Loški muzej Škofja Loka — Novice

Naprej v preteklost 2026

Mon, 13 Apr 2026 09:13:57 +0200

Letošnjo aprilsko spletno promocijsko akcijo Naprej v preteklost, ki jo že od leta 2020 soorganizirata Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije, tematsko povezujemo z osrednjo temo letošnjega V. Mednarodnega kongresa slovenskih muzealcev: “Muzeji povezujejo razdeljeni svet”. V času številnih družbenih, kulturnih in političnih sprememb se zdi, da so razlike med ljudmi in skupnostmi pogosto vse bolj poudarjene. Muzeji in galerije imamo pri tem posebno vlogo – kot varuhi dediščine, a tudi kot prostori srečevanja, dialoga in skupnega razmisleka. S svojimi zbirkami, razstavami, zgodbami in programi lahko povezujemo različne poglede, generacije, skupnosti in izkušnje. Tokratna akcija bo zato namenjena razmisleku o tem, kako muzeji in galerije skozi dediščino gradimo mostove – med preteklostjo in sedanjostjo, med različnimi skupnostmi ter med posamezniki z različnimi izkušnjami in pogledi. Akcija bo potekala od 13. do 19. aprila 2026, spremljali pa jo bodo ključniki #naprejvpreteklost, #muzejinskupnosti, #dediščinapovezuje in #muzejbrezmeja. Spremljajte nas na omrežjih Facebook in Instagram.

V Galeriji Ivana Groharja odprli razstavo Oliverja Pilića Sence brez telesa, podobe brez avtorja

Thu, 02 Apr 2026 11:57:53 +0200

V Galeriji Ivana Groharja smo v sredo, 1. aprila, odprli novo razstavo umetnika Oliverja Pilića. Na razstavi Sence brez telesa, podobe brez avtorja so na ogled lesorezi, sitotisk in grafične matrice, v katerih umetnik preoblikuje podobe iz časopisov, fotografij in drugih virov iz zgodovine umetnosti. S postopki izreza, prenosa, plastenja, cenzure in ponavljanja odpira vprašanja avtorstva, prisotnosti, odgovornosti in širše sodobne vizualne kulture. Posebno mesto zavzemajo dela, ki se navezujejo na uveljavljen umetnostnozgodovinski motiv sejalca, na lokalni prostor Škofje Loke in na serijo Sedem grehov, izpeljano iz Valvasorjeve knjige Prizorišče človeške smrti v treh delih (1682). Razstava tako vzpostavlja premislek o podobi, njenem izvoru, kroženju in množični produkciji, pa tudi kot izjava zavestnega kljubovanja instantnosti in hipnosti. Razstava bo na ogled do 17. maja 2026, vabljeni pa tudi na voden ogled razstave s kuratorko Kristino Ferk in umetnikom, ki bo v sredo, 13. maja 2026, ob 18. uri.

Prazgodovinska metalurgija in ingot iz antimonovega brona, najden v vasi Trnje pri Podlubniku

Tue, 31 Mar 2026 07:50:24 +0200

Pred leti je bil pri oranju njive ob vasi Trnje pri Podlubniku po naključju odkrit nenavaden kovinski predmet. Čeprav na prvi pogled ne deluje nič posebnega, se je najditelju Janezu Arharju vseeno zdelo vredno, da ga prinese pokazat v Loški muzej. Ob pregledu smo ugotovili, da gre za četrtinski del kovinske pogače oziroma surovca velikosti 10,5 × 8 cm in mase 630 g. Izrazito neravna spodnja površina pogač kaže, da so bili to predmeti, ki niso bili vliti v posebne kalupe, ampak so jih vlili kar v livne jamice v tleh v neposredni bližini peči za taljenje rude. Na ta način so dobili surovec, iz katerega so v nadaljnjih livarskih postopkih izdelovali najrazličnejše predmete. Opravka imamo z močno obrabljenim četrtinskim izsekom pogače, kar nakazuje, da je bil predmet dolgo v uporabi. Naša pogača ni cela, manjka je tri četrtine. Bila je namenoma razlomljena in zato sklepamo, da bi bila lahko uporabljena kot plačilno sredstvo. V pozni bronasti dobi denarja še niso poznali, tako so kosi bakra oziroma brona lahko služili tudi kot preddenarno menjalno sredstvo. Najstarejša kovina, iz katere so ljudje začeli izdelovati predmete, je bil baker. Za izdelavo tovrstnih predmetov so potrebovali baker, ki so ga sprva ponekod v naravi v samorodni obliki našli kar na površju. Ko je tega zmanjkalo, so bili prisiljeni začeti z rudarjenjem pod zemeljskim površjem. Iznašli so različne postopke taljenja rude na ognjiščih in v pečeh ter vlivanja bakrenih predmetov, kot so bile ploščate sekire, šila in bodala, ob pomoči glinenih kalupov. Vlitke so dokončno dodelali še z brušenjem. Ker je baker mehka kovina in delovni rob pri intenzivni in zahtevni uporabi hitro otopi, bakreni predmeti v tem obdobju še niso uspeli v celoti nadomestiti kamnitih rezil, osti, sekir in kladiv. Na Loškem poznamo dve pomembni najdišči iz tega obdobja (Kevderc in Lubniška jama), vendar zaenkrat tam bakrenih predmetov še ni bilo najdenih. Še večji zagon je prazgodovinska metalurgija dobila v obdobju bronaste dobe, ko so ljudje ugotovili, da z mešanjem bakra in kositra v razmerju 9 : 1 dobijo precej tršo in odpornejšo kovinsko zlitino – bron. Tako so orodje, orožje, nakit in ostale uporabne predmete začeli izdelovati iz te nove zlitine. Razvila se je tudi trgovina na velike razdalje, saj so nekatere surovine za izdelavo brona, predvsem kositer, precej redke in niso bile prisotne povsod, ampak so bila njihova ležišča omejena le na določena področja. Pri določanju časa nastanka pogače ima tako pomembno vlogo njena kemijska sestava, saj so posamezne kovinske zlitine značilne za določena prazgodovinska obdobja. Zato smo pogačo odnesli v Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, kjer so ugotovili, da je izdelana iz zlitine bakra in antimona, imenovane antimonov bron. Primerjave zanjo najdemo med predmeti starejšega depoja iz Dragomlja pri Ljubljani, ki je bil zakopan znotraj naselbine in vsebuje 52 predmetov, katerih skupna masa znaša preko 80 kilogramov. V njem prevladujejo pogače in razlomljeni ingoti, časovno pa ga umeščamo v 11.–10. stoletje pr. Kr., v pozno bronasto dobo. Za baker v ingotih iz tega obdobja so značilne visoke primesi arzena in antimona. Obe sestavini sta služili kot nadomestek za kositer pri izdelavi bronastih predmetov. Čeprav sta vsaj v določenem času prazgodovine odigrali pomembno vlogo pri tehnološkem napredku človeštva, je njuna prisotnost zahtevala davek na zdravje prazgodovinskih metalurgov, ki so delali brez zaščitnih ukrepov in so bili neposredno izpostavljeni toksičnim hlapom. To potrjujejo tudi raziskave njihovih skeletnih ostankov in zob, v katerih so odkrili visoke koncentracije arzena in antimona. Znaki zastrupitve oziroma kroničnih bolezni zaradi vdihavanja teh snovi so se kazale v obliki pljučnih bolezni, kot težave s kožo in sluznicami, rakava obolenja, težave s srcem, jetri in ledvicami, patološke spremembe na kosteh itd. Teh težav pa takratna družba sprva ni povezovala z delovnim okoljem. Kljub vsemu so livarji sčasoma ugotovili, da imajo arzenovi hlapi značilen vonj po česnu. Vonjavam so se pri taljenju rude skušali izogibati in tako preprečiti zastrupitve z arzenom, ki v večjih količinah povzroča tudi hromost, medtem ko v manjših deluje celo zdravilno, kot afrodiziak. Posledice izpostavljenosti toksinom, kot sta bila antimon in arzen, med predelavo kovin imajo odmev celo v grški mitologiji, natančneje v mitu o Hefajstu, mitološkem kovaču, zaščitniku ognja, kovaštva in obrtništva. Bil je sin Zevsa in Here, rodil pa se je telesno prizadet (grbast, hrom) in šepajoč. Poročen je bil z Afrodito, boginjo ljubezni. Kljub svojim telesnim hibam je postal najspretnejši kovač ter izdelovalec orožja in oklepov za bogove in mitološke junake. Bil je simbol mojstrstva, vztrajnosti in umetniške ustvarjalnosti. Iz obdobja srednje bronaste dobe poznamo na Loškem veliko naselbino, ki se je razprostirala na področju Sorškega polja ob današnji tovarni Filc na Trati. Kljub številnim najdbam raznovrstnega keramičnega gradiva in arhitekturnih ostankov pa doslej tudi tu ni bilo odkritih bronastih predmetov. V čas pozne bronaste dobe pa bi lahko umestili bronasto tulasto sekiro, ki je bila odkrita nekje v okolici Kranclja. Pripravil: Jože Štukl

Rokovnjači na Loškem - 5. del

Mon, 30 Mar 2026 11:41:18 +0200

Zaton rokovnjačev Preganjanje rokovnjačev je bilo zaradi njihovega načina delovanja zelo težko. V drugi polovici 18. in v 19. stoletju je izšla vrsta odredb z navodili, kako postopati pri zatiranju njihovega delovanja. Leta 1776 je loški glavar Ivan Nepomuk grof Edling županu Juriju Kalanu ukazal, naj po vseh vaseh hlevnovrške, žirovske in karnske županije razglasi, da podložniki ne smejo dajati prenočišča in hrane “sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in štekljačem (,Mauchern, Pleishuren, Rackounatschen und Steklatschern‘)”.[1] Poleg tega podložniki ne smejo hraniti njihovih stvari ali jim kakor koli pomagati. Vse tatvine, rope in druge zločine morajo prijaviti oblastem. Preganjanje rokovnjačev in iskanje pomoči pri oblasteh pa je bilo zaradi strahu prebivalstva pred njihovim maščevanjem še toliko težje. Marsikatera žrtev si rokovnjaške tatvine ali ropa zločina ni upala naznaniti oblastem, ker se je bala povračilnih ukrepov. Maksim Gaspari, Zasliševanje rokovnjača, v: Josip Jurčič, Rokovnjači: historični roman, ponatis, Knjižnica Kondor 6, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964. Do druge polovice 18. stoletja so bile za ohranjanje reda in miru zadolžene avtonomne mestne uprave (nočna straža, stražar mestnih vrat), vaške skupnosti (vardjan oz. poljski čuvaj), zemljiška gospostva (birič) in organi deželnih sodišč.[2] Državno organizirano in centralno vodeno policijo je sredi 18. stoletja vpeljala avstrijska cesarica Marija Terezija, v drugi polovici stoletja pa je z organizacijo varnostnih organov nadaljeval njen naslednik Jožef II. Leta 1784 je bila ustanovljena prva policijska direkcija na Dunaju, od leta 1791 pa je policijska direkcija delovala tudi v Ljubljani.[3] Sredi 19. stoletja je bilo ustanovljeno še orožništvo ali žandarmerija, ki je bil vojaško organiziran del uniformirane policije. Opravljalo je policijske naloge na podeželju in v (manjših) mestih.[4] Za varnost v posameznih občinah so skrbeli tudi občinski redarji ali stražniki, ki so jih občinske oblasti plačevale iz lastnih sredstev. V Škofji Loki se delo stražnika prvič omeni konec leta 1866, ko se je mestni odbor odločil, da “postavijo enega z letno plačo 200 gld. Ta stražnik naj služi izključno mestu Loki.”[5] Istega leta je mestni odbor sklenil nastaviti nočnega čuvaja, čigar naloga je bila opozoriti v primeru ognja ali požara, pomagal pa je tudi stražniku. Leta 1882 je mesto zaposlilo še enega stražnika. Nadstražnik in stražnik sta imela službeno uniformo, oborožena pa sta bila s sabljo. Ob večjih dogodkih (sejmi, shodi, zborovanja itd.) jima je pomagal tudi mestni sluga. Z uvedbo orožništva na Kranjskem v 50. letih 19. stoletja je bilo rokovnjaštvo zatrto.[6] Najbolj znan in eden od zadnjih rokovnjačev na Kranjskem je bil Franc Ziherl – Dimež, ki so ga leta 1852 prijeli loški žandarji.[6] Dimež je kmalu po obsodbi pobegnil iz osiješkega zapora in še naprej ustrahoval prebivalstvo na Gorenjskem. Umrl je v Trzinu leta 1862, ko se je ob požaru v pekarni zadušil v dimu.[8] Kmetijske in rokodelske novice so ob tem zapisale: “… in tako mu je nomen bil omen.”[9] Rokovnjači na Loškem - 1. del Rokovnjači na Loškem - 2. del Rokovnjači na Loškem - 3. del Rokovnjači na Loškem - 4. del Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Čelik, Pavle, geslo Orožništvo, Enciklopedija Slovenije, zv. 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, str. 170–171. Čelik, Pavle, Pritožbe zoper može postave na Slovenskem (185–2017), Arhivi, let. 42, št. 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 45–82. Dr. Kos, Franc, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Matica Slovenska, 1894. Holz, Eva, geslo Rokovnjaštvo, Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana str. 266. Stariha, Gorazd, Dimež in njegovi: O Kranjskih Janezih, ki so služili cesarju najraje kar v domačih gozdovih, ali: oporečnik po kranjski, Zgodovinski časopis, let. 51, št. 4, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 483–516. Štukl, France, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1979. Vilfan, Sergij, geslo Policija, Enciklopedija Slovenije, zv. 9, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995, str. 69–70. Časopisni viri: Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56. Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380. [1] Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke, str. 675. [2] Vilfan, geslo Policija, str. 69. [3] Čelik, Pritožbe zoper može, str. 47. [4] Čelik, geslo Orožništvo, str. 170–171. [5] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, 1979, str. 7. [6] Holz, geslo Rokovnjaštvo, str. 266. [7] Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380. [8] Stariha, Dimež in njegovi, str. 511. [9] Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56.

Odpiralni čas aprila

Mon, 30 Mar 2026 11:38:45 +0200

Loški muzej bo aprila odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje med 10.00 in 17.00.

Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje med 10.00 in 14.00, ob sredah do 17.00.

Tako muzej kot galerija bosta na veliko noč v nedeljo, 5. aprila, zaprta.

Okrogli stolp je ponovno odprt

Fri, 27 Mar 2026 14:14:00 +0100

Od sobote, 28. marca, je Okrogli stolp ponovno odprt za obiskovalce. V njem si lahko do 3. maja ogledate razstavo Quagliev baročni prizor iz Puštala.

Fokus: Faksimile rokopisa Škofjeloški pasijon

Thu, 12 Mar 2026 13:12:12 +0100

V tokratnem Fokusu predstavljamo faksimile rokopisnega kodeksa Škofjeloški pasijon. Gre za kopijo originala, ki je bila natisnjena leta 1972. Originalni rokopis se hrani v samostanski knjižnici, vendar je zaradi svoje edinstvenosti in dragocenosti shranjen v posebnih klimatskih in varnostnih pogojih ter zato večinoma ni na voljo za ogled javnosti. Na razstavi razlagamo zgodovino uprizarjanja Škofjeloškega pasijona, opozarjamo na odprta vprašanja in težave pri dataciji besedila ter osvetljujemo njegov pomen v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu. Razstava je na ogled do konca aprila.

Obvestilo o začasnem zaprtju Okroglega stolpa

Tue, 10 Mar 2026 10:39:03 +0100

Obveščamo vas, da bo Okrogli stolp zaradi vzdrževalnih del do nadaljnjega zaprt za obiskovalce. O ponovnem odprtju vas bomo pravočasno obvestili na naši spletni strani in družbenih omrežjih. Zahvaljujemo se vam za razumevanje.

Ob Nacionalnem dnevu branja vabljeni v Loški muzej

Mon, 02 Mar 2026 17:43:53 +0100

Loški muzej se pridružuje praznovanju prvega Nacionalnega dne branja, ki bo v četrtek, 5. marca 2026. Nacionalni dan branja je razglasila Vlada Republike Slovenije na pobudo Ministrstva za kulturo, z njim pa želimo okrepiti spodbujanje bralne pismenosti in bralnih navad v vseh starostnih skupinah. Branje posamezniku omogoča razumevanje informacij, razvija kritično mišljenje in jezikovne zmožnosti, krepi socialno vključenost ter podpira vseživljenjsko učenje. Hkrati ima pomembno vlogo pri zaposljivosti, aktivnem državljanstvu in sposobnosti sodelovanja v demokratični družbi. Na ta dan bomo v Loškem muzeju omogočili prost vstop vsem, ki nas bodo obiskali s knjigo v roki, ter vsem, ki bodo ta dan kupili muzejsko publikacijo. Obiskovalce vabimo tudi v muzejsko dnevno sobo, kjer smo pripravili prijeten bralni kotiček. Tu se lahko udobno namestite, vzamete knjigo v roke in si podarite trenutek miru med zgodbami preteklosti. Naj bo 5. marec dan za knjigo in obisk muzeja. Veselimo se vašega obiska!

Dan žensk

Mon, 02 Mar 2026 09:02:46 +0100

Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, čestitamo vsem ženskam in jih vabimo na obisk muzejskih zbirk, ki si jih lahko na ta dan ogledajo brezplačno, obenem pa jim podarjamo tudi muzejsko drobnarijo.

Novo predavanje in razstava v znamenju priprav na Škofjeloški pasijon 2026

Sun, 01 Mar 2026 09:54:00 +0100

V okviru priprav na Škofjeloški pasijon 2026, ki se bo začel s prvo uprizoritvijo 21. marca, vas vabimo v Muzejsko dnevno sobo na predavanje z naslovom Restavriranje rokopisa Škofjeloški pasijon, ki bo v sredo, 11. marca, ob 18.00. Mag. Blanka Avguštin Florjanovič bo predstavila konservatorsko-restavratorske posege na dragocenem rokopisu – enem najpomembnejših spomenikov slovenske kulturne dediščine. Predavateljica bo podrobneje pojasnila, kako poteka strokovna skrb za rokopis, s čimer se ohranja njegova materialna in simbolna vrednost za prihodnje rodove. Ob predavanju bomo v razstavnem kotičku Fokus na hodniku muzeja odprli tudi manjšo spremljevalno razstavo, posvečeno Škofjeloškemu pasijonu. Na njej bomo predstavili zgodovino njegovega uprizarjanja, opozorili na odprta vprašanja in težave pri dataciji besedila ter osvetlili njegov pomen v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu. Posebno mesto bo namenjeno faksimilu Škofjeloškega pasijona, ki je bil natisnjen leta 1972 ob 1000-letnici loškega gospostva. Dogodek je nadaljevanje novembrskega cikla predavanj, s katerim se v Loškem muzeju pripravljamo na ponovno uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki bo marca 2026, in nas vabi, da dediščino spoznamo poglobljeno – kot del zgodovine, umetnosti in skupnega spomina. Obe predavanji si lahko ogledate v videoarhivu.

Odpiralni čas marca

Fri, 27 Feb 2026 19:56:00 +0100

Loški muzej bo marca odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje med 10.00 in 17.00. Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje od 10.00 in 14.00, ob sredah do 17.00. Zaradi priprave nove razstave bo galerija od 23. marca do 1. aprila 2026 zaprta.

Rokovnjači na Loškem - 4. del

Fri, 27 Feb 2026 18:59:48 +0100

Hierarhija in jezik rokovnjačev Značilnost, po kateri so se rokovnjači razlikovali od ostalih tatov, beračev in drugih nepridipravov, je bil njihov strogo urejen notranji ustroj. Vsi rokovnjači si namreč niso bili enaki, ampak so se delili po skupinah. Najvišje uvrščeni so bili “steklači”, imenovani tudi “štekljačarji” po palici, ki je imela močan železen žebelj in so jo uporabljali za udarjanje po tleh, ko so od hišnih posestnikov zahtevali razno blago. V skupino štekljačarjev so spadali predvsem krepki vojaški begunci, pobegli zločinci in skrivači. Ukvarjali so se zlasti z ropanjem in vlomi, oblečeni pa so bili v lepa in dragocena oblačila. Druga skupina so bili “špekmavharji”, kamor so spadali starejši in bolehni štekljačarji. Ime so dobili po velikih in dolgih malhah, v katere so spravljali nakradeno slanino. Ukvarjali so se predvsem z manjšimi tatvinami. V ušesih so nosili svinčene uhane v obliki polmeseca, ki so si jih sami izdelovali. Pozno jeseni so si poiskali zatočišče pri posameznih kmetih, kjer so prezimili. V zadnjo skupino rokovnjačev so spadali berači, iz obeh drugih skupin izločeni betežni člani in novinci, ki so se še učili rokovnjaškega življenja. Večinoma so se ukvarjali s prosjačenjem, priložnostno pa so tudi kradli. Tudi oni so med zimo našli zatočišča pri posameznih kmetih. Vse skupine so imele strogo določena pravila, po katerih so se morale ravnati. Eno od pravil je zapovedovalo, da je v določen kraj smela iti najprej skupina štekljačev, in ko je nabrala in pobrala, kar jih je zanimalo, so lahko prišli še špekmavharji, nazadnje pa še rokovnjači, ki so pobrali le še ostanke.[1] Peter Bohinjec, Pod krivo jelko: povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem, založil Anton Turk, Ljubljana, 1923. Eden bolj znanih gorenjskih rokovnjačev je bil Gregor Hrastnar, imenovan Veliki Groga (1761–1855), ki je deloval na Gorenjskem in je imel pravico poročati rokovnjače med seboj: “Stari Groga je poročal kar pod staro krivo jelko rekoč: ,In nomine patre, poročam te na kvatre, če boljšo dobiš, pa to zapodiš.‘”[2] Na vrhu rokovnjaške skupine je bil t. i. “papež”, ki je imel neomejeno oblast nad življenjem ali smrtjo rokovnjaških članov.[3] “Papežu” je pomagalo dvanajst najsposobnejših in najzvestejših, ki so se od ostalih razlikovali po tem, da so smeli nositi beraško malho križem čez ramo, kar je bilo ostalim prepovedano: “…če bi se bil kak manjši prederznil, mavho na križem djati, so ga dobro opokali, in mu naberačeno blago vzeli.”[4] Gorenjski rokovnjači so v Udin borštu prirejali velike skupščine, imenovane “kurjavišča”. Člani so morali poročati, kje so hodili in kaj so pridobili, kaj se o njih med ljudmi govori, kje je največ nevarnosti in kje bi se moglo v kratkem največ pridobiti.[5] V svoje vrste so sprejemali tako moške kakor ženske in otroke. Vsakemu novincu je bil dodeljen mentor. Ob vstopu se je novinec moral najprej predstaviti “papežu”, ki mu je dodelil rokovnjaško ime. Izstop iz združbe je bil možen le s smrtjo.[6] Poleg stroge hierarhične ureditve so rokovnjači govorili tudi svoj jezik, imenovan “plintovska špraha”. Beseda plintovska izhaja iz nemške besede “blind”, ki pomeni “slep”. Sam jezik je predstavljal mešanico različnih jezikov (predvsem nemščine in italijanščine) in narečij. Marsikateri rokovnjač je ob zaslišanjih na sodišču odgovarjal kar v svoji “šprahi”, kar je sodnikom povzročalo težave. Zaradi boljšega razumevanja so izdelali slovarček rokovnjaških besed: bakerman (ovca), berlinkovt (pujs), golinka (kokoš), kabale (konj), madušman (vol), madušmanka (krava), šmolar (pes), bazovček (kruh), gliča (prosena kaša), judovna (meso), krecel (zelje), makaroni (žganci), migovt (ječmenova kaša), pruštnica (klobasa), štefel (krompir), rokman (suknja), floder (obleka), puzna (mošnja), zaguznice (hlače), kofernjak (klobuk) itd.[7] V zvezi s posebnim jezikom rokovnjačev je ohranjen zapis o obisku rokovnjača na domačiji pri Medelači na Žirovskem. Tja naj bi nekoč prišel rokovnjač in skozi zadnja vrata vstopil v črno kuhinjo. Ravno tedaj je bila družina sicer v hiši pri kosilu. Berač je s peči vzel kračo, jo dal v svojo malho, v pisker pa vrgel star čevelj. Nato je odprl vrata prostora, v katerem je družina kósila, in rekel: “Šolnte župnte, plečnte mavhnte, dedca pa u ret pauhnte.” Šele ko je gospodinja pregledala kuhinjo, je razumela, kaj ji je rokovnjač povedal.[8] V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, zakaj in kdaj so bili rokovnjači zatrti. Rokovnjači na Loškem - 1. del Rokovnjači na Loškem - 2. del Rokovnjači na Loškem - 3. del Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1993. Primožič, Tadeja, Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi za ohranitev stavbne dediščine v Žireh. Pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem ob njegovi 90-letnici, Žirovski občasnik, let. 24, št. 33, Žiri, 2003, str. 10–32. Časopisni viri: Iz Gorenskega, Kmetijske in rokodelske novice, let. 13, št. 21, 14. 3. 1855, str. 83. M. P., Ko je vladal še Veliki Groga, Jutro, ponedeljska izdaja, let. 10, št. 43, 21. 8. 1939, str. 5. Alfonz Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 2. Josip Benkovič, Črtice o rokovnjačih, Dom in svet, let. 3, št. 1, 1890, str. 19. [1] Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 249–250. [2] Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 1. [3] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19. [4] Iz Gorenskega, Kmetijske in rokodelske novice, let. 13, št. 21, 14. 3. 1855, str. 83. [5] M. P., Ko je vladal še Veliki Groga, Jutro, ponedeljska izdaja, let. 10, št. 43, 21. 8. 1939, str. 5. [6] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19. [7] Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 2. [8] Primožič, Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi, str. 21.

Odpiralni čas februarja

Mon, 02 Feb 2026 14:00:00 +0100

Februarja bo Loški muzej odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje od 10.00 do 17.00. Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje od 10.00 do 14.00, ob sredah do 17.00. Vabljeni!

Prešernov dan v Loškem muzeju

Mon, 02 Feb 2026 13:26:00 +0100

V Loškem muzeju na kulturni praznik pripravljamo pester program za najrazličnejše obiskovalce. Vstop je prost, obiščete nas lahko na naslednjih lokacijah: od 10.00 do 17.00: Loški muzej Škofja Loka, Škoparjeva hiša, Galerija Ivana Groharja, Galerija Franceta Miheliča od 10.00 do 18.00: Dvorec Visoko (stalne zbirke) od 10.00 do 22.00: Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah (stalna zbirka o življenju v Dražgošah pred in med drugo svetovno vojno ter po njej) od 13.00 do 15.00: Dom čebelarjev Brode Loški muzej Škofja Loka V muzeju bo na voljo samostojen ogled stalnih zbirk in razstav Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990) v Galeriji na gradu, Priročnik Tomaža Furlana. Pregledna razstava del 2005–2025 v Galeriji Podstreha ter Quagliev baročni prizor iz Puštala. Nastanek, motiv in branje freske Snemanje s križa v Okroglem stolpu. Pridružite pa se nam tudi: 10.00–16.00: ustvarjalne delavnice za otroke in družine v Pedagoški sobi Loškega muzeja Škofja Loka Preizkusili se bomo v pisanju s kaligrafskim peresom, s tistimi najmlajšimi pa bomo izdelali inicialke naših imen, tako kot so včasih okraševali knjige. Ob tem bomo spoznali 560 let star Škofjeloški rokopis, v katerem najdemo najstarejši zapis slovenskih imen za mesece in celo astronomsko-astrološke napovedi o značaju otrok, rojenih v posameznih mesecih leta. Naučili pa se bomo tudi narisati in pobarvati z akvareli največje živalske zvezde iz Loškega muzeja: medveda iz legende o loškem grbu, papagaja Kokija in muzejsko vodičko lisičko. 10.00: vodstvo po stalnih zbirkah za otroke in družine s pripovedovalko in pravljičarko Karlo B. Rihtaršič Vodstvo bo preplet resničnosti in domišljije, zgodovinskih dejstev in pripovedk, nastalih v loškem prostoru. Pridite, pestro bo! 12.00: vodstvo po stalni zbirki starih knjig s kustosinjo dr. Simono Žvanut in konservatorsko-restavratorsko svetnico mag. Blanko A. Florjanovič V zbirki starih knjig hranimo več kot sto knjig, ki so izšle pred letom 1800 in že zaradi svoje starosti veljajo za kulturni spomenik. Dragocene pa niso le zaradi svoje starosti, redkosti ali provenience, temveč tudi vsebine, saj ponujajo vpogled v razvoj posameznih znanosti in strok ter v človekovo življenje na različnih področjih v preteklosti. Hkrati številne knjižne vezave štejemo za redke primere – dragocene so zlasti tiste, ki so v celoti izvirne in sovpadajo z nastankom knjig. Na vodstvu boste spoznali zgodovino in proces izdelav številnih redkih vezav, kot so pergamentne vezave, vezave v brokat papirju, polusnjene vezave z ročno izdelanim marmoriranim papirjem ali še starejšim kleister marmorjem, vezavo v galunski svinjski koži s slepimi odtisi, vezavo v kozjem taninskem usnju z vtisom marmorja, zlate obreze in tako naprej. 13.00: vodstvo po stalnih zbirkah Na vodstvu bomo odkrivali zgodovino in kulturno dediščino Škofje Loke ter spoznali osem tradicionalnih obrti, ki so bile nekoč zelo razvite na Loškem. Te nam približajo vsakdanje življenje ljudi v porečju obeh Sor – od prazgodovine dalje. 14.00: vodstvo po razstavi Priročnik Tomaža Furlana z umetnicama Ano Čigon in Vesno Bukovec Umetnost Tomaža Furlana se nama je vedno zdela brutalno humorna, prodorno ostra in predvsem sumljivo domača. Malo zato, ker se nama zdi, da o umetnosti in njenem smislu razmišljava podobno kot on, malo pa zato, ker njegova dela groteskno predočajo vsakdanje nesmisle, ki jih v podivjanem neoliberalizmu živimo vsi. Leta 2022 sva skupaj s Tio Čiček v večletni umetniško-kuratorski raziskavi Delo v nastajanju začeli skozi umetnost razmišljati o delu, njegovem (ne)smislu in (ne)vidnosti v krutem kapitalizmu. Tako kot Tomaž Furlan sva se tudi sami potopili v ironične resnice, ki jih je razkrila knjiga Bulšihti: teorija Davida Graeberja. Na vodstvu bova vstopili v dialog z izbranimi deli na razstavi, razkrivali svoja branja Tomaževih del in upali, da bodo morebitna nesoglasja v razumevanju pripeljala vsaj do zabavnih – če že ne do uporabnih – nadaljnjih debat. Ana Čigon in Vesna Bukovec Ana Čigon in Vesna Bukovec sta družbeno kritični in angažirani vizualni umetnici. Glavno vodilo pri njunem delu je sežetost raziskovalnega in ustvarjalnega procesa, pri čemer vztrajata na kontinuiranem učenju in raziskovanju z najrazličnejšimi pristopi, ki jih pogosto spremlja humor. Obe sta zaključili študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani v prvem desetletju drugega tisočletja ter od takrat redno razstavljata doma in v tujini. 15.00: vodstvo po razstavi Za demokratizacijo umetnosti – ponovno s kuratorko Barbaro Borčić Spoznali bomo dela umetnikov iz jugoslovanskega prostora v obdobju med letoma 1960 in 1990 ter “novo umetniško prakso” ustvarjalk in ustvarjalcev – slikarjev, pesnikov, fotografov, filmskih delavcev, performerjev –, ki so eksperimentirali v vseh tradicionalnih umetniških panogah, hkrati pa bili odprti za nove medijske oblike umetniškega ustvarjanja. Pri svojem delovanju so poudarjali temeljna etična stališča nasproti vizualni estetiki modernizma, etika je zanje postala pomembnejša od estetike. Galerija Ivana Groharja Na ogled je razstava Lele B. Njatin 73 km od Kočevja. Razstava izhaja iz največje povojne industrijske nesreče v Sloveniji – eksplozije in požara v kemični tovarni v središču Kočevja 12. maja 2022 –, ki se je zgodila zaradi prečrpavanja kemikalij v napačen rezervoar. Naslov razstave izpostavlja zračno razdaljo med Kočevjem in Škofjo Loko ter opozarja na bližino, ki bi v primeru širših ekoloških posledic postala neizogibna. Galerija Franceta Miheliča Na ogled je razstava del Združenja umetnikov Škofja Loka Zbirka v nastajanju ter stalna zbirka grafik, risb in slik Franceta Miheliča. Dvorec Visoko Od 10.00 do 18.00 si lahko ogledate stalne zbirke Zgodovinski in stavbni razvoj Visoške domačije, Kalanova rodbina, Ivan in Franja Tavčar ter Visoška kuhinja v 19. stoletju. 10.00: vodstvo po stalnih zbirkah Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah V Domu Cankarjevega bataljona v Dražgošah si lahko med 11.00 in 22.00 ogledate stalno zbirko o življenju v Dražgošah pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Dom čebelarjev Brode Od 13.00 do 15.00 si lahko ogledate čebelarsko zbirko Tle se špeglajte, lenuhi, po tej mali, marni muhi!.

Razstavni program 2026

Mon, 02 Feb 2026 12:28:12 +0100

Galerija na gradu Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990) 26. november 2025 — 20. september 2026 Kuratorja: Barbara Borčić, Darko Šimičić Umetnice in umetniki: Marina Abramović, Branko Balić, Boris Cvjetanović, Vlasta Delimar, Braco Dimitrijević, Dubravka Đurić, Gorgona, Tomislav Gotovac, Zlatko Hajdler, Matjaž Hanžek, Sanja Iveković, Željko Jerman, Julije Knifer, Ivan Kožarić, Katalin Ladik, Laibach Kunst, Miroslav Mandić, Mangelos (Dimitrije Bašičević), Vlado Martek, Milenko Matanović, Slavko Matković, Marijan Molnar, David Nez, OHO, I. G. Plamen, Marko Pogačnik, Bogdanka Poznanović, Mirko Radojičić, Rajko Radovanović, Vladan Radovanović, Rdeči Peristil, Skupina KÔD, Skupina šestih avtorjev, Nejč Slapar, France Pibernik, Đuro Seder, Mladen Stilinović, Sven Stilinović, Josip Stošić, Bálint Szombathy, Judita Šalgo, Miško Šuvaković, Raša Todosijević, Slaven Tolj, Marija Grazio Tolj, Goran Trbuljak, Josip Vaništa Razstava, pripravljena na podlagi zbirke Darka Šimičića, se osredotoča na dela umetnikov iz jugoslovanskega prostora v obdobju med letoma 1960 in 1990. Predstavljena je “nova umetniška praksa” ustvarjalk in ustvarjalcev – slikarjev, pesnikov, fotografov, filmskih delavcev in performerjev –, ki so eksperimentirali v vseh tradicionalnih umetniških panogah, hkrati pa bili odprti za nove medijske oblike umetniškega ustvarjanja. Pri svojem delovanju so poudarjali temeljna etična stališča nasproti vizualni estetiki modernizma; etika je zanje postala pomembnejša od estetike. Predstavljali se niso samo v galerijah, temveč z akcijami tudi v javnih prostorih, na trgih in ulicah – v prepletu umetnosti in življenja. Razstava govori tudi o samoorganizaciji in ustvarjanju samoniklih prizorišč ter o vrsti povezovanj in sodelovanj, ki so jih takrat v skupni državi vzpostavili sami umetniki in umetnice, pa tudi organizacije, zlasti mreža študentskih kulturnih centrov. Rokodelska dediščina: 15 bolgarskih + 2 slovenski zgodbi 30. september – 29. november 2026 Ekipa: Mojca Šifrer Bulovec, Jasna Kejžar Hartman, Saša Nabergoj, dr. Simona Žvanut, Rositsa Bineva (Etnografski muzej Etar, Gabrovo, Bolgarija) Razstava bo povezala bolgarske in slovenske rokodelske zgodbe v eno pripoved, ki obiskovalcem ponuja vpogled v skupne korenine, raznolikost tehnik in sodobne načine ohranjanja znanj. Spodbudili bomo razumevanje rokodelstva kot živega, ustvarjalnega dela kulturne dediščine, ki povezuje preteklost in sodobnost. Razstava Rokodelska dediščina: 15 bolgarskih + 2 slovenski zgodbi je nadgradnja razstavnega projekta The Craftsman Heritage: 15 Stories from Etar Museum (Bolgarija), ki je zasnovan tako, da se pri vsakem gostovanju poveže z lokalnim okoljem in dopolni z novimi vsebinami. Jedro razstave sestavlja petnajst tradicionalnih bolgarskih obrti – med njimi čevljarstvo, lončarstvo, tkalstvo, medičarstvo, mlinarstvo in obdelava kovin –, predstavljenih z besedili, predmeti, orodji, fotografijami in video posnetki, ki prikazujejo mojstre in načine prenosa znanj. Nadgradili jo bomo z dvema novima vsebinama Loškega muzeja – pletarstvom in usnjarstvom, ki predstavljata pomemben del zgodovine lokalne obrti in njeno sodobno nadaljevanje. Galerija Podstreha Priročnik Tomaža Furlana. Pregledna razstava del 2005–2025 18. junij 2025 — 31. oktober 2026 Kustosinji: Anabel Černohorski in Saša Nabergoj Pregledna razstava izbranih del Tomaža Furlana na treh lokacijah na Loškem gradu predstavlja zadnjih dvajset let umetnikovega ustvarjanja. V Galeriji Podstreha je razstavljen izbor del od leta 2005 do 2025. V pritličju muzeja izpostavljamo Furlanovo delo Book (2010) iz stalne umetnostnozgodovinske zbirke. V neposredni bližini pa si je v videogledalnici v Muzejski dnevni sobi mogoče ogledati kompilacijo iz umetnikovih videoperformansov Wear I–XVII (2005–2014). Galerija na gradu in Galerija Podstreha Medvojno obdobje na Loškem (1918–1941) 16. december 2026 – 26. september 2027 Ekipa: Biljana Ristić (vodja projekta), Anabel Černohorski, Sara Šifrar Krajnik, Benjamin Grubar, dr. Simona Žvanut Razstava je peti obsežnejši projekt v okviru celovite prenove zgodovinskih zbirk, ki poteka od leta 2016. Predhodni projekti – Prva svetovna vojna na Loškem (2018), Od osvoboditve do osamosvojitve (2021), Dolgo 19. stoletje (2023) in Umetnosti 19. stoletja na Loškem (2024) – so vzpostavili interdisciplinarni model, ki povezuje raziskovalno delo, razstavno prakso in digitalno predstavitev. Raziskali in predstavili bomo medvojno obdobje na Loškem (1918–1941), ki še ni bilo sistematično obdelano in postavljeno v širši kontekst. Z interdisciplinarnim pristopom bomo obdobje obravnavali z zgodovinskega, umetnostnozgodovinskega in etnološkega vidika ter ga predstavili v okviru družbenih, kulturnih in umetnostnih sprememb. Podrobneje se bomo posvetili posameznim tematskim sklopom, ki vključujejo politične in upravne spremembe, industrializacijo in razvoj delavske zavesti, razvojne poteze šolstva, zdravstva, turizma ter družabnega življenja, izbrane dogodke iz črne kronike ter umetnostno ustvarjalnost med obema vojnama. Predstavljena bodo umetniška dela, muzejski predmeti, fotografije in dokumenti, dopolnjeni z videi, zvočnimi posnetki in prostorskimi instalacijami. Razstava bo predstavljala največji razstavni projekt muzeja doslej, saj bo postavljena v obeh največjih galerijah. Poseben poudarek bo na spletni podstrani razstave kot digitalnem muzeju, ki bo zasnovana ne le kot arhiv, temveč kot samostojen medij z nadgrajenimi vsebinami, fotografskim in zvočnim gradivom ter poglobljenimi interpretacijami. V letu 2027 načrtujemo tudi izdajo zbornika. Okrogli stolp na Loškem gradu Quagliev baročni prizor iz Puštala. Nastanek, motiv in branje freske Snemanje s križa 17. december 2025 — 3. maj 2026 Kustosinja: Anja Zver V kapeli sv. Križa graščine Puštal (tudi grad ali dvorec Puštal) je baročni slikar Giulio Quaglio iz Laina v Lombardiji leta 1706 naslikal fresko Snemanje s križa. Naročil jo je plemič Marko Oblak pl. Wolkensperg, ki je puštalsko gospostvo kupil leta 1696, in s tem graščini pridobil pomembno umetnino. Quaglio je bil namreč ključni mojster baročnega stenskega slikarstva na Kranjskem, njegov slog pa je močno vplival na slovenske slikarje 18. stoletja. Razstava Quagliev baročni prizor iz Puštala predstavlja umetniški pomen, zgodovinsko ozadje in ikonografijo freske ter njeno mesto v sakralni umetnosti začetka 18. stoletja. Primer Bukovščica 13. maj – 31. oktober 2026 Kustosi: Jože Štukl, Jerica Brečić, dr. Simona Žvanut Med letoma 2010 in 2011 so na Bukovščici v občini Škofja Loka potekala arheološka izkopavanja, med katerimi so arheologi odkrili novoveške naselbinske ostanke. Razstava, ki je bila v preteklem letu že na ogled, predstavlja arheološke metode dela, ki so bile uporabljene pri raziskavi tega manjšega najdišča v Selški dolini. Razstava je bila leta 2025 na ogled le kratek čas, zato jo letos postavljamo ponovno in jo poglabljamo z dvema Fokusoma. Za povečevanje dostopnosti razstavnih vsebin so besedila na razstavi prevedena v lahko branje, video vsebine so podnaslovljene, posebej označeni predmeti pa so na voljo za dotik. Marjan Žitnik, industrijski oblikovalec (stalna razstava) 11. november 2026 – Kustosi: Žan Kobal, Tamara Lašič Jurković, dr. Simona Žvanut Loškemu muzeju je leta 2022 predal svoj celotni opus Marjan Žitnik, eden najbolj dejavnih industrijskih oblikovalcev pri nas. S pomočjo zunanjih strokovnjakov (Žan Kobal, Tamara Lašič Jurković) smo leta 2023 pripravili monografijo in razstavo Marjan Žitnik, industrijski oblikovalec, ki je bila prva pregledna razstava njegovega dela in obenem tudi prva razstava v Loškem muzeju s tega področja. Z novo postavitvijo izbora njegovih del pa bomo naše stalne zbirke razširili z novim področjem – industrijskim oblikovanjem. To bo prineslo nove možnosti za interdisciplinarno raziskovanje in interpretacijo muzealij iz starejših obdobij in sodobnih umetniških del, za aktualizacijo, pa tudi nove perspektive za razvoj diskurzivnih programov, npr. oblikovanje in trajnostni razvoj, pomen dediščine oblikovanja itn. Stalno postavitev bomo namreč letno delno spreminjali z menjavo predmetov iz Žitnikovega obširnega opusa, besedil, zornih kotov na temo in/ali dodajanjem predmetov drugih vabljenih oblikovalcev, s čimer bomo njegovo delo postavljali v dialog in umeščali v širši kontekst področja. Pri tem bomo ohranjali zasnovo postavitve, tudi s konceptom modularne razstavne opreme, narejene posebej za to razstavo. Besedila na razstavi bodo na voljo tudi v lahkem branju, s čimer bodo vsebine dostopnejše tudi osebam s težavami pri branju. Galerija Ivana Groharja Galerija Ivana Groharja je eno osrednjih razstavišč sodobne umetnosti v regiji. Razstavni cikel Sodobne tendence, ki poteka od leta 2020, vsako leto obsega serijo petih razstav, ki s premišljeno postavitvijo, spremljevalnim programom s poudarkom na umetniku in predstavitvi njegovih procesov dela ter z galerijskim listom z besedilom kustosa/inje celovito in natančno predstavlja fenomen interdisciplinarnosti sodobnih umetniških praks ter razbija predsodke do sodobne umetnosti. Galerijo so leta 1989 ustanovili člani Združenja umetnikov Škofja Loka (ZUŠL). Danes deluje v okviru Loškega muzeja, program pa od leta 2000 nastaja v sodelovanju z ZUŠL. Združenje izmed svojih članov izbere dva razstavljavca letno; eden izmed razstavnih terminov je namenjen dobitniku Groharjeve nagrade oziroma prejemniku Groharjeve štipendije. Zaradi prostorske specifike in umeščenosti na Mestni trg galerija omogoča neposreden stik z obiskovalcem, pri čemer pomembno vlogo igrajo receptorji, ki so hkrati informatorji. Lela B. Njatin: 73 km od Kočevja 28. januar – 22. marec 2026 Kustosinja: Anabel Černohorski Razstava 73 km od Kočevja izhaja iz največje povojne industrijske nesreče v Sloveniji – eksplozije in požara v kemični tovarni v središču Kočevja 12. maja 2022 –, ki se je zgodila zaradi prečrpavanja kemikalij v napačen rezervoar. Naslov razstave izpostavlja zračno razdaljo med Kočevjem in Škofjo Loko ter opozarja na bližino, ki bi v primeru širših ekoloških posledic postala neizogibna. Razstava ohranja in na različne načine izpostavlja pričevanja prebivalcev Kočevja, ki so v javnem diskurzu, osredotočenem predvsem na učinkovito krizno ukrepanje, večinoma ostajala v ozadju. Vključuje knjigo umetnice, video in objekte, nastale na podlagi umetničinega performansa in izjav, ki so ji bile zaupane neposredno po dogodku. V sodelovanju z drugimi ustvarjalci in kulturnimi ustanovami umetnica oblikuje prostor, ki poudarja vlogo umetnosti pri ohranjanju spomina ter obravnavi ekoloških in družbenih vprašanj, pri čemer se naslanja na dediščino konceptualnih praks šestdesetih in sedemdesetih let. Oliver Pilić 1. april – 17. maj 2026 Kuratorka: Kristina Ferk Umetniška praksa Oliverja Pilića se osredotoča na grafični medij. Umetnik apropriira vizualno gradivo iz spletnega okolja, ga z različnimi digitalnimi in mehanskimi postopki preoblikuje ter prenese v tradicionalne tehnike, najpogosteje lesorez. Njegova dela odpirajo vprašanja nadzora, svobode in vizualne kulture sodobne družbe, pri čemer se pogosto obrača tudi k ikoničnim delom in referencam iz zgodovine umetnosti. Agata Pavlovec 27. maj – 19. julij 2026 Kuratorka: Kristina Ferk Agata Pavlovec je vizualna umetnica, pedagoginja in članica Združenja umetnikov Škofja Loka. Deluje predvsem na področju slikarstva in ilustracije. V svoji umetniški praksi se giblje med abstrakcijo in figuraliko, za njeno slikarstvo pa so značilne ekspresivne poteze. Razstava bo obsegala izbor novejših del, v katerih se osredotoča na raziskovanje temne, pogosto zamolčane plati človeškega izkustva. Andrej Tarfila 29. julij – 13. september 2026 Kurator: Miha Colner Andrej Tarfila, član in nekdanji predsednik Združenja umetnikov Škofja Loka ter prejemnik Groharjeve štipendije, se v svojem fotografskem delu osredotoča na krajinske in dokumentarne motive ter vsakdanje prizore. Njegove fotografije se redno pojavljajo v slovenskih in mednarodnih medijih. Razstava bo predstavila njegovo avtorsko prakso. Tomo Savić Gecan 23. september – 22. november 2026 Kustosinja: Saša Nabergoj Mednarodno uveljavljen umetnik Tomo Savić-Gecan, predstavnik Hrvaške na Beneškem bienalu 2022, ki živi in dela v Amsterdamu, ustvarja nematerialna, prostorsko in konceptualno zasnovana dela, ki vzpostavljajo dialog med prostorom, gledalcem in odsotnostjo umetniškega objekta. Umetnik bo za Galerijo Ivana Groharja pripravil novo prostorsko intervencijo, prilagojeno specifičnemu galerijskemu prostoru. Izložbe domišljije 2026 2. december – 17. januar 2027 Tudi v letu 2026 bomo v Galeriji Ivana Groharja pripravili prodajno razstavo, na kateri bodo na ogled umetniška dela loških umetnic in umetnikov ter izdelki in spominki iz muzejske trgovine, ki so jih navdihnile zbirke in razstave Loškega muzeja. Izložbe domišljije so skupna pobuda, v okviru katere se že od leta 2015 vsak december povezujejo organizacije in posamezniki škofjeloške ustvarjalno-kulturne scene. Projekt obiskovalce vabi na sprehod po starem mestnem jedru, na oglede prodajnih razstav, k sproščenim pogovorom z ustvarjalci in k premišljeni izbiri daril z osebno noto. Z obiskom spodbujamo ozaveščene nakupe, saj izdelki prihajajo iz lokalnega okolja ter nastajajo z veliko pozornostjo ustvarjalk in ustvarjalcev. Fokus V okviru razstavnega programa Fokus predstavljamo nove muzejske pridobitve, izbrane predmete iz depojev ali osvetljujemo določene eksponate iz stalnih zbirk. Stalni Fokus je razstavni kotiček ob glavnem vhodu, tik pred vstopom v muzejske zbirke, premični pa se seli po muzeju, saj vsako leto pozornost usmerimo na nekaj predmetov, ki so sicer del stalnih zbirk. Dva Fokusa bosta posvečena predstavitvam novih raziskav gradiva, pridobljenega med arheološkimi izkopavanji na najdišču Bukovščica, s čimer bosta bolj poglobljeno razširjala vsebino razstave Primer Bukovščica. Faksimile rokopisa Škofjeloški pasijon Marec–maj 2026 Kustos: Jože Štukl Predstavljen bo Škofjeloški pasijon, ki velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Opisali bomo zgodovino njegovega uprizarjanja ter izpostavili težave pri dataciji besedila. Ob tem bomo predstavili faksimile Škofjeloškega pasijona, ki je bil natisnjen leta 1972 ob 1000. obletnici loškega gospostva. Primer Bukovščica: lončarski znaki Maj–julij 2026 Kustos: Jože Štukl Podrobneje bodo predstavljeni lončarski znaki, ki so bili odkriti na posameznih dnih kuhinjskih loncev in so za naše območje nenavadni. Najverjetneje so bili pripeljani s področja današnje avstrijske Štajerske. Primer Bukovščica: majolika Julij–oktober 2026 Kustos: Jože Štukl Predstavljen bo vrč – majolika z najdišča Bukovščica. Najdba izstopa, saj tovrstno posodje praviloma sodi v meščansko okolje, tokrat pa je bila izkopana v kmečkem kontekstu. Nova pridobitev umetnostnozgodovinske zbirke Oktober–december 2026 Kustosinja: Anabel Černohorski Predstavljena bo nova pridobitev umetnostnozgodovinske zbirke. Klobučarstvo v Škofji Loki v obdobju med obema svetovnima vojnama December 2026 – marec 2027 Kustosinja: Mojca Šifrer Bulovec Predstavljeni bodo klobuki, ki so jih nosili Ločani v obdobju med obema svetovnima vojnama, pojasnjena bosta izdelovanje (loške klobučarske delavnice, Tovarna klobukov Šešir) in bonton nošenja klobukov. Galerija C'ngrobsk' turn, cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu Freska Sveta Nedelja iz cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu 17. 6. – 16. 8. 2026 Kustosinje: Anabel Černohorski, Mojca Šifrer Bulovec, dr. Simona Žvanut V okviru projekta Sakralna dediščina povezuje in bogati, s katerim nadgrajujemo vsebine, programe in dogodke za ohranjanje kulturne dediščine, ki smo jih zasnovali med projektom Crngrob naokrog, bomo v Loškem muzeju pripravili interdisciplinarno razstavo o freski Sveta Nedelja. Cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu je eden največjih spomenikov freskantstva na Slovenskem. Njeno razgibano in dolgo stavbno zgodovino so vseskozi spremljale različne poslikave, ki so nastajale vse od konca 13. pa do druge polovice 19. stoletja. Nekatere od njih so še danes dobro ohranjene, druge pa so in situ že težko prepoznavne ali pa celo obstajajo le še kot kopije v muzejih. Na razstavi bomo predstavili najbolj znano fresko Sveta Nedelja, ki se nahaja na zahodni fasadi cerkve, nastala pa je v sredini 15. stoletja. Razstava bo postavljena v izvornem okolju, v galeriji C'ngrobsk' turn v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu, poslikavo kot celoto ter posamezne prizore pa bomo obravnavali tako z etnografskega kot umetnostnozgodovinskega vidika. Predstavili bomo tudi konservatorsko-restavratorske posege na freski. Besedila na razstavi bodo na voljo tudi v lahkem branju, s čimer bodo vsebine dostopnejše tudi osebam s težavami pri branju.

Odprtje razstave 73 km od Kočevja v Galeriji Ivana Groharja

Mon, 02 Feb 2026 12:20:54 +0100

V sredo, 28. januarja, smo v Galeriji Ivana Groharja odprli razstavo 73 km od Kočevja vizualne umetnice, pisateljice, prevajalke in filozofinje Lele B. Njatin. Razstava izhaja iz največje povojne industrijske nesreče v Sloveniji – eksplozije in požara v kemični tovarni v središču Kočevja 12. maja 2022 –, ki jo je povzročilo prečrpavanje kemikalij v napačen rezervoar. Naslov razstave izpostavlja zračno razdaljo med Kočevjem in Škofjo Loko ter opozarja na bližino, ki bi v primeru širših ekoloških posledic postala neizogibna. Na razstavi so na različne načine predstavljena pričevanja prebivalcev Kočevja, ki so v javnosti, osredotočeni predvsem na krizno ukrepanje, večinoma ostajala v ozadju. Skozi umetniški proces razstava obravnava prehod individualnih pričevanj v skupni prostor spomina. Razstava bo na ogled do 22. marca 2026, vabljeni pa tudi na voden ogled razstave z Lelo B. Njatin in Vasjo Cenčičem, ki bo v sredo, 4. marca 2026, ob 18. uri.

Spomini gojenk na uršulinsko šolo v Škofji Loki - 2. del

Wed, 28 Jan 2026 16:29:38 +0100

Marica Bergant, Stara Loka Nune, ki so nas učile, so bile “brihtne”, izobražene in “strašen pobožne”. Osnovno šolo pri uršulinkah sem začela obiskovati, ko sem dopolnila sedem let. Šola je imela svoje prostore v samostanu, meščanska šola in učiteljišče pa na Loškem gradu. Nune, ki so nas učile, so bile “brihtne”, izobražene in “strašen pobožne.” “Drugače niso bile stroge, razen pri učenju in pisavi.” Če je katera preveč klepetala, je morala nekaj časa stati v kotu pri peči. V razredih smo imele mize s črnilnikom in poličko, kamor sem odložila šolsko torbo oziroma “ceker”, v katerem sem prenašala šolske potrebščine. Šolske potrebščine smo dobile v šoli, kamor smo zanje prinesle tudi denar. Pouk smo imele dopoldne in popoldne, vmes (od 12. do 14. ure) je bil čas za kosilo. Na kosilo smo odšle domov, prav tako tudi sošolke iz Svetega Duha. Tiste, ki so živele predaleč, pa so hodile k Lenčki, ki je imela hišo pod Talarjem. Pri njej so dobile kosilo in se malo učile. V popoldanskem času smo imele glasbo in ročna dela. Z njimi smo začele v tretjem razredu. Učile smo se “štrikat”, kvačkati, na roko smo si sešile spodnje perilo, srajco. Vse to so nam nune že prej ukrojile in izrezale. Nanje smo potem še vezle. Imele smo tudi kuharski tečaj, ki je potekal v veliki kuhinji na gradu, kaj smo kuhale, se ne spominjam. V popoldanskem varstvu smo napisale še domače naloge. Med predmeti pa sem imela najraje “prirodopis”, pri ostalem “pa sem se mal pomatrala”. Vedno sem bila prav dobra. Enkrat na mesec smo šle na grad, tega smo se zelo veselile. Papiga pri vratih se je vedno kregala, ko smo šle mimo. Čez dvorišče smo šle v drevored, kjer smo malo telovadile. V drevoredu so bile kapelice, “lurška Marija je bila prav lepa gor, to so pol podrl”. Na grad smo včasih šle gledat dihurje, ki so jih imele zaprte v kletki. “Zalubljene pa nismo mogle bit, ker smo bile samo punce.” Razlike med revnimi in bogatimi učenkami se niso poznale, saj smo čez obleko vse oblekle haljo iz črnega “klota”. “Ta mestne, še posebno edinke, Marinka in Tončka, so veliko obleke darovale nunam, da so jih razdelile med revne učenke.” Notranje gojenke pa so bile vse v modrih haljah z velikimi belimi “krogelci in črtami naokrog”. Prišle so iz vse Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Madžarske in vse so govorile slovensko. Verouk nas je učil duhovnik. Prvo obhajilo je bilo v prvem ali drugem razredu, birmo pa smo imele v Stari Loki. Duhovnik ni bil strog, je bil “fleten”. Mama se ni “nikoli brigala za šolo”, le konec leta je pogledala spričevalo, “tok, da ga je podpisala”. Izobrazba ni bila potrebna, “glaven je bil del”. Ko sem bila stara deset, dvanajst let, sem šla po šoli takoj delat “v štalo”, kosit travo za živino, grabit ali kar je bilo pač treba. Marinka Pavičevič, Studenec, Škofja Loka “Grozen smo se dobr počutil pri nunah.” Doma nas je bilo pet deklet. “Je imela mama skrb z nami, da smo poštene. Vse smo hodile k uršulinkam.” V vrtec in šolo smo morale iti umite in urejene. V “lavorju” smo si umile obraz, roke in noge ter se počesale. Imela sem kratko frizuro in “frufru”. Mama pa nam je pripravila zajtrk, belo kavo s kruhom. Od četrtega leta dalje sem hodila v nunski vrtec. V vrtcu smo se zelo zabavale, vem, da “smo zlo rade hodile, saj so nas nune imele rade”. Vsega skupaj nas je bilo za en razred. Učile smo se risati, delati ravne črte, “je blo fletn”. Od šestega leta naprej sem obiskovala osnovno in nato še meščansko šolo. Potem sem se izučila za trgovko. Pri nunah smo na začetku pouka zmolili Oče naš. V razredu, pri pouku, smo bile skupaj z notranjimi gojenkami, ki so prišle iz vse Jugoslavije. Noben predmet mi ni bil preveč všeč, “vse je bilo nujno”. Če kakšna gojenka večkrat ni ubogala, so nune obvestile starše. Hujših prekrškov pa med dekleti ni bilo. “Za nas je bilo najboljše”, ko smo po notranjem hodniku odšle gor na grad. “Gor na vrtu je bila naprava, da smo hodile po lestvi, pa še nekaj je moglo bit. So bile po vrtu utke. Igrale smo odbojko v notranjem dvorišču, tam smo imele telovadbo. Delale smo vse gibalne vaje. Veliko smo se igrale med dvema ognjema.” Malico pa smo prinašale s seboj, kruh in jabolko, če je bilo. Dopoldne smo imele pouk, popoldne, po kosilu, pa smo se učile. Temu času smo rekli divizija. Nune so organizirale tudi tečaj nemščine, mislim, da sem se ga udeležila, in kuharski tečaj. Včasih smo šle z nunami na izlet. Pri ročnih delih smo delale vse mogoče. Sešile smo si celo obleko, v kateri smo se fotografirale. Spominjam se še, da je moj oče, ki je bil mesar, klal živino tudi pri nunah. Enkrat so nune mojo sestro Marto oblekle v “nunco”, pokazale so jo očetu, ki je od ganjenosti prav zajokal. Marinka Pavičevič v meščanski šoli. “Za v šolo smo oblekle halje iz črnega “klota” in z belim ovratnikom” “Mami je bilo lažje, če smo bile me gor, da je ona imela doma mir, saj je skrbela za krave.” Prodaja mleka je bil njen dohodek, s katerim je plačevala tudi naše šolanje. Ko smo se vrnile iz šole domov, smo “mogle koj delat”. “Drugi so se kopal, mi smo pa mogle takoj delat. Kako smo bile nesrečne. Smo šle obračat seno, pa zvečer v kupe devat”. Ta čas je tako hitro minil, kje so ta leta! Ema Mihelič, Škofja Loka, Karlovc “Smo se marsičesa naučile. Tudi vzgajale so nas, je bil velik poudark na tem.” Že kot štiriletni otrok sem šla k nunam v vrtec. Tam sem bila v dopoldanskem času, od 8. do 12. ure, potem je po mene prišla mama. Mama me je dala v vrtec, čeprav ni bila v službi. Obiskovala sem ga do sedmega leta. Poleg nun so bile v vrtcu tudi vzgojiteljice, dekleta, ki so pomagala pri delu z nami. Brale so nam pravljice, zgodbe, malo smo molile, se veliko igrale. “Smo se marsičesa naučile. Tudi vzgajale so nas, je bil velik poudark na tem.” Prav strogo pa pri nunah ni bilo, nanje imam zelo lepe spomine. Vrtec pri uršulinkah. Ema Mihelič stoji, v temni obleki in s punčko v rokah, v zgornji vrsti, druga z desne, 1933 S sedmim letom sem začela obiskovati osnovno šolo. V šolo sem zelo rada hodila, ker sem se rada učila. Najrajši sem imela zemljepis in zgodovino. Matematika mi ni šla najbolje, a so znale nune tudi to zelo dobro razložiti. V prvem letniku meščanske šole smo se začele učiti nemški jezik. Velik poudarek pri nunah je bil na lepem vedenju. “Smo se vsak teden učile, kako se moramo obnašat, da moramo stare ljudi spoštovat, učile so nas jest z nožem in vilicami, nasploh olike pri mizi. Da se moramo starejšim ljudem umaknt (jim odstopiti prostor v cerkveni klopi), da moramo biti do njih spoštljivi, zdej se nič ne vzgaja. Sploh ne vem, če je pri pouku vedenje. Včasih si moral vedenje narediti z odlično. Sedaj se vedenje sploh ne ocenjuje, sedaj imajo raje varnostnike po šolah.” Prav strogo pa pri nunah ni bilo, nanje imam zelo lepe spomine. S šolo smo včasih odšle tudi na izlet. Šle smo iz Škofje Loke peš na Visoko, kjer nas je sprejela gospa Franja Tavčar in nas tudi pogostila. Drugič pa smo se z vlakom odpeljale na Brezje. Žal je moje šolanje prekinila druga svetovna vojna. Spomini gojenk na uršulinsko šolo v Škofji Loki - 1. del Zbrala in zapisala: Mojca Šifrer Bulovec

Rokovnjači na Loškem - 3. del

Wed, 28 Jan 2026 16:14:12 +0100

“Dedec, daj!” ali na kakšen način so delovali rokovnjači Rokovnjači so imeli po mestih, trgih in vaseh svoje pristaše, večinoma podkupljive berače, posle, hišne posestnike, kmete, krčmarje in druge, ki so jim sporočali, kje in kdaj bo možno kaj ukrasti.[1] Poleg posameznih hiš so delovali tudi na javnih dogodkih, kot so bila romanja, procesije in sejmi. Delo so si razdelili tako, da so ženske čez dan beračile in si sproti ogledovale posamezne hiše, poslopja in cerkve. Tačas pa so se moški skrivali v bližnjih gozdovih in čakali na poročila.[2] V zasebne hiše so običajno vstopili z gorjačo v rokah, zaloputnili vrata ter se postavili pred gospodarja. Nato je glavni vodja s palico potrkal ob tla in molčal. Temu so rekli “prošnja”, nakar je gospodar hiše moral vprašati, kaj si danes najbolj želijo, in kar je rokovnjač zahteval, je moral dobiti. Če gospodar “prošnje” ni razumel, je rokovnjač zavpil: “Dedec, daj!” Če se je lastnik želel izmuzniti z razlago, da ničesar nima, je odvrnil: “Vem, da imaš, sicer ne bi prestopil tvojega praga. Ker pa imaš, zato moraš dati meni, ki nimam. Jaz imam isto pravico živeti, kakor ti!”[3] Če kljub vsemu gospodar hiše ni dal zahtevanega, je rokovnjač besnel in razbijal po hiši, dokler mu pod roke ni prišlo kaj vrednega. Največkrat so zahtevali hrano (moko, svinjsko mast, klobase, maslo, slanino), včasih pa tudi obleko. Gradivo za glasbeno spremljavo ljudske igre, ki jo je po Jurčičevem romanu priredil Fran Govekar, uglasbil pa Viktor Parma, 1928, hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Še lažje pa je bilo oropati prazne hiše, v katere so rokovnjači lahko vstopali s posebej narejenim ključem. Na Žirovskem je bila po kovanju le-teh znana kovačija pri Kovaču v Jarčji dolini, ki je izdelovala posebne ključe celo za rokovnjače iz Črnega grabna in Tuhinjske doline. S temi ključi so lahko pri bogatih kmetih in meščanih odklepali vrata, pred njimi pa niso bile varne niti francoske blagajne v času Ilirskih provinc. Kako so bili rokovnjaški ključi izdelani, danes ni več znano.[4] Da bi dobili svoj plen, se roparji in rokovnjači niso obotavljali niti ubiti človeka. V Škofji Loki se je ponoči s 3. na 4. julij 1879 zgodil umor, pri katerem so sodelovali tudi rokovnjači. Zvečer sta se loški okrajni sodnik dr. Blaž Kraus in kamniški sodnik dr. Klavžer sestala v Guzeljevi gostilni. Po pomenku se je dr. Kraus odpravil na grad, kjer je imel prenočišče.[5] Napadalci so sodnika počakali pri zadnjih grajskih vratih, ga udarili po glavi s topim predmetom ter zabodli z železno iglo. Pobrali so mu uro, prstan in denar, nato vdrli v enega od uradov in iz predala pisalne mize pobrali še denar in ključ sodniške blagajne. Prazno in razbito sodniško blagajno so pozneje našli na dvorišču lažjo za kar 1700 goldinarjev. Pogled na Loški grad pred letom 1892. V nedeljo zjutraj je uradnik Logar našel sodnika Krausa še komaj zavestnega in krvavega ležati v postelji. Časopis Slovenec je poročal: “Dr. Krauss ima čepinjo prebito, k zavednosti je prišel, a težko da bi ostal živ. O dogodbi nima prav nobenega spomina.”[6] Kljub posredovanju zdravnikov je Kraus 28. julija umrl: “Sodnik v Loki je vsled ran, zavdanih mu od roparske roke, včeraj po noči umrl. Upamo, da se g. svetovalcu Ravnikarju, ki vodi preiskavo, posreči zločincev zaslediti. Ena sumljiva oseba je uže zaprta.”[7] Sodni svetovalec Ravnikar je kmalu aretiral nekega berača. Ta naj bi plačeval s petakom z odrezanim robom, ki ga je nekaj dni pred ropom davčni uslužbenec izročil dr. Krausu. Za klateža pa so dokazali, da je tisto noč prespal v hlevu gostilne pri Kroni v Škofji Loki.[8] Petnajst let po dogodku so bili prijeti dejanski storilci: Anton Prelovšek in Janez Abe – Maček iz Trzina, Anton Jenko iz Radomelj in Franc Volčič iz Škofje Loke. Izdala jih je in proti njim pričala vdova Franca Volčiča, ki je bil takrat že pokojni. Na sojenju leta 1894 obtoženci niso priznali krivde, vendar jih je porota kljub temu obsodila: Prelovška na deset, Jenka na osem in Mačka na tri leta težke ječe.[9] Še nekaj desetletij po dogodku in obsodbi krivcev so roparski umor pripisovali rokovnjačem. Viktor Žužek je v spominih na “Špitalskega” Miha, berača, ki je živel v mestnem Špitalu na Spodnjem trgu, napisal: “O Mihi je šel glas, da je bil rokovnjač, in je kot tak več dni oprezal okoli loškega gradu in ugotovil, ob kateri uri je najpripravnejši čas za napad, da so potem rokovnjači ubili mestnega sodnika.”[10] V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, kako so bili rokovnjači organizirani. Rokovnjači na Loškem - 1. del Rokovnjači na Loškem - 2. del Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Benkovič, Josip, Črtice o rokovnjačih, Dom in svet, let. 3, št. 1, 1890. Legat Jamar, Jeja, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, Sanjska knjiga, Ljubljana, 1998. Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1993. Reven, Ivan, Vloga Poljanškov – Modrijanov v razvoju zadružništva na Žirovskem, Žirovski občasnik, let. 8, št. 13, Žiri, 1987, str. 122–124. Žužek, Viktor, Špitalski Miha in drugi, Loški razgledi, let. 18, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1971, str. 180–185. Časopisni viri: Razne reči, Iz Škofje Loke, Slovenec, let. 7, št. 74, 8. 7. 1879, str. 4. Domače stvari, G. dr. Kraus, Slovenski narod, let. 7. št. 172, 29. 7. 1879, str. 3. [1] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19. [2] Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 251. [3] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19. [4] Reven, Vloga Poljanškov, str. 122. [5] Po letu 1803, ko je bilo gospostvo podržavljeno, je grad prešel v državno last. V gradu so bili nastanjeni državni uradi: davčna pisarna, sodišče, pisarna zemljiške knjige. Leta 1870 je grad kupil Fidelis Terpinc (1799–1875), gospodarstvenik in industrialec, leta 1875 pa ga je podedovala hči Emilija Terpinc, por. Baumgartner (1849–1884). Po njeni smrti so ga podedovale hčerke Josipina, Mary in Alma. V vsem tem času so v gradu do konca leta 1891 še naprej delovali državni uradi. [6] Razne reči, Iz Škofje Loke, Slovenec, let. 7, št. 74, 8. 7. 1879, str. 4. [7] Domače stvari, G. dr. Kraus, Slovenski narod, let. 7. št. 172, 29. 7. 1879, str. 3. [8] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 482–483. [9] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 490–491. [10] Žužek, Špitalski Miha, str. 180.

Odpiralni čas januarja

Mon, 05 Jan 2026 22:51:00 +0100

Januarja bo Loški muzej odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje od 10.00 do 17.00.

Galerija Ivana Groharja bo do 18. januarja, ko v njej potekajo Izložbe domišljije, od torka do nedelje odprta od 10.00 do 14.00, ob sredah do 17.00. Od 19. do 28. januarja bo zaradi priprave nove razstave zaprta.