala italijanska vojna napoved Avstro-Ogrski 23. maja 1915 in začetek prve ofenzive mesec dni kasneje.[6] Kraljevina Italija je v vojno vstopila na strani antantnih sil, na zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja pa se je odprla nova bojna linija. Šlo je za približno 90 km dolg južni krak novoodprte jugovzhodne frontne črte, poznan kot soško bojišče. Linija je potekala po gorskih vrhovih in grebenih prek Rombona, Ravelnika, Javorščka, Lipnika, Vršiča, Vrat, Krna, Mrzlega vrha vse do reke Soče.[7] Dežela Kranjska je pri tem sodila v ožje vojno območje, kamor so poleg beguncev in vojnih ujetnikov prihajali vojaki z vsem potrebnim materialom in tovorno živino. Med njimi je 29. oktobra 1915 na Kranjsko prišel tudi Otokar Burdych. Prvi mesec je bil skupaj z ostalimi vojaki nastanjen v Podkorenu. V dnevniku iz časa bivanja v tem delu zaledja soškega bojišča pogosto omenja različne oblike vadbe v Planici, na Korenskem sedlu in v Ratečah. Deloval je kot Quartiermacher ali Fourier, torej oseba, ki je skrbela za nastanitev in prehrano vojakov. 19. novembra 1915 se je vojaštvo preselilo na planino Duplje pri Krnskih jezerih. Skupaj z nekaterimi drugimi vojaki je bil Burdych v naslednjih dneh pogosto zadolžen za zbiranje potrebnih desk na Bogatinu. Bojne enote na zahtevnem visokogorskem terenu so namreč med drugim potrebovale gradbeni material za prometno infrastrukturo in nekatere druge objekte.[8] Kot je razvidno iz kasnejšega dnevniškega zapisa, je vojaštvo nabrane deske uporabilo za izgradnjo kinodvorane za poveljniški kader na planini Duplje. Opisu prisotnosti v Podkorenu in na planini Duplje 3. decembra 1915 sledi Burdychov zapis: “/.../ čakal me je na mizi dopis, da se moram jutri zjutraj ob 9. uri javiti pri polk. adjutantu nadporočniku Paulus-u radi moje komandirunge v Bohinjski Bistrici.” Po formalnem pogovoru in prejemu navodil se je Otokar 4. decembra 1915 odpravil prek Bogatina in z žičnico v Ukanc, od koder je pot nadaljeval do končne postaje v Bohinjski Bistrici. Tam se je nahajalo etapno poveljstvo, ki je med drugim urejalo nastanitve vojakov, opravljalo evidenco vojakov, izdajalo prepustnice za gibanje civilistov, jih obveščalo o ukrepih vojaške oblasti ter obravnavalo disciplinske postopke za vojake in vojne ujetnike.[9] Bohinjsko območje je z vstopom Kraljevine Italije v vojno in odprtjem soškega bojišča postalo etapno območje, torej prehodni pas med bojiščem in zaledjem. Zaradi lege ob Bohinjski železnici in hkratne nedostopnosti za italijansko topništvo je postalo pomemben predel, kjer se je zbiralo vojaštvo pred odhodom na bojišče. Hkrati je predstavljalo tudi počivališče za ranjence ter oskrbovalni predel severnega dela 50. pehotne divizije.[10] Med nastanjenimi vojaškimi bojnimi enotami je bila tudi enota, v kateri je služil Burdych. Zanj je prihod v Bohinjsko Bistrico pomenil tudi napredovanje v poročnika (k. k. Leutnant). 3. januarja 1916 je v dnevnik zapisal: “/.../ prinesel mi je železen prstan, kakršnega je vsem častnikom našega armadnega zbora poklonil nadvojvoda Evgen.” Med bivanjem v Bohinju je vsa navodila prejemal od stotnika Morawitza. Pogosto je odhajal v Beljak, kjer je zaradi vojaških opravil obiskoval armadno poveljstvo in elektro referat. Občasno je zaradi opravkov odšel tudi v Celovec, na Jesenice in Bled. V času bivanja v Bohinju je moral redno odhajati v smeri Ukanca, torej v območje bojnih operacij. V dnevniku svojih obveznosti na tem predelu ne opiše. V Bohinjski Bistrici je ostal do 22. marca 1916, ko se je moral s preostalimi vojaki najprej premakniti v okolico Rateč in Bele peči. Od tam jih je pot vodila proti Koroški, Tirolski in na jug na bojišče. Čas po odhodu vojaštva na bojišče leta 1916 bo predstavljen v enem od naslednjih novičnikov. Naslednja tema iz vojaškega dnevnika, ki se ji bomo podrobneje posvetili, so Burdychovi obiski Škofje Loke in vojaška opravila v domačem mestu v letih 1915 in 1916. Pripravila: Sara Šifrar Krajnik Viri in literatura Burdychov arhiv, Loški muzej Škofja Loka. Budkovič, Tomaž, Bohinj 1914–1918, Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1999. Luthar, Oto, “O žalosti niti besede”, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2000. Reismann, Bernhard A., “In diesen schweren Tagen”, Tehnična univerza Gradec, Gradec, 2018. Svoljšak, Petra in Gregor Antoličič, Leta strahote, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2018. Štepec, Marko, Vojne fotografije 1914–1918, Defensor, Ljubljana, 2008. Štepec, Marko, Življenje v zaledju soškega bojišča, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana, 2023. Spletni viri Štepec, Marko, Cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica v Ljubljani, spletni vir. Dostopno na: https://www.muzej-nz.si/cesarsko-kraljeva-domobranska-vojasnica-v-ljubljani/, pridobljeno 23. 6. 2026. [1] Luthar, O žalosti niti besede, str. 17–20. [2] Svoljšak in Antoličič, Leta strahote, str. 55–82. [3] Reismann, “In diesen schweren Tagen”, str. 56–144. [4] Polk je bil 19. marca 1917 preimenovan v Gorski strelski polk št. 2 (k. k. Gebirgs Schützen Regiment Nr. 2). [5] Štepec, Cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica v Ljubljani, spletni vir. [6] Štepec, Življenje v zaledju soškega bojišča, str. 12–13. [7] Štepec, Vojne fotografije 1914–1918, str. 71. [8] Budkovič, Bohinj 1914–1918, str. 30. [9] Prav tam, str. 26. [10] Prav tam, str. 30.

17. junij 2026: Sakralna dediščina povezuje: razstava in koncert

Tue, 30 Jun 2026 07:05:37 +0200

V galeriji Crngrobsk turn v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu smo v okviru projekta Sakralna dediščina povezuje in bogati odprli razstavo o freski Sveta nedelja, ki se nahaja na zunanji zahodni fasadi cerkve. Freska, ki je nastala sredi 15. stoletja, velja za eno najpomembnejših upodobitev tovrstne tematike na Slovenskem in predstavlja pomemben del kulturne dediščine Crngroba. Na odprtju smo obiskovalcem predstavili vsebino razstave, ki fresko obravnava z umetnostnozgodovinskega, zgodovinskega in etnografskega vidika. Posebnost je tudi vodnik po razstavi, preveden v lahko branje, s katerim bodo vsebine dostopnejše tudi osebam s težavami pri branju. Dogodek je spremljal nastop ansambla za zgodnjo glasbo Audite!, ki je izvedel izbrane skladbe iz srednjeveških zbirk Carmina Burana in Cantigas de Santa Maria. Glasbeni program je obiskovalce popeljal v čas nastanka cerkve in freske ter vsebinsko dopolnil sporočilo razstave. Po uradnem delu je sledilo druženje ob pogostitvi in povabilo na srednjeveški ples ob zvokih ansambla. Pripravil: Jernej Jocif

Svete nedelje na splošno – 2. del

Fri, 19 Jun 2026 14:15:47 +0200

Vizualno učilo Svete nedelje delujejo kot ilustrirana pridiga. S svojo kompozicijo gledalcu nazorno prikazujejo abstraktno zapoved o nedeljskem počitku in imajo vlogo mnemotehničnega sredstva. Še danes večini ljudi pri učenju najbolj pripomorejo prav vizualne spominske opore in svete nedelje so jih izkoristile za katehezo.[1] Učinek je bil toliko večji v času, ko je bilo v vsakdanu ljudi manj vizualnih sporočil kot danes in so imela ta zato še večjo moč.[2] Stenske poslikave svetih nedelj so izvedene večinoma v velikih formatih, kar je še povečalo njihov učinek na vernike. Velike dimenzije so pritegnile oko gledalca in poudarile pomembnost naslikanega. Ponavadi je svetim nedeljam dodeljeno tudi bolj vidno mesto. V Crngrobu se Sveta nedelja nahaja ob vhodu, kjer jo je obiskovalec stare romarske cerkve Marijinega oznanjenja hitro zagledal. Posebno v razgibanem alpskem svetu so svete nedelje slikali tudi na zunanjosti cerkva, tako da jih je možno uzreti od daleč ali iz bližnje naselbine.[3] Tudi v Podrebri pri Polhovem Gradcu je Sveta nedelja naslikana na zunanji steni cerkve sv. Elizabete, obrnjeni proti vasi. Ob njej je naslikan še sv. Krištof, čigar podoba naj bi ščitila vernike pred nenadno smrtjo, če so zjutraj usmerili pogled vanjo – Sveta nedelja pa jih je opominjala na grešnost nedeljskega dela.[4] Kako so sveto nedeljo brali Vsak srednjeveški vernik je sporočilo motiva svete nedelje lahko razbral sam. Poznal je cerkvene in posvetne prepovedi nedeljskega dela, prepoznal svoje delo med številnimi vsakdanjimi orodji in razumel analogijo med temi orodji in simboli Jezusovega mučeništva.[5] Tako je gledalec sestavil sporočilo celega motiva – da v nedeljo vernik s prepovedanimi opravili ponovno muči Odrešenika. Da gre brez dvoma za predvideno branje freske, potrjuje napis nad italijansko sveto nedeljo, ki je nastala približno 20 let po crngrobški. V kraju Castelsantangelo sul Nera v Markah so namreč nad Sveto nedeljo v cerkvi sv. Martina ohranjene besede “Na ta način žalimo sveto nedeljo”.[6] Castelsantangelo sul Nera, sv. Martin (med 1470 in 1480). Italijanski izvirnik napisa se glasi: “In questo modo offendamo la sancta domenica.” Čeprav je bilo kot v Castelsantangelu sporočilo svete nedelje kdaj ubesedeno, motiv ne upodablja določenega krščanskega besedila. Sveta nedelja je zanimiv motiv, ker ga namreč ni možno najti v srednjeveški krščanski literaturi. Svete nedelje zahtevajo od vernika, naj se ravna po tretji Božji zapovedi “posvečuj Gospodov dan”, vendar ne izvirajo iz pisnih zahtev po njej. Besedila o tej tretji zapovedi ne dajejo enakega poudarka tako širokemu naboru fizičnega dela. Za razliko od svetih nedelj dajo več pozornosti grešnim užitkom in trgovanju.[7] Sveta nedelja je verjetno izum pridigarjev. Z vsemi ikonografskimi elementi na njih kakor pridiga spodbujajo gledalca k pokori in spovedi.[8] Kršitve nedeljskega počitka so za vernika vizualizirane z ranami, ki mu jih kaže Kristus trpin. Številna vsakdanja orodja so na svetih nedeljah pogosto obrnjena proti Odrešeniku z ostrim robom, se vanj neposredno zabadajo ali pa jih z njegovim telesom povezujejo črte. Vernik je jasno videl posledice svojih (potencialnih) kršitev nedeljskega počitka.[9] Tako kot v Crngrobu, Podrebri pri Polhovem Gradcu in tudi v Castelsantangelu so posledice za kršitelje podkrepljene še s posmrtno kaznijo. Na nekaterih svetih nedeljah jo prikazuje prizor grešnih duš, ki trpijo peklensko pogubo. Ne oznanjajo pa svete nedelje brezupa. Vernik je namreč povabljen, da se grehov spove. V središču mu Kristus trpin oznanja s svojimi ranami večno življenje in obljublja milost.[10] Biella, katedrala Svete Marije Velike (med 1460 in 1465). Na Sveti nedelji v Bielli so vsakdanja orodja proti Kristusu trpinu obrnjena z ostrim ali funkcionalnim delom, povezana z njegovim telesom s črtami, nekatera pa ga neposredno ranijo. Portret dela Svete nedelje niso le okno v duhovni svet naših prednikov. Med drugimi nabožnimi motivi iz srednjega veka izstopajo tudi zaradi količine materialne kulture, ki je na njih prikazana. V prizorih ali posamično na svetih nedeljah ne najdemo le številnih orodij iz vsakdanjega življenja. Poročajo nam o oblačilni kulturi podeželja in mesta, stavbarstvu in pohištvu, celo o obrtnih tehnikah, kot je na primer “crngrobška pletilja”, ki dela z visečimi statvami.[11] Bogastvo teh zgodovinskih virov pa nekoliko omejita nenatančnost in delo s predlogami. Simboli vsakdanjih dejavnosti so upodobljeni zelo preprosto, z osnovnimi in najcenejšimi barvami ter se prilagajajo prostoru, ki jim je na voljo. Če so bili z njim omejeni, so umetniki posamična orodja lahko povečali ali skrčili.[12] Izjema pa je na primer Sveta nedelja v italijanskem Teseru v pokrajini Trento, ki jo odlikuje natančna upodobitev vsakdanjih orodij.[13] Toda tako iznakažene resnične dimenzije orodij niso ogrozile razumevanja podob. Bolj kot na zvesto preslikavanje resničnega sveta so se avtorji svetih nedelj zanašali na razpoznavnost ikonografskih formul, ki so bile razumljive v širšem kulturnem območju. Posplošene oblike orodij so bile lahko ne glede na lokalne specifike prepoznavne na Kranjskem ali v Cornwallu. Ikonografske formule pa so se tudi prenašale med umetniki z grafičnimi predlogami, s katerimi so si pomagali pri delu.[14] V Crngrobu je na primer prizor moškega, ki si greje noge ob ognju, ustaljena podoba za mesec februar v srednjeveških ilustriranih koledarjih. Ti so bili slikarju vir tudi za druge prizore na crngrobški Sveti nedelji.[15] Tesero, sv. Rok (1557). S 56 različnimi orodji in prizori, ki obkrožajo Kristusa Trpina, se Sveta nedelja v Teseru po številu prikazanih dejavnosti kosa s crngrobško. Orodja in opravila na svetih nedeljah nam razkrivajo odnos ljudi do njihovega dela. Simboli kmetijskega dela so manj pogosti kot pa orodja, ki niso agrikulturne narave. Ker je bilo agrikulturno delo tako vseprisotno med 14. in 16. stoletjem, so se verjetno ljudje močneje identificirali z bolj specializiranimi dejavnostmi. Poznosrednjeveške skupnosti namreč tudi na podeželju niso bile vedno izključno kmetijske.[16] Dvoumnost in odstranjevanje svetih nedelj V času protireformacije je sveta nedelja postala nezaželena. Decembra 1563 je dekret Tridentinskega koncila ukazal, naj se odstranijo cerkvene “podobe lažnih dogem”.[17] Med takšne je spadala tudi sveta nedelja, saj se je motiv najverjetneje izkazal kot preveč dvoumen. Namig ponujajo angleška volila, ki omenjajo svete nedelje. Iz njih je znano, da so nekateri tamkajšnji verniki v 15. stoletju želeli, da se po njihovi smrti prižiga svečo pred podobo svete nedelje. To je bila v poznosrednjeveški Angliji značilna oblika češčenja svetnikov. Zato se zdi, da je vsaj v Angliji svete nedelje ljudstvo (zmotno) začelo razumeti kot enega izmed svetnikov.[18] To pa je lahko dokaz, da so bile skrbi posttridentinske Cerkve o dvoumnih podobah, ki ljudstvo vodijo v zmoto, upravičene tudi drugod. Skoraj sočasno, kot je nastala zadnja freska Sveta nedelja v Pfannsdorfu na avstrijskem Koroškem,[19] so to podobo že začeli odstranjevati s cerkvenih sten. Na Slovenskem o tem priča vizitacijsko poročilo škofa Agostina Valierja iz leta 1580. V skladu s tridentinskimi priporočili je škof ob obisku koprske škofije ukazal, naj se “podoba Svete nedelje” v cerkvi sv. Andreja v Koštaboni odstrani. Za razliko od svete nedelje, ki naj bi se v Koštaboni nahajala na oltarju Svete Trojice,[20] pa so nekatere svete nedelje kljubovale cerkvenim dekretom. Vercellijski škof je leta 1571 ukazal odstraniti Sveto nedeljo v Bielli, vendar njegov ukaz ni bil izvršen. To nam kaže, da so včasih lokalni duhovniki raje sledili željam svoje skupnosti in tako omogočili nekaterim svetim nedeljam, da so se ohranile do danes. Odločitev, da se neka podoba ne odstrani, je bila lahko čisto pragmatična, saj so priljubljene podobe prinašale svoji cerkvi dohodek v obliki darov.[21] Paradoksalno pa so se nekatere svete nedelje ohranile prav zato, ker so jih želeli odstraniti. Belež, s katerim so jih prekrili, jih je pomagal zaščititi do danes.[22] Izpod beleža so v restavratorskih posegih v letih 1965 in 1966 odkrili Sveto nedeljo na Podrebri pri Polhovem Gradcu.[23] Pfannsdorf, sv. Filip (1576). Najmlajša Sveta nedelja je nastala v naši geografski bližini, na avstrijskem Koroškem. Pripravil: Urban Koložvari Literatura Baš, Angelos. “Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu”. Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 175–182. Carrol, Michael P. “The Saint Formerly Known as Christ: Some General Lessons for Catholic Historiography from an Obscure Case”. The Catholic Historical Review 105, št. 2 (2019): 251–274. Koman, Dušan. “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”. Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 44–59. Kretzenbacher, Leopold. Nachtridentinisch untergegangene Bildthemen und Sonderkulte der “Volksfrömmigkeit” in den Südost-Alpenländern. Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zu München, Philosophisch-Historische Klasse, 1994,1. Verl. der Bayerischen Akad. der Wiss, 1994. Lavrič, Ana. Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579. ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986. Reiss, Athene. The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting. British Archaeological Reports Ltd, 2000. Rigaux, Dominique. Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale. La librairie des humanités. L’Harmattan, 2005. Stelè, Francè. “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”. Razprave II, 1944, 399–438. Šifrer Bulovec, Mojca. “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 57–80. Timmermann, Achim. “Vain Labor(?): Things, Strings, and the Human Condition in the Art of Giovanni Baleison”. Res: Anthropology and Aesthetics 65–66 (marec 2015): 224–41. Záruba-Pfeffermann, Josef. “Sváteční Kristus The Sunday Christ.” Doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008. https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full. Slikovni viri Castelsantangelo sul Nera (sv. Martin): https://www.docartis.com/Marche/Castelsantangelo%20sul%20Nera/private/Castelsantangelo_Chiese%20Santuari.htm Biella (Sveta Marija Velika): Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 221. Tesero (sv. Rok): https://www.progettostoriadellarte.it/2022/11/21/il-cristo-della-domenica/ Pfannsdorf (sv. Filip): Záruba-Pfeffermann, Sváteční Kristus, 257. [1] Dominique Rigaux, Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale, La librairie des humanités (L’Harmattan, 2005), 19, 150. [2] Dušan Koman, “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”, Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 56. [3] Rigaux, Le Christ du dimanche, 125–126. [4] Koman, “Freska Svete nedelje”, 45. [5] Athene Reiss, The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting (British Archaeological Reports Ltd, 2000), 58. [6] Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ‚Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 12. [7] Reiss, The Sunday Christ, 59; Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 34. [8] Rigaux, Le Christ du dimanche, 151. [9] Achim Timmermann, “Vain Labor(?): Things, Strings, and the Human Condition in the Art of Giovanni Baleison”, Res: Anthropology and Aesthetics 65–66 (marec 2015): 229, 233. [10] Rigaux, Le Christ du dimanche, 51–52. [11] Angelos Baš, “Noše na freski Sv. Nedelje v Crngrobu”, Loški razgledi 3, št. 1 (1956): 175; Mojca Šifrer Bulovec, “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 65–67. [12] Reiss, The Sunday Christ, 15. [13] Rigaux, Le Christ du dimanche, 166–168. [14] Rigaux, Le Christ du dimanche, 158–159. [15] Stelè, “Ikonografski kompleks”, 417–422. [16] Rigaux, Le Christ du dimanche, 168; Reiss, The Sunday Christ, 39–40. [17] Leopold Kretzenbacher, Nachtridentinisch untergegangene Bildthemen und Sonderkulte der “Volksfrömmigkeit” in den Südost-Alpenländern, Sitzungsberichte der Bayerischen Akademie der Wissenschaften zu München, Philosophisch-Historische Klasse, 1994,1 (Verl. der Bayerischen Akad. der Wiss, 1994), 13–14. [18] Michael P. Carrol, “The Saint Formerly Known as Christ: Some General Lessons for Catholic Historiography from an Obscure Case”, The Catholic Historical Review 105, št. 2 (2019): 263–266. [19] Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 257. [20] Ana Lavrič, Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o Koprski škofiji iz leta 1579 (ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, 1986), 96–99. [21] Rigaux, Le Christ du dimanche, 218–219, 337. [22] Rigaux, Le Christ du dimanche, 215. [23] Koman, “Freska Svete nedelje”, 45.