Loški muzej Škofja Loka — Novice

Na dan rojstva: France Košir (1906–1939)

Tue, 28 Apr 2026 07:57:58 +0200

V Loškem muzeju bomo 29. maja, ob 120. obletnici rojstva slikarja Franceta Koširja, pripravili manjšo razstavo petih njegovih del iz muzejskega depoja. Dogodek, ki ga prirejamo v sodelovanju z Muzejskim društvom Škofja Loka in Koširjevim mlinom, je zamišljen kot počastitev in strokovna predstavitev hkrati: izbor del odpira vprašanja, ki jih bomo celoviteje obravnavali na jesenski interdisciplinarni razstavi o medvojnem obdobju na Loškem, na kateri bo Koširjev opus umeščen v širši družbeni in kulturni kontekst časa. Več o dogodku

Otokar Burdych

Fri, 24 Apr 2026 11:20:24 +0200

Družina Burdych Meseca maja 1895 se je v Škofjo Loko preselila tričlanska družina Burdych. Oče Ervin (1860–1924) je bil po rodu iz Češke. Farmacijo je študiral v Zagrebu in se po študiju julija 1892 zaposlil v metliški lekarni Franja (Franza) Wacha[1] imenovani “Lekarna k sveti Trojici”.[2] V Metliki je spoznal svojo bodočo soprogo Ano Guštin (1873–1935) s katero se je poročil aprila 1894.[3] Zakoncema se je 21. februarja 1895 rodil prvi sin, Otokar Ervin Burdych. Družina je takrat še živela v Metliki, vendar je že aprila Ani oče Franc za doto kupil Fabianijevo lekarno na Mestnem trgu v Škofji Loki. Kmalu zatem so se Ervin, Ana in sin Otokar preselili v Škofjo Loko, kjer je Ervin prevzel vodenje lekarne in leta 1896 registriral svojo dejavnost pod imenom “E. Burdych, Lekarna v Škofji Loki”.[4] Prva leta po prihodu v Škofjo Loko so živeli kot podnajemniki dr. Antona Arka na Mestnem trgu. Leta 1901, ko je Burdychova družina štela že sedem članov[5], pa je Ervin kupil zemljišče v Kapucinskem predmestju, kjer je do leta 1904 zgradil stanovanjsko vilo s prostori za lekarno.[6] Burdychovi otroci, Otokar stoji prvi z leve, začetek 20. stoletja, in pismo Otokarja očetu Ervinu ob njegovem godu, 25. april 1903. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Šolanje mladega Otokarja Otokar je 18. septembra 1901 začel obiskovati deško ljudsko šolo v Škofji Loki.[7] Šola je bila petrazredna, svoje prostore je imela v šolskem poslopju ob cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki in v hiši v Klobovsovi ulici. Šolski pouk se je običajno začel v drugi polovici septembra in končal konec julija.[8] Učni jezik v nižjih razredih je bil slovenski, v višjih pa nemški. Učili so se verouk, slovenski in nemški jezik, računanje, pisanje, poleg tega še prirodoslovje, zemljepis, zgodovino, geometrijo, petje in telovadbo.[9] Za učence je bil na prelomu stoletja urejen tudi vrt, telovadišče in igrišče. Poleg rednega pouka so na šoli svečano praznovali avstrijske državne praznike, obiskovali so mašo in hodili na izlete v okoliške hribe. Ob vpisu mladega Otokarja je deško ljudsko šolo v šolskem letu 1901/02 obiskovalo preko dvesto učencev. Po koncu osnovnega šolstva leta 1905 se je Otokar vpisal na realno gimnazijo na Vegovi ulici v Ljubljani. Realke so bile posebne oblike gimnazij za šolanje trgovskega in tehničnega osebja. Od šolskega leta 1871/72 je bila to sedemletna šola. Poseben poudarek pri pouku je bil na naravoslovnih predmetih.[10] Otokarja je za naravoslovje še posebej navdušil profesor naravoslovja J. Wenzel, ki ga je uvajal v sistematično delo ter usmerjal v zbiranje rastlin, žuželk in mineralov.[11] Leta 1913 je maturiral, študij pa je nadaljeval v Gradcu. Pročelje realke na Vegovi ulici, Ljubljana, 1873. Spletni vir: https://www.vegova.si/wp-content/uploads/pdf/razstavi-1617.pdf (pridobljeno 3. 3. 2026). Zapiski Otokarja Burdycha s pouka naravoslovja – mineralogija, v zgornjem desnem kotu napis: Predavatelj g. prof. dr. J. Wenzel, šolsko leto 1912/13. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Začetki Tehnične visoke šole v Gradcu segajo v leto 1811, ko je nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški v Gradcu ustanovil Joanneum[12]. V tej ustanovi se namreč ni hranilo le naravoslovnih zbirk, ampak je potekal tudi pouk iz fizike, kemije, astronomije, mineralogije, botanike, tehnologije in zoologije. Tekom let delovanja je prišlo do reorganizacije študijskega dela in v 60. letih 19. stoletja je bila šola preoblikovana v tehnično visoko šolo. Slednja je ob koncu stoletja obsegala dva splošna pripravljalna razreda in strokovne šole za inženirstvo, strojništvo, kemijsko tehnologijo in gradbeništvo. Če je na prelomu stoletja visoko šolo obiskovalo okoli štiristo študentov, je bilo v letih 1913/14, ko je študij v Gradcu začel obiskovati Otokar Burdych, na tehnično šolo vpisanih že osemstodvajset študentov.[13] Staro poslopje Cesarsko-kraljeve tehnične visoke šole v Gradcu, prelom stoletja. Zbirka: J. W. Wohinz. Spletni vir: https://austria-forum.org/af/Kunst_und_Kultur/Bücher/TUGraz_200_Jahre/Die_Technik_in_Graz/Einleitung (pridobljeno 8. 4. 2026). Študentska izkaznica Otokarja Burdycha, K. K. technische Hochschule in Graz, 21. oktober 1914. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokar se je na strokovno šolo za kemijsko tehnologijo na graški višji šoli vpisal 21. oktobra 1914 in v času študija pisal dnevnik. Beležil je predvsem druženje s sošolci in prijatelji, kot so obiskovanje restavracij, kinodvoran, sprehajanja po promenadi, igranje biljarda po kavarnah in tarokiranje. Zelo malo dnevniških zapisov se nanaša na sam študij (v nekaj zapisih omeni le pouk anorganske in analizne kemije, fizike, zoologije in delo v laboratoriju). Vseskozi svojega bivanja v Gradcu je preko pisem in razglednic ostajal v stiku z domačimi v Škofji Loki, mama pa mu je redno pošiljala pakete v Gradec. Božične in novoletne praznike leta 1914 je preživel v Škofji Loki, kmalu po vrnitvi iz Loke pa so se začeli vojaški nabori. 21. januarja leta 1915 je zapisal: “…bral, da pridejo letniki 1895 in 96 februarja na nabor.” Nekaj dni pozneje, 26. januarja napiše: “S Tomšičem v Amtshaus in na sekretarijatu radi naborov.” Gre za Otokarjev zadnji dnevniški vpis v študijski dnevnik. Naslovnica Burdychovega dnevnika iz Gradca, rokopis. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Vojaški vpoklic Otokarjevo šolanje v Gradcu je torej prekinil vpoklic k 27. domobranskem polku v začetku leta 1915. Vojna leta je preživel v okolici Bohinja, Kranjske Gore, Trbiža, na Tirolskem, Štajerskem, v Italiji in Galiciji. V času nastanjenosti v Bohinjski Bistrici v letu 1915 in začetku leta 1916 je pogosto obiskoval tudi Škofjo Loko, Ljubljano in občasno Beljak ter Celovec. Obiskovanje in zadrževanje v navedenih krajih, dogajanje v zaledju bojišč ter odhod na samo frontno linijo v letu 1916 pa so teme, ki jih Otokar opisuje v svojih dnevniških zapisih tekom vojnih let. Vojaški dnevnik je začel pisati 27. oktobra 1915, zadnji ohranjeni zapis je datiran 6. julija 1916, ko se je nahajal na fronti v Galiciji. Otokar (prvi z desne) s prijatelji na enem od obiskov v Škofji Loki, 1915–1918. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Konec vojne, študij farmacije in prevzem domače lekarne Ob koncu vojne leta 1918 se je Otokar odločil, da se ne bo vrnil na graško Tehnično visoko šolo, temveč bo študiral farmacijo v Zagrebu. Nihče od njegovih sorojencev se namreč ni vpisal na študij farmacije, oče Ervin pa je v lekarni potreboval pomoč (zlasti po končani vojni).[14] Začetki farmacevtskega študija na Sveučilišče v Zagrebu segajo v leto 1882, ko sta bili ustanovljeni stolici za farmacevtsko kemijo in farmakognezijo. Leta 1914 se je študijski program razširil in praktičnemu pouku so dodali predmete farmacevtsko tehnologijo, biokemijo, bakteriologijo in osnove fizikalne kemije.[15] Otokar se je na študij v Zagreb vpisal leta 1920, magistriral pa je 22. 7. 1922. Še za časa študija je januarja 1922 začel opravljati pripravništvo v lekarni dr. Richarda Karbe v Kamniku.[16] Kakor je razvidno iz ohranjenih pisem mame Ane Burdych je oče Ervin že med Otokarjevim študijem zdravstveno začel pešati. Otokar se je zaradi očetove bolezni najkasneje leta 1923 vrnil v Škofjo Loko. Izpit iz latinščine, ki ga je Otokar opravil na novomeški gimnaziji, 1.–2. 7. 1920. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Indeks farmacevtskega študija v Zagrebu, Otokar Burdych, oktober 1921. Hrani Loški muzej Škofja Loka. “Dragi Oto! Kjer je papa tako oslabel, da ne more več sam delati, boš moral priti domov, kar najprej mogoče. Pozdravlja te mama.” Pismo mame Ane poslano Otokarju, 2. junij 1923. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Smrt očeta in prevzem lekarne Ervin je umrl leta 1924 in lastnica lekarne je postala Ana Burdych, sin Otokar pa njen najemnik. Leta 1935, po mamini smrti, je Otokar zaprosil za prepis lastništva in vodstva lekarne na svoje ime, kar sta mu naslednje leto Kraljevska banska uprava Dravske banovine in Apotekarska komora v Beogradu odobrili. Otokar je v škofjeloški lekarni ostal neprekinjeno do leta 1940, ko je bil vpoklican na 28-dnevno vojaško vajo v Dravsko stalno vojaško bolnico v Ljubljano, v letu 1941 pa je bil kot rezervni apotekarski kapetan vpoklican k vojakom. Ob prihodu Nemcev je bil nekaj časa interniran v Škofijskih zavodih v Šentvidu. Po vrnitvi je med okupacijo dobavljal sanitetni material partizanom v okolici Škofje Loke.[17] Otokar v družinski lekarni, Škofja Loka, prva polovica 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokarjevo društveno in družabno življenje Ob delu v škofjeloški lekarni je bil Otokar aktiven tudi izven lekarniških zidov. Vključen je bil namreč v mnoga društva, ki so v obdobju med obema vojnama in po drugi svetovni vojni delovala v Škofji Loki. Med drugim je bil član Sokola, Narodne čitalnice in Planinskega društva, aktiven je bil pri škofjeloški hranilnici ter ustanovitvi muzeja, bil je tudi član občinskega odbora, član upravnega odbora meščanske šole v Škofji Loki, predsednik Filatelističnega društva in eden od vodilnih delavcev KUD Tone Šifrer. Kot amaterski igralec je nastopal v Gobčevi opereti Planinska roža in v Tavčarjevi Visoški kroniki. Levo: Otokar v mladostnih letih, Škofja Loka, prva polovica 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Otokar na vrtu domače vile v Škofji Loki, prva polovica 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Še med bivanjem v Kamniku je spoznal svojo bodočo ženo Magdo Potočnik (1904–1969), s katero se je poročil leta 1926. Mladoporočencema se je leta 1927 rodil sin, Otokar - Oti Burdych,[18] ki je po smrti očeta leta 1957 prevzel vodenje loške lekarne. Levo: Dopis poslan Otokarju leta 1926: “Dragi Oti! Ko se poslavljaš iz našega samskega stanu ti tudi jaz - čeprav nekoliko pozno - želim vso srečo na vsej poti življenja.” Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Družinska fotografija na kateri so Magda, Otokar in mali Oti Burdych. Zasebni arhiv. Levo: Otokar Burdych in Vinko Zahrastnik (levo), Verona, 1939. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Na sredini: Otokar Burdych v zrelih letih. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Otokar Burdych ob igranju harmonike. Hrani Loški muzej Škofja Loka. V nadaljevanju bova avtorici prispevka predstavili nekaj izbranih tem iz še neobjavljenjega Vojnega dnevnika (1915–1916) ter arhivskih in fotografskih virov Otokarja Burdycha, ki jih hranimo v Loškem muzeju. Pripravili: Sara Šifrar Krajnik in Biljana Ristić Viri in literatura: Burdychov arhiv, Loški muzej Škofja Loka. Hohenberg, Fritz, Aus der Geschichte der Technischen Universität Graz, Technische Universität Graz / Erzherzog-Johann-Universität: Geschichte, Lehr- und Forschungsaktivitäten. Technische Universität Graz, Graz, 1982/83. Jamar-Legat, Jeja, Loško šolstvo v drugi polovici 19. stoletja, Loški razgledi, 18, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1971. Krbavčič, Aleš, Razvoj farmacevtskega izobraževanja na Univerzi v Ljubljani, Štiri desetletja študija farmacije in klinične biokemije, Fakulteta za farmacijo, Ljubljana, 2000. Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1894–1903. Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1903–1917. Okoliš, Stanko, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 2008. Planina, France, V spomin Otona Burdycha, Loški razgledi, 4, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1957. Rus, Zvonko, Kronika mesta Metlike I., Belokranjsko muzejsko društvo, Metlika, 1999. Šifrar Krajnik, Sara, Lekarništvo na Loškem, Gorenjske lekarne, Kranj, 2023. Šolsko poročilo petrazredne deške ljudske šole, šolsko leto 1901/1902. Časopisni viri: Pharmaceutische Post, let. 27, št. 16, 22. 4. 1894, str. 179. Zeitschrift der allgem. Österreich. Apotheker-Vereins, let. 30, št. 21, 20. 7. 1892, str. 468. Spletni viri: https://austria-forum.org/af/Kunst_und_Kultur/Bücher/TUGraz_200_Jahre/Die_Technik_in_Graz/Einleitung (pridobljeno 8. 4. 2026). https://www.vegova.si/wp-content/uploads/pdf/razstavi-1617.pdf (pridobljeno 3. 3. 2026). [1] Metliško lekarno je zagrebški lekarnar Franjo Wach leta 1878 odkupil od vdove lekarnarja Miroslava Horačeka. Leta 1886 je Wach lekarno preselil v novozgrajeno hišo na metliškem Mestnem trgu. V: Rus, Kronika mesta Metlike I., str. 91–95. [2] Zeitschrift der allgem. Österreich. Apotheker-Vereins, 20. 7. 1892, str. 468; Rus, Kronika mesta Metlike I., str. 95. [3] Pharmazeutische Post, 22. 4. 1894, p. 179. [4] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 77. [5] Zakoncema so se po prihodu v Škofjo Loko do leta 1901 rodili Evgen Alfred, Ana Pavlina, Ervin Frančišek in Zdenka Marija. Sledili so še Oskar Albin, Marija Elizabeta, Bogomil Demeter in Irena Božena. V: Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1894–1903; Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1903–1917. [6] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 86. [7] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157; Šolsko poročilo petrazredne deške ljudske šole, šolsko leto 1901/1902, 30. 7.1902, str. 3. [8] Jamar-Legat, Loško šolstvo v drugi polovici 19. stoletja, str. 84. [9] Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, str. 80. [10] Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, str. 70. [11] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157. [12] Joanneum je bil ustanovljen kot muzej, pri čemer je na podlagi interesov ustanovitelja Janeza Habsburško-Lotarinškega sprva deloval predvsem kot izobraževalna ustanova z naravoslovno-tehnično usmeritvijo. Za več glej: https://www.museum-joanneum.at/ueber-uns/unsere-geschichte (pridobljeno 19. 4. 2026). [13] Hohenberg, Aus der Geschichte der Technischen Universität Graz, str. 9–11. [14] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157–158. [15] Krbavčič, Razvoj farmacevtskega izobraževanja na Univerzi v Ljubljani, str. 13–14. [16] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 103. [17] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 104–107. [18] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157–158; Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 110.

Odpiralni čas maja

Thu, 23 Apr 2026 08:25:21 +0200

Loški muzej Škofja Loka in Galerija Ivana Groharja bosta odprta tudi na praznična dneva, v petek in soboto, 1. in 2. maja. V maju bo Loški muzej odprt po poletnem odpiralnem času, od torka do nedelje med 10.00 in 18.00, Galerija Ivana Groharja pa od torka do nedelje med 10.00 in 14.00, ob sredah do 18.00. Galerija bo zaradi priprave nove razstave zaprta od 18. do 27. maja. Vabljeni!

Plac za vse

Thu, 23 Apr 2026 07:34:07 +0200

V soboto, 9. maja, bo Mestni trg v Škofji Loki zaživel v znamenju celodnevnega dogajanja za občanke in občane ter obiskovalce vseh generacij. Placarke in Placarji se bodo tokrat predstavili na prav poseben način – ne bodo le odprli vrat svojih lokalov in trgovinic, temveč bodo pripravili tudi raznolik program. Del Placarjev smo prav tako v Loškem muzeju, zato bomo ob tej priložnosti odprli vrata Galerije Ivana Groharja med 9.00 in 19.00. Vabimo vas na ogled trenutne razstave Sence brez telesa, podobe brez avtorja. Med 10.00 in 12.00 boste lahko spoznali tudi avtorja razstavljenih del, umetnika Oliverja Pilića. Ob kavi in rogljičku boste z njim lahko poklepetali ter izvedeli več o njegovem ustvarjanju. Pred galerijo bo ves dan na voljo bralni kotiček in ustvarjalni kotiček za najmlajše. Več o celotnem dogajanju si lahko preberete na povezavi.

Mednarodni dan muzejev

Thu, 23 Apr 2026 07:27:40 +0200

Mednarodni muzejski dan, ki ga vsako leto obeležujemo 18. maja, bo leta 2026 potekal pod naslovom Muzeji povezujejo razdeljeni svet (Museums Uniting a Divided World). Tema poudarja vlogo muzejev kot prostorov dialoga, razumevanja in povezovanja v času družbenih delitev, neenakosti in omejenega dostopa do kulture. Muzeji s svojim delovanjem prispevajo k večji vključenosti, medkulturnemu dialogu ter krepitvi zaupanja in skupnosti. Loški muzej bo tako v ponedeljek, 18. maja izjemoma odprt, vstop vanj bo prost. Obiščete nas lahko med 10.00 in 18.00. Ogledate si lahko stalne zbirke in razstave Priročnik Tomaža Furlana, Primer Bukovščica ter Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Ob 18.00 vabljeni na voden ogled razstave Za demokratizacijo umetnosti – ponovno, po kateri bo vodila kustosinja Anabel Černohorski. Vabljeni!

Naprej v preteklost 2026

Mon, 13 Apr 2026 09:13:57 +0200

Letošnjo aprilsko spletno promocijsko akcijo Naprej v preteklost, ki jo že od leta 2020 soorganizirata Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije, tematsko povezujemo z osrednjo temo letošnjega V. Mednarodnega kongresa slovenskih muzealcev: “Muzeji povezujejo razdeljeni svet”. V času številnih družbenih, kulturnih in političnih sprememb se zdi, da so razlike med ljudmi in skupnostmi pogosto vse bolj poudarjene. Muzeji in galerije imamo pri tem posebno vlogo – kot varuhi dediščine, a tudi kot prostori srečevanja, dialoga in skupnega razmisleka. S svojimi zbirkami, razstavami, zgodbami in programi lahko povezujemo različne poglede, generacije, skupnosti in izkušnje. Tokratna akcija bo zato namenjena razmisleku o tem, kako muzeji in galerije skozi dediščino gradimo mostove – med preteklostjo in sedanjostjo, med različnimi skupnostmi ter med posamezniki z različnimi izkušnjami in pogledi. Akcija bo potekala od 13. do 19. aprila 2026, spremljali pa jo bodo ključniki #naprejvpreteklost, #muzejinskupnosti, #dediščinapovezuje in #muzejbrezmeja. Spremljajte nas na omrežjih Facebook in Instagram.

V Galeriji Ivana Groharja odprli razstavo Oliverja Pilića Sence brez telesa, podobe brez avtorja

Thu, 02 Apr 2026 11:57:53 +0200

V Galeriji Ivana Groharja smo v sredo, 1. aprila, odprli novo razstavo umetnika Oliverja Pilića. Na razstavi Sence brez telesa, podobe brez avtorja so na ogled lesorezi, sitotisk in grafične matrice, v katerih umetnik preoblikuje podobe iz časopisov, fotografij in drugih virov iz zgodovine umetnosti. S postopki izreza, prenosa, plastenja, cenzure in ponavljanja odpira vprašanja avtorstva, prisotnosti, odgovornosti in širše sodobne vizualne kulture. Posebno mesto zavzemajo dela, ki se navezujejo na uveljavljen umetnostnozgodovinski motiv sejalca, na lokalni prostor Škofje Loke in na serijo Sedem grehov, izpeljano iz Valvasorjeve knjige Prizorišče človeške smrti v treh delih (1682). Razstava tako vzpostavlja premislek o podobi, njenem izvoru, kroženju in množični produkciji, pa tudi kot izjava zavestnega kljubovanja instantnosti in hipnosti. Razstava bo na ogled do 17. maja 2026, vabljeni pa tudi na voden ogled razstave s kuratorko Kristino Ferk in umetnikom, ki bo v sredo, 13. maja 2026, ob 18. uri.

Prazgodovinska metalurgija in ingot iz antimonovega brona, najden v vasi Trnje pri Podlubniku

Tue, 31 Mar 2026 07:50:24 +0200

Pred leti je bil pri oranju njive ob vasi Trnje pri Podlubniku po naključju odkrit nenavaden kovinski predmet. Čeprav na prvi pogled ne deluje nič posebnega, se je najditelju Janezu Arharju vseeno zdelo vredno, da ga prinese pokazat v Loški muzej. Ob pregledu smo ugotovili, da gre za četrtinski del kovinske pogače oziroma surovca velikosti 10,5 × 8 cm in mase 630 g. Izrazito neravna spodnja površina pogač kaže, da so bili to predmeti, ki niso bili vliti v posebne kalupe, ampak so jih vlili kar v livne jamice v tleh v neposredni bližini peči za taljenje rude. Na ta način so dobili surovec, iz katerega so v nadaljnjih livarskih postopkih izdelovali najrazličnejše predmete. Opravka imamo z močno obrabljenim četrtinskim izsekom pogače, kar nakazuje, da je bil predmet dolgo v uporabi. Naša pogača ni cela, manjka je tri četrtine. Bila je namenoma razlomljena in zato sklepamo, da bi bila lahko uporabljena kot plačilno sredstvo. V pozni bronasti dobi denarja še niso poznali, tako so kosi bakra oziroma brona lahko služili tudi kot preddenarno menjalno sredstvo. Najstarejša kovina, iz katere so ljudje začeli izdelovati predmete, je bil baker. Za izdelavo tovrstnih predmetov so potrebovali baker, ki so ga sprva ponekod v naravi v samorodni obliki našli kar na površju. Ko je tega zmanjkalo, so bili prisiljeni začeti z rudarjenjem pod zemeljskim površjem. Iznašli so različne postopke taljenja rude na ognjiščih in v pečeh ter vlivanja bakrenih predmetov, kot so bile ploščate sekire, šila in bodala, ob pomoči glinenih kalupov. Vlitke so dokončno dodelali še z brušenjem. Ker je baker mehka kovina in delovni rob pri intenzivni in zahtevni uporabi hitro otopi, bakreni predmeti v tem obdobju še niso uspeli v celoti nadomestiti kamnitih rezil, osti, sekir in kladiv. Na Loškem poznamo dve pomembni najdišči iz tega obdobja (Kevderc in Lubniška jama), vendar zaenkrat tam bakrenih predmetov še ni bilo najdenih. Še večji zagon je prazgodovinska metalurgija dobila v obdobju bronaste dobe, ko so ljudje ugotovili, da z mešanjem bakra in kositra v razmerju 9 : 1 dobijo precej tršo in odpornejšo kovinsko zlitino – bron. Tako so orodje, orožje, nakit in ostale uporabne predmete začeli izdelovati iz te nove zlitine. Razvila se je tudi trgovina na velike razdalje, saj so nekatere surovine za izdelavo brona, predvsem kositer, precej redke in niso bile prisotne povsod, ampak so bila njihova ležišča omejena le na določena področja. Pri določanju časa nastanka pogače ima tako pomembno vlogo njena kemijska sestava, saj so posamezne kovinske zlitine značilne za določena prazgodovinska obdobja. Zato smo pogačo odnesli v Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, kjer so ugotovili, da je izdelana iz zlitine bakra in antimona, imenovane antimonov bron. Primerjave zanjo najdemo med predmeti starejšega depoja iz Dragomlja pri Ljubljani, ki je bil zakopan znotraj naselbine in vsebuje 52 predmetov, katerih skupna masa znaša preko 80 kilogramov. V njem prevladujejo pogače in razlomljeni ingoti, časovno pa ga umeščamo v 11.–10. stoletje pr. Kr., v pozno bronasto dobo. Za baker v ingotih iz tega obdobja so značilne visoke primesi arzena in antimona. Obe sestavini sta služili kot nadomestek za kositer pri izdelavi bronastih predmetov. Čeprav sta vsaj v določenem času prazgodovine odigrali pomembno vlogo pri tehnološkem napredku človeštva, je njuna prisotnost zahtevala davek na zdravje prazgodovinskih metalurgov, ki so delali brez zaščitnih ukrepov in so bili neposredno izpostavljeni toksičnim hlapom. To potrjujejo tudi raziskave njihovih skeletnih ostankov in zob, v katerih so odkrili visoke koncentracije arzena in antimona. Znaki zastrupitve oziroma kroničnih bolezni zaradi vdihavanja teh snovi so se kazale v obliki pljučnih bolezni, kot težave s kožo in sluznicami, rakava obolenja, težave s srcem, jetri in ledvicami, patološke spremembe na kosteh itd. Teh težav pa takratna družba sprva ni povezovala z delovnim okoljem. Kljub vsemu so livarji sčasoma ugotovili, da imajo arzenovi hlapi značilen vonj po česnu. Vonjavam so se pri taljenju rude skušali izogibati in tako preprečiti zastrupitve z arzenom, ki v večjih količinah povzroča tudi hromost, medtem ko v manjših deluje celo zdravilno, kot afrodiziak. Posledice izpostavljenosti toksinom, kot sta bila antimon in arzen, med predelavo kovin imajo odmev celo v grški mitologiji, natančneje v mitu o Hefajstu, mitološkem kovaču, zaščitniku ognja, kovaštva in obrtništva. Bil je sin Zevsa in Here, rodil pa se je telesno prizadet (grbast, hrom) in šepajoč. Poročen je bil z Afrodito, boginjo ljubezni. Kljub svojim telesnim hibam je postal najspretnejši kovač ter izdelovalec orožja in oklepov za bogove in mitološke junake. Bil je simbol mojstrstva, vztrajnosti in umetniške ustvarjalnosti. Iz obdobja srednje bronaste dobe poznamo na Loškem veliko naselbino, ki se je razprostirala na področju Sorškega polja ob današnji tovarni Filc na Trati. Kljub številnim najdbam raznovrstnega keramičnega gradiva in arhitekturnih ostankov pa doslej tudi tu ni bilo odkritih bronastih predmetov. V čas pozne bronaste dobe pa bi lahko umestili bronasto tulasto sekiro, ki je bila odkrita nekje v okolici Kranclja. Pripravil: Jože Štukl

Rokovnjači na Loškem - 5. del

Mon, 30 Mar 2026 11:41:18 +0200

Zaton rokovnjačev Preganjanje rokovnjačev je bilo zaradi njihovega načina delovanja zelo težko. V drugi polovici 18. in v 19. stoletju je izšla vrsta odredb z navodili, kako postopati pri zatiranju njihovega delovanja. Leta 1776 je loški glavar Ivan Nepomuk grof Edling županu Juriju Kalanu ukazal, naj po vseh vaseh hlevnovrške, žirovske in karnske županije razglasi, da podložniki ne smejo dajati prenočišča in hrane “sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in štekljačem (,Mauchern, Pleishuren, Rackounatschen und Steklatschern‘)”.[1] Poleg tega podložniki ne smejo hraniti njihovih stvari ali jim kakor koli pomagati. Vse tatvine, rope in druge zločine morajo prijaviti oblastem. Preganjanje rokovnjačev in iskanje pomoči pri oblasteh pa je bilo zaradi strahu prebivalstva pred njihovim maščevanjem še toliko težje. Marsikatera žrtev si rokovnjaške tatvine ali ropa zločina ni upala naznaniti oblastem, ker se je bala povračilnih ukrepov. Maksim Gaspari, Zasliševanje rokovnjača, v: Josip Jurčič, Rokovnjači: historični roman, ponatis, Knjižnica Kondor 6, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964. Do druge polovice 18. stoletja so bile za ohranjanje reda in miru zadolžene avtonomne mestne uprave (nočna straža, stražar mestnih vrat), vaške skupnosti (vardjan oz. poljski čuvaj), zemljiška gospostva (birič) in organi deželnih sodišč.[2] Državno organizirano in centralno vodeno policijo je sredi 18. stoletja vpeljala avstrijska cesarica Marija Terezija, v drugi polovici stoletja pa je z organizacijo varnostnih organov nadaljeval njen naslednik Jožef II. Leta 1784 je bila ustanovljena prva policijska direkcija na Dunaju, od leta 1791 pa je policijska direkcija delovala tudi v Ljubljani.[3] Sredi 19. stoletja je bilo ustanovljeno še orožništvo ali žandarmerija, ki je bil vojaško organiziran del uniformirane policije. Opravljalo je policijske naloge na podeželju in v (manjših) mestih.[4] Za varnost v posameznih občinah so skrbeli tudi občinski redarji ali stražniki, ki so jih občinske oblasti plačevale iz lastnih sredstev. V Škofji Loki se delo stražnika prvič omeni konec leta 1866, ko se je mestni odbor odločil, da “postavijo enega z letno plačo 200 gld. Ta stražnik naj služi izključno mestu Loki.”[5] Istega leta je mestni odbor sklenil nastaviti nočnega čuvaja, čigar naloga je bila opozoriti v primeru ognja ali požara, pomagal pa je tudi stražniku. Leta 1882 je mesto zaposlilo še enega stražnika. Nadstražnik in stražnik sta imela službeno uniformo, oborožena pa sta bila s sabljo. Ob večjih dogodkih (sejmi, shodi, zborovanja itd.) jima je pomagal tudi mestni sluga. Z uvedbo orožništva na Kranjskem v 50. letih 19. stoletja je bilo rokovnjaštvo zatrto.[6] Najbolj znan in eden od zadnjih rokovnjačev na Kranjskem je bil Franc Ziherl – Dimež, ki so ga leta 1852 prijeli loški žandarji.[6] Dimež je kmalu po obsodbi pobegnil iz osiješkega zapora in še naprej ustrahoval prebivalstvo na Gorenjskem. Umrl je v Trzinu leta 1862, ko se je ob požaru v pekarni zadušil v dimu.[8] Kmetijske in rokodelske novice so ob tem zapisale: “… in tako mu je nomen bil omen.”[9] Rokovnjači na Loškem - 1. del Rokovnjači na Loškem - 2. del Rokovnjači na Loškem - 3. del Rokovnjači na Loškem - 4. del Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Čelik, Pavle, geslo Orožništvo, Enciklopedija Slovenije, zv. 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, str. 170–171. Čelik, Pavle, Pritožbe zoper može postave na Slovenskem (185–2017), Arhivi, let. 42, št. 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 45–82. Dr. Kos, Franc, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Matica Slovenska, 1894. Holz, Eva, geslo Rokovnjaštvo, Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana str. 266. Stariha, Gorazd, Dimež in njegovi: O Kranjskih Janezih, ki so služili cesarju najraje kar v domačih gozdovih, ali: oporečnik po kranjski, Zgodovinski časopis, let. 51, št. 4, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 483–516. Štukl, France, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1979. Vilfan, Sergij, geslo Policija, Enciklopedija Slovenije, zv. 9, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995, str. 69–70. Časopisni viri: Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56. Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380. [1] Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke, str. 675. [2] Vilfan, geslo Policija, str. 69. [3] Čelik, Pritožbe zoper može, str. 47. [4] Čelik, geslo Orožništvo, str. 170–171. [5] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, 1979, str. 7. [6] Holz, geslo Rokovnjaštvo, str. 266. [7] Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380. [8] Stariha, Dimež in njegovi, str. 511. [9] Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56.

Odpiralni čas aprila

Mon, 30 Mar 2026 11:38:45 +0200

Loški muzej bo aprila odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje med 10.00 in 17.00.

Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje med 10.00 in 14.00, ob sredah do 17.00.

Tako muzej kot galerija bosta na veliko noč v nedeljo, 5. aprila, zaprta.

Okrogli stolp je ponovno odprt

Fri, 27 Mar 2026 14:14:00 +0100

Od sobote, 28. marca, je Okrogli stolp ponovno odprt za obiskovalce. V njem si lahko do 3. maja ogledate razstavo Quagliev baročni prizor iz Puštala.

Fokus: Faksimile rokopisa Škofjeloški pasijon

Thu, 12 Mar 2026 13:12:12 +0100

V tokratnem Fokusu predstavljamo faksimile rokopisnega kodeksa Škofjeloški pasijon. Gre za kopijo originala, ki je bila natisnjena leta 1972. Originalni rokopis se hrani v samostanski knjižnici, vendar je zaradi svoje edinstvenosti in dragocenosti shranjen v posebnih klimatskih in varnostnih pogojih ter zato večinoma ni na voljo za ogled javnosti. Na razstavi razlagamo zgodovino uprizarjanja Škofjeloškega pasijona, opozarjamo na odprta vprašanja in težave pri dataciji besedila ter osvetljujemo njegov pomen v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu. Razstava je na ogled do konca aprila.

Obvestilo o začasnem zaprtju Okroglega stolpa

Tue, 10 Mar 2026 10:39:03 +0100

Obveščamo vas, da bo Okrogli stolp zaradi vzdrževalnih del do nadaljnjega zaprt za obiskovalce. O ponovnem odprtju vas bomo pravočasno obvestili na naši spletni strani in družbenih omrežjih. Zahvaljujemo se vam za razumevanje.

Ob Nacionalnem dnevu branja vabljeni v Loški muzej

Mon, 02 Mar 2026 17:43:53 +0100

Loški muzej se pridružuje praznovanju prvega Nacionalnega dne branja, ki bo v četrtek, 5. marca 2026. Nacionalni dan branja je razglasila Vlada Republike Slovenije na pobudo Ministrstva za kulturo, z njim pa želimo okrepiti spodbujanje bralne pismenosti in bralnih navad v vseh starostnih skupinah. Branje posamezniku omogoča razumevanje informacij, razvija kritično mišljenje in jezikovne zmožnosti, krepi socialno vključenost ter podpira vseživljenjsko učenje. Hkrati ima pomembno vlogo pri zaposljivosti, aktivnem državljanstvu in sposobnosti sodelovanja v demokratični družbi. Na ta dan bomo v Loškem muzeju omogočili prost vstop vsem, ki nas bodo obiskali s knjigo v roki, ter vsem, ki bodo ta dan kupili muzejsko publikacijo. Obiskovalce vabimo tudi v muzejsko dnevno sobo, kjer smo pripravili prijeten bralni kotiček. Tu se lahko udobno namestite, vzamete knjigo v roke in si podarite trenutek miru med zgodbami preteklosti. Naj bo 5. marec dan za knjigo in obisk muzeja. Veselimo se vašega obiska!

Dan žensk

Mon, 02 Mar 2026 09:02:46 +0100

Ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, čestitamo vsem ženskam in jih vabimo na obisk muzejskih zbirk, ki si jih lahko na ta dan ogledajo brezplačno, obenem pa jim podarjamo tudi muzejsko drobnarijo.

Novo predavanje in razstava v znamenju priprav na Škofjeloški pasijon 2026

Sun, 01 Mar 2026 09:54:00 +0100

V okviru priprav na Škofjeloški pasijon 2026, ki se bo začel s prvo uprizoritvijo 21. marca, vas vabimo v Muzejsko dnevno sobo na predavanje z naslovom Restavriranje rokopisa Škofjeloški pasijon, ki bo v sredo, 11. marca, ob 18.00. Mag. Blanka Avguštin Florjanovič bo predstavila konservatorsko-restavratorske posege na dragocenem rokopisu – enem najpomembnejših spomenikov slovenske kulturne dediščine. Predavateljica bo podrobneje pojasnila, kako poteka strokovna skrb za rokopis, s čimer se ohranja njegova materialna in simbolna vrednost za prihodnje rodove. Ob predavanju bomo v razstavnem kotičku Fokus na hodniku muzeja odprli tudi manjšo spremljevalno razstavo, posvečeno Škofjeloškemu pasijonu. Na njej bomo predstavili zgodovino njegovega uprizarjanja, opozorili na odprta vprašanja in težave pri dataciji besedila ter osvetlili njegov pomen v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu. Posebno mesto bo namenjeno faksimilu Škofjeloškega pasijona, ki je bil natisnjen leta 1972 ob 1000-letnici loškega gospostva. Dogodek je nadaljevanje novembrskega cikla predavanj, s katerim se v Loškem muzeju pripravljamo na ponovno uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki bo marca 2026, in nas vabi, da dediščino spoznamo poglobljeno – kot del zgodovine, umetnosti in skupnega spomina. Obe predavanji si lahko ogledate v videoarhivu.

Odpiralni čas marca

Fri, 27 Feb 2026 19:56:00 +0100

Loški muzej bo marca odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje med 10.00 in 17.00. Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje od 10.00 in 14.00, ob sredah do 17.00. Zaradi priprave nove razstave bo galerija od 23. marca do 1. aprila 2026 zaprta.

Rokovnjači na Loškem - 4. del

Fri, 27 Feb 2026 18:59:48 +0100

Hierarhija in jezik rokovnjačev Značilnost, po kateri so se rokovnjači razlikovali od ostalih tatov, beračev in drugih nepridipravov, je bil njihov strogo urejen notranji ustroj. Vsi rokovnjači si namreč niso bili enaki, ampak so se delili po skupinah. Najvišje uvrščeni so bili “steklači”, imenovani tudi “štekljačarji” po palici, ki je imela močan železen žebelj in so jo uporabljali za udarjanje po tleh, ko so od hišnih posestnikov zahtevali razno blago. V skupino štekljačarjev so spadali predvsem krepki vojaški begunci, pobegli zločinci in skrivači. Ukvarjali so se zlasti z ropanjem in vlomi, oblečeni pa so bili v lepa in dragocena oblačila. Druga skupina so bili “špekmavharji”, kamor so spadali starejši in bolehni štekljačarji. Ime so dobili po velikih in dolgih malhah, v katere so spravljali nakradeno slanino. Ukvarjali so se predvsem z manjšimi tatvinami. V ušesih so nosili svinčene uhane v obliki polmeseca, ki so si jih sami izdelovali. Pozno jeseni so si poiskali zatočišče pri posameznih kmetih, kjer so prezimili. V zadnjo skupino rokovnjačev so spadali berači, iz obeh drugih skupin izločeni betežni člani in novinci, ki so se še učili rokovnjaškega življenja. Večinoma so se ukvarjali s prosjačenjem, priložnostno pa so tudi kradli. Tudi oni so med zimo našli zatočišča pri posameznih kmetih. Vse skupine so imele strogo določena pravila, po katerih so se morale ravnati. Eno od pravil je zapovedovalo, da je v določen kraj smela iti najprej skupina štekljačev, in ko je nabrala in pobrala, kar jih je zanimalo, so lahko prišli še špekmavharji, nazadnje pa še rokovnjači, ki so pobrali le še ostanke.[1] Peter Bohinjec, Pod krivo jelko: povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem, založil Anton Turk, Ljubljana, 1923. Eden bolj znanih gorenjskih rokovnjačev je bil Gregor Hrastnar, imenovan Veliki Groga (1761–1855), ki je deloval na Gorenjskem in je imel pravico poročati rokovnjače med seboj: “Stari Groga je poročal kar pod staro krivo jelko rekoč: ,In nomine patre, poročam te na kvatre, če boljšo dobiš, pa to zapodiš.‘”[2] Na vrhu rokovnjaške skupine je bil t. i. “papež”, ki je imel neomejeno oblast nad življenjem ali smrtjo rokovnjaških članov.[3] “Papežu” je pomagalo dvanajst najsposobnejših in najzvestejših, ki so se od ostalih razlikovali po tem, da so smeli nositi beraško malho križem čez ramo, kar je bilo ostalim prepovedano: “…če bi se bil kak manjši prederznil, mavho na križem djati, so ga dobro opokali, in mu naberačeno blago vzeli.”[4] Gorenjski rokovnjači so v Udin borštu prirejali velike skupščine, imenovane “kurjavišča”. Člani so morali poročati, kje so hodili in kaj so pridobili, kaj se o njih med ljudmi govori, kje je največ nevarnosti in kje bi se moglo v kratkem največ pridobiti.[5] V svoje vrste so sprejemali tako moške kakor ženske in otroke. Vsakemu novincu je bil dodeljen mentor. Ob vstopu se je novinec moral najprej predstaviti “papežu”, ki mu je dodelil rokovnjaško ime. Izstop iz združbe je bil možen le s smrtjo.[6] Poleg stroge hierarhične ureditve so rokovnjači govorili tudi svoj jezik, imenovan “plintovska špraha”. Beseda plintovska izhaja iz nemške besede “blind”, ki pomeni “slep”. Sam jezik je predstavljal mešanico različnih jezikov (predvsem nemščine in italijanščine) in narečij. Marsikateri rokovnjač je ob zaslišanjih na sodišču odgovarjal kar v svoji “šprahi”, kar je sodnikom povzročalo težave. Zaradi boljšega razumevanja so izdelali slovarček rokovnjaških besed: bakerman (ovca), berlinkovt (pujs), golinka (kokoš), kabale (konj), madušman (vol), madušmanka (krava), šmolar (pes), bazovček (kruh), gliča (prosena kaša), judovna (meso), krecel (zelje), makaroni (žganci), migovt (ječmenova kaša), pruštnica (klobasa), štefel (krompir), rokman (suknja), floder (obleka), puzna (mošnja), zaguznice (hlače), kofernjak (klobuk) itd.[7] V zvezi s posebnim jezikom rokovnjačev je ohranjen zapis o obisku rokovnjača na domačiji pri Medelači na Žirovskem. Tja naj bi nekoč prišel rokovnjač in skozi zadnja vrata vstopil v črno kuhinjo. Ravno tedaj je bila družina sicer v hiši pri kosilu. Berač je s peči vzel kračo, jo dal v svojo malho, v pisker pa vrgel star čevelj. Nato je odprl vrata prostora, v katerem je družina kósila, in rekel: “Šolnte župnte, plečnte mavhnte, dedca pa u ret pauhnte.” Šele ko je gospodinja pregledala kuhinjo, je razumela, kaj ji je rokovnjač povedal.[8] V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, zakaj in kdaj so bili rokovnjači zatrti. Rokovnjači na Loškem - 1. del Rokovnjači na Loškem - 2. del Rokovnjači na Loškem - 3. del Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1993. Primožič, Tadeja, Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi za ohranitev stavbne dediščine v Žireh. Pogovor z arhitektom Vlastom Kopačem ob njegovi 90-letnici, Žirovski občasnik, let. 24, št. 33, Žiri, 2003, str. 10–32. Časopisni viri: Iz Gorenskega, Kmetijske in rokodelske novice, let. 13, št. 21, 14. 3. 1855, str. 83. M. P., Ko je vladal še Veliki Groga, Jutro, ponedeljska izdaja, let. 10, št. 43, 21. 8. 1939, str. 5. Alfonz Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 2. Josip Benkovič, Črtice o rokovnjačih, Dom in svet, let. 3, št. 1, 1890, str. 19. [1] Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 249–250. [2] Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 1. [3] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19. [4] Iz Gorenskega, Kmetijske in rokodelske novice, let. 13, št. 21, 14. 3. 1855, str. 83. [5] M. P., Ko je vladal še Veliki Groga, Jutro, ponedeljska izdaja, let. 10, št. 43, 21. 8. 1939, str. 5. [6] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19. [7] Pavlin, Rokovnjaški jezik, Slovenski narod, let. 8, št. 121, 1. 6. 1875, str. 2. [8] Primožič, Žal nisem opazil kakšne posebne skrbi, str. 21.

Odpiralni čas februarja

Mon, 02 Feb 2026 14:00:00 +0100

Februarja bo Loški muzej odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje od 10.00 do 17.00. Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje od 10.00 do 14.00, ob sredah do 17.00. Vabljeni!

Prešernov dan v Loškem muzeju

Mon, 02 Feb 2026 13:26:00 +0100

V Loškem muzeju na kulturni praznik pripravljamo pester program za najrazličnejše obiskovalce. Vstop je prost, obiščete nas lahko na naslednjih lokacijah: od 10.00 do 17.00: Loški muzej Škofja Loka, Škoparjeva hiša, Galerija Ivana Groharja, Galerija Franceta Miheliča od 10.00 do 18.00: Dvorec Visoko (stalne zbirke) od 10.00 do 22.00: Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah (stalna zbirka o življenju v Dražgošah pred in med drugo svetovno vojno ter po njej) od 13.00 do 15.00: Dom čebelarjev Brode Loški muzej Škofja Loka V muzeju bo na voljo samostojen ogled stalnih zbirk in razstav Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990) v Galeriji na gradu, Priročnik Tomaža Furlana. Pregledna razstava del 2005–2025 v Galeriji Podstreha ter Quagliev baročni prizor iz Puštala. Nastanek, motiv in branje freske Snemanje s križa v Okroglem stolpu. Pridružite pa se nam tudi: 10.00–16.00: ustvarjalne delavnice za otroke in družine v Pedagoški sobi Loškega muzeja Škofja Loka Preizkusili se bomo v pisanju s kaligrafskim peresom, s tistimi najmlajšimi pa bomo izdelali inicialke naših imen, tako kot so včasih okraševali knjige. Ob tem bomo spoznali 560 let star Škofjeloški rokopis, v katerem najdemo najstarejši zapis slovenskih imen za mesece in celo astronomsko-astrološke napovedi o značaju otrok, rojenih v posameznih mesecih leta. Naučili pa se bomo tudi narisati in pobarvati z akvareli največje živalske zvezde iz Loškega muzeja: medveda iz legende o loškem grbu, papagaja Kokija in muzejsko vodičko lisičko. 10.00: vodstvo po stalnih zbirkah za otroke in družine s pripovedovalko in pravljičarko Karlo B. Rihtaršič Vodstvo bo preplet resničnosti in domišljije, zgodovinskih dejstev in pripovedk, nastalih v loškem prostoru. Pridite, pestro bo! 12.00: vodstvo po stalni zbirki starih knjig s kustosinjo dr. Simono Žvanut in konservatorsko-restavratorsko svetnico mag. Blanko A. Florjanovič V zbirki starih knjig hranimo več kot sto knjig, ki so izšle pred letom 1800 in že zaradi svoje starosti veljajo za kulturni spomenik. Dragocene pa niso le zaradi svoje starosti, redkosti ali provenience, temveč tudi vsebine, saj ponujajo vpogled v razvoj posameznih znanosti in strok ter v človekovo življenje na različnih področjih v preteklosti. Hkrati številne knjižne vezave štejemo za redke primere – dragocene so zlasti tiste, ki so v celoti izvirne in sovpadajo z nastankom knjig. Na vodstvu boste spoznali zgodovino in proces izdelav številnih redkih vezav, kot so pergamentne vezave, vezave v brokat papirju, polusnjene vezave z ročno izdelanim marmoriranim papirjem ali še starejšim kleister marmorjem, vezavo v galunski svinjski koži s slepimi odtisi, vezavo v kozjem taninskem usnju z vtisom marmorja, zlate obreze in tako naprej. 13.00: vodstvo po stalnih zbirkah Na vodstvu bomo odkrivali zgodovino in kulturno dediščino Škofje Loke ter spoznali osem tradicionalnih obrti, ki so bile nekoč zelo razvite na Loškem. Te nam približajo vsakdanje življenje ljudi v porečju obeh Sor – od prazgodovine dalje. 14.00: vodstvo po razstavi Priročnik Tomaža Furlana z umetnicama Ano Čigon in Vesno Bukovec Umetnost Tomaža Furlana se nama je vedno zdela brutalno humorna, prodorno ostra in predvsem sumljivo domača. Malo zato, ker se nama zdi, da o umetnosti in njenem smislu razmišljava podobno kot on, malo pa zato, ker njegova dela groteskno predočajo vsakdanje nesmisle, ki jih v podivjanem neoliberalizmu živimo vsi. Leta 2022 sva skupaj s Tio Čiček v večletni umetniško-kuratorski raziskavi Delo v nastajanju začeli skozi umetnost razmišljati o delu, njegovem (ne)smislu in (ne)vidnosti v krutem kapitalizmu. Tako kot Tomaž Furlan sva se tudi sami potopili v ironične resnice, ki jih je razkrila knjiga Bulšihti: teorija Davida Graeberja. Na vodstvu bova vstopili v dialog z izbranimi deli na razstavi, razkrivali svoja branja Tomaževih del in upali, da bodo morebitna nesoglasja v razumevanju pripeljala vsaj do zabavnih – če že ne do uporabnih – nadaljnjih debat. Ana Čigon in Vesna Bukovec Ana Čigon in Vesna Bukovec sta družbeno kritični in angažirani vizualni umetnici. Glavno vodilo pri njunem delu je sežetost raziskovalnega in ustvarjalnega procesa, pri čemer vztrajata na kontinuiranem učenju in raziskovanju z najrazličnejšimi pristopi, ki jih pogosto spremlja humor. Obe sta zaključili študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani v prvem desetletju drugega tisočletja ter od takrat redno razstavljata doma in v tujini. 15.00: vodstvo po razstavi Za demokratizacijo umetnosti – ponovno s kuratorko Barbaro Borčić Spoznali bomo dela umetnikov iz jugoslovanskega prostora v obdobju med letoma 1960 in 1990 ter “novo umetniško prakso” ustvarjalk in ustvarjalcev – slikarjev, pesnikov, fotografov, filmskih delavcev, performerjev –, ki so eksperimentirali v vseh tradicionalnih umetniških panogah, hkrati pa bili odprti za nove medijske oblike umetniškega ustvarjanja. Pri svojem delovanju so poudarjali temeljna etična stališča nasproti vizualni estetiki modernizma, etika je zanje postala pomembnejša od estetike. Galerija Ivana Groharja Na ogled je razstava Lele B. Njatin 73 km od Kočevja. Razstava izhaja iz največje povojne industrijske nesreče v Sloveniji – eksplozije in požara v kemični tovarni v središču Kočevja 12. maja 2022 –, ki se je zgodila zaradi prečrpavanja kemikalij v napačen rezervoar. Naslov razstave izpostavlja zračno razdaljo med Kočevjem in Škofjo Loko ter opozarja na bližino, ki bi v primeru širših ekoloških posledic postala neizogibna. Galerija Franceta Miheliča Na ogled je razstava del Združenja umetnikov Škofja Loka Zbirka v nastajanju ter stalna zbirka grafik, risb in slik Franceta Miheliča. Dvorec Visoko Od 10.00 do 18.00 si lahko ogledate stalne zbirke Zgodovinski in stavbni razvoj Visoške domačije, Kalanova rodbina, Ivan in Franja Tavčar ter Visoška kuhinja v 19. stoletju. 10.00: vodstvo po stalnih zbirkah Dom Cankarjevega bataljona v Dražgošah V Domu Cankarjevega bataljona v Dražgošah si lahko med 11.00 in 22.00 ogledate stalno zbirko o življenju v Dražgošah pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Dom čebelarjev Brode Od 13.00 do 15.00 si lahko ogledate čebelarsko zbirko Tle se špeglajte, lenuhi, po tej mali, marni muhi!.