Loški muzej Škofja Loka — Novice

OHO v Škofji Loki!

Mon, 01 Jun 2026 17:55:00 +0200

V četrtek, 11. junija, vabljeni na projekcijo dokumentarnega filma OHO ter pogovor s soscenaristko Uršo Jurman in članom skupine OHO Davidom Nezom. Pogovor bo vodila Barbara Borčić, sokustosinja razstave Za demokratizacijo umetnosti – ponovno, Radikalne umetniške prakse v Jugoslaviji (1960–1990), na kateri predstavljamo tudi delo skupine OHO in Davida Neza. Pogovor bo v Loškem muzeju ob 19.00 uri, ob 20.00 uri pa sledi projekcija filma v Kinu Sora. Vabljeni tudi, da si razstavo pred pogovorom, ob 18.30 uri ogledate v družbi kustosinje Barbare Borčić. Več o dogodku

Svete nedelje na splošno – 1. del

Mon, 01 Jun 2026 17:40:00 +0200

Crngrobška Sveta nedelja je ena iz skupine redkih podob Crngrobško cerkev Marijinega oznanjenja krasi bogastvo stenskih poslikav. Med njimi ima freska Sveta nedelja posebno mesto – tudi zato, ker je primer izredno redkega motiva, ki so ga po Evropi upodabljali med 14. in 16. stoletjem.[1] Danes je znanih 88 še ohranjenih upodobitev svete nedelje. Če prištejemo tiste, o katerih nekaj vemo, pa se do danes niso ohranile, lahko številko vseh rahlo dvignemo na 103. Po številčnosti upodobitev se torej motiv svete nedelje ne more kosati z večino ostalih srednjeveških krščanskih motivov.[2] Največ, približno dve tretjini vseh svetih nedelj se nahaja na območju Alp oz. v njihovi neposredni bližini: od francoskega departmaja Alpes-Maritimes preko severne Italije do Istre, v Švici, na jugu Nemčije, v Avstriji in na Slovenskem. Naslednja največja koncentracija podob, približno petina, je z juga Anglije in Walesa.[3] Manjša skupina svetih nedelj je v osrednji Italiji, nekaj pa je še osamljenih primerov, kot sta freski v Slavětínu na Češkem in v nemškem Wismarju ob Baltiku. Očitno je, da so se svete nedelje razširile preko velikega dela Evrope. Nenavadno pa je, da je širitev motiva po Zahodni Evropi obsežen pas – Iberski polotok, Francijo in države Beneluksa – pravzaprav preskočila. Morda bodo takšen vtis praznine lahko popravili natančnejši popisi poznosrednjeveških stenskih poslikav v omenjenih državah.[4] Posebnost Svete nedelje v Crngrobu Na ozemlju današnje Slovenije je znanih kar deset svetih nedelj.[5] To predstavlja približno eno desetino vseh primerkov svetih nedelj v Evropi in zaradi tega je naše ozemlje pomembno pri preučevanju tega motiva. Prvenstvo med slovenskimi pa gre Sveti nedelji v Crngrobu, ker je med najbolj vsebinsko bogatimi. Na njej se je namreč ohranilo izjemno število – 47 prizorov raznih vsakdanjih opravil, kar jo postavlja v sam evropski vrh.[6] Njeno dodatno bogastvo je prav v teh prizorih, saj ostale svete nedelje po večini prikazujejo samo vsakdanja orodja. Tako kot v Crngrobu tudi na bližnji, približno 60 let mlajši Sveti nedelji na cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu prevladujejo namesto orodij sličice opravil, skupaj jih je 14. Freski sta si zelo podobni, zato se je njen avtor nedvomno zgledoval po crngrobški.[7] Če bi bili izvedeni na bolj simboličen način le z orodji, bi na primer sekira nadomestila sličico mesarja in tesarja, igla krojača, tkalski čolniček tkalca, lok vojaka, rog lovca, kocke igralca, vrč za vino popivanje, ogledalo nečimrnost idr.[8] Sveta nedelja se je v Crngrobu in na Podrebri očitno razvijala v svojo, zaradi poudarka na prizorih bolj nazorno smer. Od leve proti desni: Crngrob, Marijino oznanjenje (med 1455 in 1460); Podreber pri Polhovem Gradcu, sv. Elizabeta (tretje desetletje 16. stoletja) Raznolikost svetih nedelj Svete nedelje so zelo raznolika skupina podob. Posamične se razlikujejo med seboj v izboru dejavnosti, ki jih simbolizirajo vsakdanja orodja oz. opravila. Neka dejavnost je lahko izpostavljena na sveti nedelji, ker se je lokalna skupnost z njo pogosto ukvarjala; ker je bila na dejavnost posebno ponosna; ker je naročnike skrbelo, da je dejavnost pogosta kršitev tretje božje zapovedi; ali pa gre za simbol dela na splošno (kot na primer lopata).[9] Z različno izbiro predstavljenih dejavnosti vsaka sveta nedelja odraža želje svojih naročnikov oz. okolja.[10] V Crngrobu so bili takšni naročniki ali vsaj donatorji verjetno na novo ustanovljeni škofjeloški cehi, ki so slavili svoj nastanek. Na crngrobški freski namreč lahko prepoznamo upodobitve članov teh cehov: krojača, čevljarja in krznarja. Predvsem pa je veliko prostora dodeljeno proizvodnji platna iz lanu, ker se je z njo ukvarjal številčen del prebivalstva loškega gospostva.[11] Podobno vsaka sveta nedelja vključuje svoj nabor dejavnosti, ki nam prikazuje socialni portret njene skupnosti.[12] Niti osrednja podoba na svetih nedeljah ni vedno enaka. Na večini v središču nastopa Kristus trpin in okoli njega orodja ali prizori iz vsakdanjega življenja. V enajstih primerih pa je v središču svete nedelje podoba, ki jo obkrožajo in ji z ostrimi robovi pretijo orodja, ženska. Pogosto je premožno oblečena in nosi krono. Predstavlja poosebitev Cerkve v podobi Marije. Sporočilo teh svetih nedelj je zato nekoliko drugačno: vernik, ki ne spoštuje predpisov nedeljskega počitka, s svojim početjem (namesto Odrešeniku) škoduje Cerkvi kot ustanovi.[13] Zaradi teh razlik je umetnostni zgodovinar Dušan Koman uvedel terminološko razlikovanje svetih nedelj glede na osrednjo podobo. Tiste z žensko podobo poimenuje nedeljska Cerkev, tiste z moško pa nedeljski Kristus.[14] Obe obliki motiva sta praktično sočasni, saj so, tako kot ostale, prve svetonedeljske cerkve že iz 14. in zadnje iz 16. stoletja.[15] Nam najbližji primeri nedeljske Cerkve se nahajajo v Dolah na avstrijskem Koroškem v cerkvi sv. Egidija ter še dve v Istri. Mlajša v tem paru se nahaja v cerkvi sv. Jakoba v hrvaški Bačvi, starejša pa v cerkvi sv. Štefana v slovenskem Zanigradu, naselju brez stalnih prebivalcev.[16] Večina nedeljskih cerkev se nahaja v Italiji. V Benečiji, v kraju San Vito di Leguzzano, pa se je motiv razvil še dalje od zgolj ženske središčne podobe. Na sveti nedelji v tamkajšnji cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja je v središču naslikana Marija s Kristusom v naročju. Namesto ene podobe na edinstveni “pietà” vsakdanja orodja ogrožajo kar dve.[17] Od levo zgoraj v smeri urinega kazalca: Dole, sv. Egidij (okoli 1400); Zanigrad, sv. Štefan (začetek 15. stoletja); Bačva, sv. Jakob (začetek 16. stoletja); San Vito di Leguzzano, Marijino brezmadežno spočetje (brez točne datacije) Med svetimi nedeljami je 96 % stenskih poslikav. S tehničnega vidika večina niso prave freske, tj. slike na svež omet. Izvedene so bile v drugih, manj obstojnih tehnikah stenskega slikarstva, in da so se ohranile do danes, gre zasluga tudi ponovnim nanosom barve v srednjem veku, s katerimi so ohranjali bledeče poslikave. Predvsem britanske svete nedelje pa so danes v zelo slabem stanju, ker so bile naslikane v manj obstojnih tehnikah, kot je prava freska.[18] Tako kot svete nedelje niso bile omejene v svoji vsebini, motiv ni ostal omejen na isti medij. V 15. stoletju, ko je nastalo največ svetih nedelj, se je motiv razširil tudi onkraj stenskih poslikav. Ohranjena lesoreza in risba svete nedelje so delo umetnikov iz nemških dežel, ki so takrat vodile v razvoju tehnike lesoreza. Edina ohranjena sveta nedelja, ki je del upodobitve desetih zapovedi, pripada lesorezu iz švicarskega Basla. V Sieni je ohranjena še tabelna slika nedeljske Cerkve, torej slika na leseno podlago.[19] V Cornwallu je nastal vitraž svete nedelje, na Otoku pa so izdelovali tudi tridimenzionalne podobe tega motiva. Že iz angleških volil, ki omenjajo podobo svete nedelje (ang. Saint Sunday), je umetnostna zgodovinarka Athene Reiss sklepala, da so obstajale tudi takšne svete nedelje. Danes sta znani dve – kipca iz alabastra, ki sta ju verjetno izdelala angleška obrtnika.[20] Od levo zgoraj v smeri urinega kazalca: risbo nemškega avtorja hrani Knjižnica Casanatense v Rimu, inv. št. cod. 1404, fol 40r (med 1430 in 1440); baselski lesorez dekaloga hrani Oddelek za grafike in risbe Britanskega muzeja v Londonu (pred 1475); tabelno sliko Nedeljska Cerkev hrani Nacionalna pinakoteka v Sieni (med 1480 in 1490); vitraž iz St. Neota, sv. Neot je posojen Kraljevemu cornwallskemu muzeju v Truru (okoli 1510); kipec hrani Muzej Victorie in Alberta v Londonu (okoli 1500); kipec iz cerkve v Graignesu je bil verjetno skupaj s cerkvijo uničen leta 1944 (brez točne datacije) Pripravil: Urban Koložvari Literatura Koman, Dušan. “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”. Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 44–59. Koman, Dušan. “Ikonografski motiv Svete nedelje v evropski umetnosti – okoliščine nastanka”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 33–56. Koman, Dušan. “Sveta nedelja – nedeljski Kristus in nedeljska cerkev”. “Hodil po zemlji sem naši ...”: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 2001, 233–242. Mattingly, Joanna. “Panel of the Month; The Warning to Sabbath Breakers from St Neot Church”. Vidimus, 2010. https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20. Reiss, Athene. The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting. British Archaeological Reports Ltd, 2000. Rigaux, Dominique. Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale. La librairie des humanités. L’Harmattan, 2005. Stelè, Francè. “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”. Razprave II, 1944, 399–438. Šifrer Bulovec, Mojca. “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 57–80. Williamson, Paul, Fergus Cannan, Eamon Duffy, Stephen Perkinson in Society of the Four Arts, ur. Object of devotion: medieval English alabaster sculpture from the Victoria and Albert Museum. Art Services International, 2010. Zaina, Alberti. “Il precetto festivo tra ammozione e devozione”. Brixia sacra 2008, št. 13 (2008): 33–63. Slikovni viri Crngrob (Marijino oznanjenje): https://www.loski-muzej.si/spoznajmo-crngrob/crngrobska-sveta-nedelja/ Podreber pri Polhovem Gradcu (sv. Elizabeta): https://www.zvkds.si/primeri-dobrih-praks/stenske-poslikave-sv-nedelja-podrebri-pri-polhovem-gradcu/ Dole (sv. Egidij): Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 200. Zanigrad (sv. Štefan): Koman, “Ikonografski motiv”, 37. Bačva (sv. Jakob): Koman, “Ikonografski motiv”, 51. San Vito di Leguzzano (Marijino brezmadežno spočetje): Marco Ferrero, “Il Cristo della Domenica: un’iconografia tra arte e religione, Un esempio vicentivo”, Progetto restauro, št. 42 (2007): 34. Rim, Knjižnica Casanatense, inv. št. cod. 1404, fol 40r.: Záruba-Pfeffermann, Sváteční Kristus, 264. London, Britanski muzej, Oddelek za grafike in risbe: https://www.britishmuseum.org/collection/object/P_1858-0626-3 Siena, Nacionalna pinakoteka: https://epiprev.it/rubriche/il-cristo-e-la-madonna-della-domenica Truro, Kraljevi cornwallski muzej: https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20/ London, Muzej Victorie in Alberta: https://collections.vam.ac.uk/item/O1152079/the-sunday-christ-relief-unknown/ Graignes: André Rostand, “Les albâtres anglais du XVe siècle en Basse-Normandie”, Bulletin Monumental 87, št. 1 (1928): 291. [1] Dominique Rigaux, Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale, La librairie des humanités (L’Harmattan, 2005), 14, 20. [2] Rigaux, Le Christ du dimanche, 92. [3] Rigaux, Le Christe du dimanche, 109-110. [4] Rigaux, Le Christe du dimanche, 92-93. [5] Gre za freske v krajih Bodešče (sv. Lenart), Crngrob (Marijino oznanjenje), Gosteče (sv. Andrej), Knežja Njiva (Sv. Trojica), Koreno nad Horjulom (sv. Mohor), Mošnje (sv. Andrej), Podreber pri Polhovem Gradcu (sv. Elizabeta), Zanigrad (sv. Štefan), Trebelno (sv. Peter) in Setnik (sv. Martin). [6] Rigaux, Le Christe du dimanche, 166. [7] Dušan Koman, “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”, Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 52, 54–55. [8] Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 418. [9] Athene Reiss, The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting (British Archaeological Reports Ltd, 2000), 43. [10] Rigaux, Le Christ du dimanche, 99. [11] Mojca Šifrer Bulovec, “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 59, 67-68. [12] Reiss, The Sunday Christ, 46. [13] Dušan Koman, “Ikonografski motiv Svete nedelje v evropski umetnosti – okoliščine nastanka”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 36, 52. [14] Dušan Koman, “Sveta nedelja – nedeljski Kristus in nedeljska cerkev”, “Hodil po zemlji sem naši ...”: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 2001, 234. [15] Rigaux, Le Christe du dimanche, 74. [16] Koman, “Sveta nedelja”, 235. [17] Alberti Zaina, “Il precetto festivo tra ammozione e devozione”, Brixia sacra 2008, št. 13 (2008): 46-48. [18] Rigaux, Le Christe du dimanche, 96-97. [19] Rigaux, Le Christe du dimanche, 94, 100; Koman, “Ikonografski motiv”, 34. [20] Joanna Mattingly, “Panel of the Month; The Warning to Sabbath Breakers from St Neot Church“, Vidimus, 2010, https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20; Reiss, The Sunday Christ, 20; Paul Williamson, “Introduction,” v Object of devotion: medieval English alabaster sculpture from the Victoria and Albert Museum, ur. Paul Williamson (Art Services International, 2010), 18–21.

Odpiralni čas junija

Mon, 01 Jun 2026 10:06:00 +0200

Loški muzej je junija odprt od ponedeljka do nedelje od 10. do 18. ure, Škoparjeva hiša na grajskem vrtu pa ob petkih, sobotah in nedeljah od 10. do 18. ure. Galerija Ivana Groharja na Mestnem trgu je odprta od torka do nedelje od 10. do 14. ure, ob sredah do 18. ure. Vabljeni na obisk!

Pogledi na grajski vrt

Thu, 28 May 2026 14:14:38 +0200

Prebivalstvo je že od nekdaj predvsem zaradi samooskrbe urejalo vrtove za gojenje zelenjave in zelišč. Tudi meščani Škofje Loke na Mestnem in Spodnjem trgu so že od srednjega veka dalje za hišami imeli zelenjavne vrtove. Od srednjega veka naprej pa so ob gradovih, dvorcih in samostanih nastajali predvsem okrasni vrtovi za sprostitev in preživljanje prostega časa. Ob Loškem gradu sta se razvila dva, grajski vrt v severozahodnem delu posesti in mali grajski vrt na južnem delu. Prve omembe grajskega vrta zasledimo v 14. stoletju v povezavi s tlačanskimi obveznostmi do freisinškega škofa. Gospostvo je bilo takrat upravno razdeljeno na t. i. župe.[1] Podložniki godeške župe so poleg drugih obveznosti morali spravljali gnoj iz grajskega hleva na grajske vrtove in njivo, ki so jo ograjevali.[2] Podložniki brojske župe[3] so oskrbnika in kaščarja oskrbovali z lesom, na grajski vrt in vrt ob stolpu pa so vozili prekle ter opravljali še druga fizična dela.[4] Čeprav viri poročajo, da so na gradu že v zgodnjem novem veku upravljali z vrtom, pa nič ne omenjajo njegove podobe. Najstarejši danes še ohranjeni del vrta je lipov drevored, katerega lipe naj bi bile stare od 230 do 300 let.[5] Sredi 18. stoletja je bil vrt obdan s plotom, ki pa tudi ni dolgo držal. Kamnito obzidje okoli vrta so začeli graditi sredi 18. stoletja in obenem izravnali teren, saj je bilo dotlej tam dokaj neurejeno pobočje.[6] Posebno vlogo je grajski vrt dobil konec 19. stoletja, ko so Loški grad vključno z vrtom kupile sestre uršulinke. Te so se ukvarjale s šolanjem deklet in so na gradu poleg drugih vodile notranjo in zunanjo šolo[7]. Del dekliškega izobraževanja je potekal tudi na grajskem vrtu. Ob toplejših mesecih so se gojenke učile v lipovem drevoredu, spoznavale botaniko, telovadile in igrale košarko (korbball). Poleg tega so na vrtu pripravljale še verske dogodke (marijanska procesija, dan sv. Rešnjega telesa) in pri tem molile, recitirale in pele.[8] Na vrtu pa so praznovali še rojstne dneve, godove in zaključke šolskega leta. Družbo na grajskem vrtu je gojenkam delalo tudi nekaj živali (papiga Oskar, srnjaka Janko in Moni, zajčki, lisjak Fuchsi). Levo: Pogled na lipov drevored s šolskimi klopmi, 20. stoletje. Hrani AUŠL. Desno: Gojenka Zora Krainz z lisjakom Fuchsijem, začetek 20. stoletja. Hrani AUŠL. Vzgojno-šolsko delovanje uršulink na gradu je prekinil začetek druge svetovne vojne, ko so poslopje in vrt zasedle nemške oblasti. V gradu so se nastanili okupacijski uradi, uršulinke pa so bile pregnane in tudi po koncu vojne se tja niso več vrnile. Grad je do leta 1958 zamenjal več vlog (zbirno taborišče za zajete slovenske domobrance in taboriščnike iz Vetrinja pri Celovcu, vojaška bolnica, kazensko-poboljševalni zavod). Glede na funkcije, ki jih je grad imel med vojno in po njej, je bilo po vsej verjetnosti celotno področje vrta zaprto območje, kamor civilno prebivalstvo ni imelo dostopa. Uršulinke so bile kot lastnice grajskega poslopja in vrta razlaščene leta 1955. Tedaj je bil izdelan Popis in cenitev razlaščenega premoženja konventa uršulink v Škofji Loki,[9] v katerega so med drugim uvrstili vse objekte, ki so se nahajali na vrtu: apnenica, vodni rezervoar, čebelnjak, garažna uta, Marijin paviljon, uta Angela varuha, votlina Lurške Marije in razpelo. Poleg tega so popisali tudi vrste dreves: borovci, hrast, javor, jesen, macesni, smreke, tise, ciprese in nekaj ostalega drevja. Zabeležili so še “57 komadov starih lip, ki tvorijo drevored, so uporabljive samo kot drva, v povprečnem premeru 50 cm močne in 8 m visoke”.[10] Od sadnega drevja, ki je poraščalo breg med samostanskim in grajskim vrtom, so bile jablane, hruške, slive, marelice, trte, češnje, orehi, breskve in kutine. Pri tem so v opombo dodali, da je bilo sadno drevje slabo negovano in da zaradi terena ter pregoste zasaditve slabo raste. Levo: Sestre uršulinke med sadnim drevjem na samostanskem vrtu, 20. stoletje. Hrani AUŠL. Desno: Utice na Grajskem vrtu, fotografirane ob popisu in cenitvi leta 1955. Hrani AUŠL. Leta 1958 je grajske prostore zasedel Loški muzej in v upravljanje pridobil tudi grajski vrt, ki je takrat dobil kulturno in izobraževalno vsebino. Leta 1962 je bil s postavitvijo Škoparjeve hiše ustanovljen zametek muzeja na prostem, ki se je v nadaljnjih letih dopolnjeval (svinjak, kozolec, čebelnjak, vodnjak, pod (skedenj), mlin, oglarska koliba, sušilnica za sadje).[11] Pozneje je bilo precej objektov zaradi uničenja umaknjenih, danes pa so na ogled Škoparjeva hiša, kozolec, mlin, prikaz poljedelstva s plugom in brano, manjši lapidarij in paviljon. Odprtje Loškega muzeja na Loškem gradu, 1959 Grajski vrt je od konca šestdesetih let postal prizorišče različnih družbenih, kulturnih, umetniških, glasbenih in gledaliških dogodkov. Eden večjih dogodkov je bil Izseljeniški piknik med leti 1968–1988[12], ki se ga je udeleževalo več tisoč ljudi iz okolice, Slovenije in tujine. Ob praznovanju tisočletnice Škofje Loke leta 1973 je bila na grajskem vrtu, ki je tedaj dobil letno gledališče, organizirana osrednja proslava. Poleg teh je bil vrt prizorišče tudi raznih drugih proslav (Dan mladosti), srečanj, piknikov, etnoloških dogodkov (Kmečka ohcet), srednjeveških prireditev (Venerina pot, pozneje Historial), plesov, tombol, srečelovov, koncertov (Večer slovenski viž v narečju) itd. Sočasno so na vrtu živele tudi muzejske vsebine s tematskimi vodstvi, muzejskimi delavnicami in dogodki. V Škoparjevi hiši od leta 2010 poteka doživljajska delavnica za mlade, imenovana Od zrna do kruha.[13] Od leta 2018 muzej skrbi tudi za vzdrževalna dela na travniku, ki ga vsako leto pustimo odcveteti, da lahko čebele opravijo svoje delo. S tem obiskovalce seznanjamo s pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst. Od leta 2019 pa muzej v sodelovanju s Kulturnim društvom Grable, društvom za kreativno grabljenje sveta, pripravlja program Pripovedke ob peči. Zadnjih nekaj let se je Loški muzej pridružil evropskemu programu Dobimo se na vrtovih (Rendez-vous aux jardins), katerega namen je predstaviti bogastvo in raznolikost zgodovinskih ter sodobnih evropskih parkov in vrtov. Ob tem pripravljamo različne programe za otroke in odrasle, s katerimi seznanjamo obiskovalce ne le s preteklimi vlogami grajskega vrta, temveč tudi s pomenom, ki ga ta ima danes. Ob letošnjem programu z naslovom Pogledi na grajski vrt, ki jih ni več, vas bomo 6. junija ob 11. uri ob bogatem fotografskem gradivu popeljali skozi različne vloge in podobe grajskega vrta. Vljudno vabljeni. Muzejska delavnica Impresionizem na grajskem vrtu, 2021 Literatura: Blaznik, Pavle, Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Freisinške škofije, IV. Zvezek, Viri za zgodovino Slovencev, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Ljubljana, 1963. Blaznik, Pavle, Škofja Loka in Loško gospostvo 973–1803, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973. Jahresbericht des Mädchen-Institutes der Ursulinen in Bischoflack über die Schuljahre 1914/16, Verlag des Ursulinen-Mädcheninstitutes in Bischoflack, Drück der Katoliška tiskarna in Laibach, str. 45. Kalan, Mira, Pedagoško/andragoške dejavnosti v Loškem muzeju v letu 2010, Loški razgledi, let. 57, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2010, str. 261–264. Triler, Marta, Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja, Loški razgledi, let. 60, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2013, str. 191–206. Pomembnejši mejniki v zgodovini Loškega muzeja, Ohranjamo preteklost za prihodnost! 80 let Loškega muzeja Škofja Loka, zbornik, Loški muzej Škofja Loka, 2019, str. 19–25. Stanovnik, V., Štirje dnevi prireditev, Gorenjski glas, let. 41, št. 50, 28. 6. 1988, str. 12. Arhivski vir: AUŠL, t. e. 21, Popis in cenitev razlaščenega premoženja konventa uršulink v Škofji Loki, 1955. Spletni vir: Grmovšek, Tanja, Le kaj bi z grajskimi lipami? Predavanje, Loški muzej Škofja Loka, 8. maj 2019. Dostopno na https://www.loski-muzej.si/predavanja/predavanje--tanja-grmovsek-le-kaj-bi-z-grajskimi-lipami/. [1] Blaznik, Škofja Loka, str. 47. [2] Prav tam, str. 68. [3] Župa je imenovana po vasi Brode v Poljanski dolini. [4] Blaznik, Srednjeveški urbarji, str. 351. [5] Grmovšek, Le kaj bi z grajskimi lipami? [6] Blaznik, Škofja Loka, str. 372. [7] Za več o dekliškem šolstvu in uršulinkah glej: Triler, Dekliško šolstvo v Škofji Loki, str. 191–206. [8] Jahresbericht des Mädchen-Institutes 1914/16, str. 45. [9] AUŠL, t. e. 21, Popis in cenitev razlaščenega premoženja konventa uršulink v Škofji Loki, 1955. [10] AUŠL, t. e. 21, Popis in cenitev razlaščenega premoženja konventa uršulink v Škofji Loki, 1955, str. 105. [11] Pomembnejši mejniki v zgodovini, str. 22. [12] Stanovnik, Štirje dnevi prireditev, Gorenjski glas, let. 41, št. 50, 28. 6. 1988, str. 12. [13] Kalan, Pedagoško/andragoške dejavnosti, str. 261.

Odprli smo razstavo Agate Pavlovec Kanaliziranje

Thu, 28 May 2026 14:10:41 +0200

V Galeriji Ivana Groharja smo v sredo, 27. maja, odprli novo razstavo slikarskih del in kolažev loške umetnice Agate Pavlovec. Razstava vabi k premisleku o tem, kako senca, tema in družbena maska niso le mesta prikritega in skrivnostnega, ampak so prostori raziskovanja, v katerih se posameznik sooča z neudobnimi in pogosto spregledanimi deli sebe ter skozi ta proces vzpostavlja globlje samorazumevanje. Razstava bo na ogled do 12. julija 2026. Vabljeni tudi na vodeni ogled s kuratorko Kristino Ferk in umetnico, ki bo v sredo, 24. junija 2026, ob 19. uri.

Razstava Primer Bukovščica ponovno v Okroglem stolpu – novi pogledi na stare najdbe

Tue, 26 May 2026 09:38:53 +0200

Od maja dalje si lahko v Okroglem stolpu ponovno ogledate razstavo Primer Bukovščica. Razstava, ki je bila v preteklem letu že na ogled, predstavlja arheološke metode dela, ki so bile uporabljene pri raziskavi tega manjšega najdišča na Bukovščici v Selški dolini. Razstava je bila leta 2025 na ogled le kratek čas, zato jo letos postavljamo ponovno in jo poglabljamo z dvema Fokusoma. Prvi Fokus (od maja do avgusta) je posvečen lončarskim znakom v podobi samostrela, ki so bili odkriti na dnu posameznih kuhinjskih loncev in so za naše območje nenavadni. Tematika drugega Fokusa (od avgusta do konca oktobra) je vrč – majolika, ki med najdbami izstopa, saj tovrstno posodje praviloma sodi v meščansko okolje, tokrat pa je bila izkopana v kmečkem kontekstu in sodi v čas 16. stoletja. Za povečevanje dostopnosti razstavnih vsebin so besedila na razstavi prevedena v lahko branje, video vsebine so podnaslovljene, posebej označeni predmeti pa so na voljo za dotik.

Sakralna dediščina povezuje in bogati: koncert mladih glasbenikov

Fri, 22 May 2026 11:05:55 +0200

V torek, 26. 5. 2026 v sklopu projekta Sakralna dediščina povezuje in bogati Glasbena šola Škofja Loka v Crngrobu pripravlja koncert učencev glasbene šole. Ob 19.00 se bodo predstavili z baročnimi skladbami, sledili pa bodo še nastopi komornih skupin s slovenskimi narodnimi pesmimi. Ob tem napovedujemo tudi odprtje razstave o freski Sveta Nedelja, ki bo v cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu 17. junija ob 19.00.

Zaposlimo kustosa (m/ž) za umetnostno zgodovino

Tue, 19 May 2026 11:26:06 +0200

V Loškem muzeju Škofja Loka zaposlimo kustosa oz. kustosinjo za umetnostno zgodovino. Opis delovnega mesta Kustos oziroma kustosinja umetnostnozgodovinske zbirke skrbi za zbirko likovne umetnosti (od srednjega veka do danes), pripravlja letni program umetnostnozgodovinskih ter interdisciplinarnih razstav. Muzeološko obdeluje, proučuje (raziskuje) in dokumentira gradivo. Skrbi za muzejske predmete in depoje, pripravlja inventure predmetov ter sodeluje z restavratorji, konservatorji in drugimi strokovnjaki pri zagotavljanju optimalne hrambe muzejskega gradiva. Pridobiva gradivo in sistematično dopolnjuje zbirko. Pripravlja in sodeluje pri snovanju muzejskega programa in različnih muzejskih projektov, koncipira in postavlja stalne in občasne razstave, ureja kataloge in druge muzejske publikacije, pripravlja gradiva za razstave ter strokovna besedila (tudi za objavo v strokovnih in poljudnih publikacijah izven muzeja). Pripravlja predavanja, strokovna vodstva po razstavah in zbirkah javnega zavoda, sodeluje na okroglih mizah v muzeju in izven njega. Sodeluje pri andragoški in pedagoški dejavnosti oz. pri oblikovanju strokovnih vsebin za muzejskega kustosa pedagoga ter pri mentorstvu študentskih praks. Sodeluje pri pripravi vsebin za spletne platforme muzeja. Skrbi za posredovanje strokovnih podatkov in gradiva za študijske, znanstvene, izobraževalne in promocijske namene ter nudi pomoč obiskovalcem, ki proučujejo gradivo v muzeju. Pripravlja in aktivno sodeluje na strokovnih posvetovanjih, kongresih in drugih strokovnih srečanjih. Spremlja dejavnosti sorodnih institucij v Sloveniji in tujini ter iniciira in razvija medinstitucionalna sodelovanja. Delo poteka na sedežu javnega zavoda in dislociranih enotah, občasno tudi v manj ugodnem času (večer, vikend, praznik). Delovno razmerje se sklepa za polni delovni čas (za nedoločen čas) s poskusno dobo 5 mesecev. Zahtevana izobrazba in znanja Za delovno mesto se zahteva visokošolska izobrazba 2. stopnje (prejšnja visokošolska univerzitetna) s področja humanistike (razen jezikov), poznavanje strokovnega področja umetnostne zgodovine, muzealstva in sodobnih kuratorskih praks. Sposobnost samostojnega strokovnega dela, interdisciplinarnega povezovanja ter sodelovanja v timu. Aktivno znanje angleškega jezika. Zaželene so izkušnje s pripravo razstav, raziskovalnim in publicističnim delom, delom z zbirkami ter sodelovanjem v domačem in mednarodnem strokovnem prostoru. Prednost bodo imeli kandidati in kandidatke z najmanj 3 leti delovnih oziroma projektnih izkušenj na področjih, povezanih z vsebino delovnega mesta. Izkušnje niso nujno vezane na zaposlitev v muzeju, temveč so lahko izkazane tudi z delom na sorodnih področjih. Opravljen strokovni izpit s področja varstva kulturne dediščine ni pogoj. Prijave na delovno mesto Prijava mora vsebovati: CV (vsebuje naj relevantne delovne izkušnje in kontakte delodajalcev); motivacijsko pismo. Kandidati in kandidatke naj prijavo pošljejo na elektronski naslov tjasa.zagorc@loski-muzej.si s pripisom: “Prijava – kustos za umetnostno zgodovino” najkasneje do 17. 6. 2026. Prvi krog razgovorov bo predvidoma 23. in 24.6.2026. Za več informacij smo dosegljivi prek telefona in e-pošte. Objava delovnega mesta na Zavodu RS za zaposlovanje

Na dan rojstva: France Košir (1906–1939)

Tue, 28 Apr 2026 07:57:58 +0200

V Loškem muzeju bomo 29. maja, ob 120. obletnici rojstva slikarja Franceta Koširja, pripravili manjšo razstavo petih njegovih del iz muzejskega depoja. Dogodek, ki ga prirejamo v sodelovanju z Muzejskim društvom Škofja Loka in Koširjevim mlinom, je zamišljen kot počastitev in strokovna predstavitev hkrati: izbor del odpira vprašanja, ki jih bomo celoviteje obravnavali na jesenski interdisciplinarni razstavi o medvojnem obdobju na Loškem, na kateri bo Koširjev opus umeščen v širši družbeni in kulturni kontekst časa. Več o dogodku

Otokar Burdych

Fri, 24 Apr 2026 11:20:24 +0200

Družina Burdych Meseca maja 1895 se je v Škofjo Loko preselila tričlanska družina Burdych. Oče Ervin (1860–1924) je bil po rodu iz Češke. Farmacijo je študiral v Zagrebu in se po študiju julija 1892 zaposlil v metliški lekarni Franja (Franza) Wacha[1] imenovani “Lekarna k sveti Trojici”.[2] V Metliki je spoznal svojo bodočo soprogo Ano Guštin (1873–1935) s katero se je poročil aprila 1894.[3] Zakoncema se je 21. februarja 1895 rodil prvi sin, Otokar Ervin Burdych. Družina je takrat še živela v Metliki, vendar je že aprila Ani oče Franc za doto kupil Fabianijevo lekarno na Mestnem trgu v Škofji Loki. Kmalu zatem so se Ervin, Ana in sin Otokar preselili v Škofjo Loko, kjer je Ervin prevzel vodenje lekarne in leta 1896 registriral svojo dejavnost pod imenom “E. Burdych, Lekarna v Škofji Loki”.[4] Prva leta po prihodu v Škofjo Loko so živeli kot podnajemniki dr. Antona Arka na Mestnem trgu. Leta 1901, ko je Burdychova družina štela že sedem članov[5], pa je Ervin kupil zemljišče v Kapucinskem predmestju, kjer je do leta 1904 zgradil stanovanjsko vilo s prostori za lekarno.[6] Burdychovi otroci, Otokar stoji prvi z leve, začetek 20. stoletja, in pismo Otokarja očetu Ervinu ob njegovem godu, 25. april 1903. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Šolanje mladega Otokarja Otokar je 18. septembra 1901 začel obiskovati deško ljudsko šolo v Škofji Loki.[7] Šola je bila petrazredna, svoje prostore je imela v šolskem poslopju ob cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki in v hiši v Klobovsovi ulici. Šolski pouk se je običajno začel v drugi polovici septembra in končal konec julija.[8] Učni jezik v nižjih razredih je bil slovenski, v višjih pa nemški. Učili so se verouk, slovenski in nemški jezik, računanje, pisanje, poleg tega še prirodoslovje, zemljepis, zgodovino, geometrijo, petje in telovadbo.[9] Za učence je bil na prelomu stoletja urejen tudi vrt, telovadišče in igrišče. Poleg rednega pouka so na šoli svečano praznovali avstrijske državne praznike, obiskovali so mašo in hodili na izlete v okoliške hribe. Ob vpisu mladega Otokarja je deško ljudsko šolo v šolskem letu 1901/02 obiskovalo preko dvesto učencev. Po koncu osnovnega šolstva leta 1905 se je Otokar vpisal na realno gimnazijo na Vegovi ulici v Ljubljani. Realke so bile posebne oblike gimnazij za šolanje trgovskega in tehničnega osebja. Od šolskega leta 1871/72 je bila to sedemletna šola. Poseben poudarek pri pouku je bil na naravoslovnih predmetih.[10] Otokarja je za naravoslovje še posebej navdušil profesor naravoslovja J. Wenzel, ki ga je uvajal v sistematično delo ter usmerjal v zbiranje rastlin, žuželk in mineralov.[11] Leta 1913 je maturiral, študij pa je nadaljeval v Gradcu. Pročelje realke na Vegovi ulici, Ljubljana, 1873. Spletni vir: https://www.vegova.si/wp-content/uploads/pdf/razstavi-1617.pdf (pridobljeno 3. 3. 2026). Zapiski Otokarja Burdycha s pouka naravoslovja – mineralogija, v zgornjem desnem kotu napis: Predavatelj g. prof. dr. J. Wenzel, šolsko leto 1912/13. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Začetki Tehnične visoke šole v Gradcu segajo v leto 1811, ko je nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški v Gradcu ustanovil Joanneum[12]. V tej ustanovi se namreč ni hranilo le naravoslovnih zbirk, ampak je potekal tudi pouk iz fizike, kemije, astronomije, mineralogije, botanike, tehnologije in zoologije. Tekom let delovanja je prišlo do reorganizacije študijskega dela in v 60. letih 19. stoletja je bila šola preoblikovana v tehnično visoko šolo. Slednja je ob koncu stoletja obsegala dva splošna pripravljalna razreda in strokovne šole za inženirstvo, strojništvo, kemijsko tehnologijo in gradbeništvo. Če je na prelomu stoletja visoko šolo obiskovalo okoli štiristo študentov, je bilo v letih 1913/14, ko je študij v Gradcu začel obiskovati Otokar Burdych, na tehnično šolo vpisanih že osemstodvajset študentov.[13] Staro poslopje Cesarsko-kraljeve tehnične visoke šole v Gradcu, prelom stoletja. Zbirka: J. W. Wohinz. Spletni vir: https://austria-forum.org/af/Kunst_und_Kultur/Bücher/TUGraz_200_Jahre/Die_Technik_in_Graz/Einleitung (pridobljeno 8. 4. 2026). Študentska izkaznica Otokarja Burdycha, K. K. technische Hochschule in Graz, 21. oktober 1914. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokar se je na strokovno šolo za kemijsko tehnologijo na graški višji šoli vpisal 21. oktobra 1914 in v času študija pisal dnevnik. Beležil je predvsem druženje s sošolci in prijatelji, kot so obiskovanje restavracij, kinodvoran, sprehajanja po promenadi, igranje biljarda po kavarnah in tarokiranje. Zelo malo dnevniških zapisov se nanaša na sam študij (v nekaj zapisih omeni le pouk anorganske in analizne kemije, fizike, zoologije in delo v laboratoriju). Vseskozi svojega bivanja v Gradcu je preko pisem in razglednic ostajal v stiku z domačimi v Škofji Loki, mama pa mu je redno pošiljala pakete v Gradec. Božične in novoletne praznike leta 1914 je preživel v Škofji Loki, kmalu po vrnitvi iz Loke pa so se začeli vojaški nabori. 21. januarja leta 1915 je zapisal: “…bral, da pridejo letniki 1895 in 96 februarja na nabor.” Nekaj dni pozneje, 26. januarja napiše: “S Tomšičem v Amtshaus in na sekretarijatu radi naborov.” Gre za Otokarjev zadnji dnevniški vpis v študijski dnevnik. Naslovnica Burdychovega dnevnika iz Gradca, rokopis. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Vojaški vpoklic Otokarjevo šolanje v Gradcu je torej prekinil vpoklic k 27. domobranskem polku v začetku leta 1915. Vojna leta je preživel v okolici Bohinja, Kranjske Gore, Trbiža, na Tirolskem, Štajerskem, v Italiji in Galiciji. V času nastanjenosti v Bohinjski Bistrici v letu 1915 in začetku leta 1916 je pogosto obiskoval tudi Škofjo Loko, Ljubljano in občasno Beljak ter Celovec. Obiskovanje in zadrževanje v navedenih krajih, dogajanje v zaledju bojišč ter odhod na samo frontno linijo v letu 1916 pa so teme, ki jih Otokar opisuje v svojih dnevniških zapisih tekom vojnih let. Vojaški dnevnik je začel pisati 27. oktobra 1915, zadnji ohranjeni zapis je datiran 6. julija 1916, ko se je nahajal na fronti v Galiciji. Otokar (prvi z desne) s prijatelji na enem od obiskov v Škofji Loki, 1915–1918. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Konec vojne, študij farmacije in prevzem domače lekarne Ob koncu vojne leta 1918 se je Otokar odločil, da se ne bo vrnil na graško Tehnično visoko šolo, temveč bo študiral farmacijo v Zagrebu. Nihče od njegovih sorojencev se namreč ni vpisal na študij farmacije, oče Ervin pa je v lekarni potreboval pomoč (zlasti po končani vojni).[14] Začetki farmacevtskega študija na Sveučilišče v Zagrebu segajo v leto 1882, ko sta bili ustanovljeni stolici za farmacevtsko kemijo in farmakognezijo. Leta 1914 se je študijski program razširil in praktičnemu pouku so dodali predmete farmacevtsko tehnologijo, biokemijo, bakteriologijo in osnove fizikalne kemije.[15] Otokar se je na študij v Zagreb vpisal leta 1920, magistriral pa je 22. 7. 1922. Še za časa študija je januarja 1922 začel opravljati pripravništvo v lekarni dr. Richarda Karbe v Kamniku.[16] Kakor je razvidno iz ohranjenih pisem mame Ane Burdych je oče Ervin že med Otokarjevim študijem zdravstveno začel pešati. Otokar se je zaradi očetove bolezni najkasneje leta 1923 vrnil v Škofjo Loko. Izpit iz latinščine, ki ga je Otokar opravil na novomeški gimnaziji, 1.–2. 7. 1920. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Indeks farmacevtskega študija v Zagrebu, Otokar Burdych, oktober 1921. Hrani Loški muzej Škofja Loka. “Dragi Oto! Kjer je papa tako oslabel, da ne more več sam delati, boš moral priti domov, kar najprej mogoče. Pozdravlja te mama.” Pismo mame Ane poslano Otokarju, 2. junij 1923. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Smrt očeta in prevzem lekarne Ervin je umrl leta 1924 in lastnica lekarne je postala Ana Burdych, sin Otokar pa njen najemnik. Leta 1935, po mamini smrti, je Otokar zaprosil za prepis lastništva in vodstva lekarne na svoje ime, kar sta mu naslednje leto Kraljevska banska uprava Dravske banovine in Apotekarska komora v Beogradu odobrili. Otokar je v škofjeloški lekarni ostal neprekinjeno do leta 1940, ko je bil vpoklican na 28-dnevno vojaško vajo v Dravsko stalno vojaško bolnico v Ljubljano, v letu 1941 pa je bil kot rezervni apotekarski kapetan vpoklican k vojakom. Ob prihodu Nemcev je bil nekaj časa interniran v Škofijskih zavodih v Šentvidu. Po vrnitvi je med okupacijo dobavljal sanitetni material partizanom v okolici Škofje Loke.[17] Otokar v družinski lekarni, Škofja Loka, prva polovica 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Otokarjevo društveno in družabno življenje Ob delu v škofjeloški lekarni je bil Otokar aktiven tudi izven lekarniških zidov. Vključen je bil namreč v mnoga društva, ki so v obdobju med obema vojnama in po drugi svetovni vojni delovala v Škofji Loki. Med drugim je bil član Sokola, Narodne čitalnice in Planinskega društva, aktiven je bil pri škofjeloški hranilnici ter ustanovitvi muzeja, bil je tudi član občinskega odbora, član upravnega odbora meščanske šole v Škofji Loki, predsednik Filatelističnega društva in eden od vodilnih delavcev KUD Tone Šifrer. Kot amaterski igralec je nastopal v Gobčevi opereti Planinska roža in v Tavčarjevi Visoški kroniki. Levo: Otokar v mladostnih letih, Škofja Loka, prva polovica 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Otokar na vrtu domače vile v Škofji Loki, prva polovica 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Še med bivanjem v Kamniku je spoznal svojo bodočo ženo Magdo Potočnik (1904–1969), s katero se je poročil leta 1926. Mladoporočencema se je leta 1927 rodil sin, Otokar - Oti Burdych,[18] ki je po smrti očeta leta 1957 prevzel vodenje loške lekarne. Levo: Dopis poslan Otokarju leta 1926: “Dragi Oti! Ko se poslavljaš iz našega samskega stanu ti tudi jaz - čeprav nekoliko pozno - želim vso srečo na vsej poti življenja.” Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Družinska fotografija na kateri so Magda, Otokar in mali Oti Burdych. Zasebni arhiv. Levo: Otokar Burdych in Vinko Zahrastnik (levo), Verona, 1939. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Na sredini: Otokar Burdych v zrelih letih. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Desno: Otokar Burdych ob igranju harmonike. Hrani Loški muzej Škofja Loka. V nadaljevanju bova avtorici prispevka predstavili nekaj izbranih tem iz še neobjavljenjega Vojnega dnevnika (1915–1916) ter arhivskih in fotografskih virov Otokarja Burdycha, ki jih hranimo v Loškem muzeju. Pripravili: Sara Šifrar Krajnik in Biljana Ristić Viri in literatura: Burdychov arhiv, Loški muzej Škofja Loka. Hohenberg, Fritz, Aus der Geschichte der Technischen Universität Graz, Technische Universität Graz / Erzherzog-Johann-Universität: Geschichte, Lehr- und Forschungsaktivitäten. Technische Universität Graz, Graz, 1982/83. Jamar-Legat, Jeja, Loško šolstvo v drugi polovici 19. stoletja, Loški razgledi, 18, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1971. Krbavčič, Aleš, Razvoj farmacevtskega izobraževanja na Univerzi v Ljubljani, Štiri desetletja študija farmacije in klinične biokemije, Fakulteta za farmacijo, Ljubljana, 2000. Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1894–1903. Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1903–1917. Okoliš, Stanko, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 2008. Planina, France, V spomin Otona Burdycha, Loški razgledi, 4, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1957. Rus, Zvonko, Kronika mesta Metlike I., Belokranjsko muzejsko društvo, Metlika, 1999. Šifrar Krajnik, Sara, Lekarništvo na Loškem, Gorenjske lekarne, Kranj, 2023. Šolsko poročilo petrazredne deške ljudske šole, šolsko leto 1901/1902. Časopisni viri: Pharmaceutische Post, let. 27, št. 16, 22. 4. 1894, str. 179. Zeitschrift der allgem. Österreich. Apotheker-Vereins, let. 30, št. 21, 20. 7. 1892, str. 468. Spletni viri: https://austria-forum.org/af/Kunst_und_Kultur/Bücher/TUGraz_200_Jahre/Die_Technik_in_Graz/Einleitung (pridobljeno 8. 4. 2026). https://www.vegova.si/wp-content/uploads/pdf/razstavi-1617.pdf (pridobljeno 3. 3. 2026). [1] Metliško lekarno je zagrebški lekarnar Franjo Wach leta 1878 odkupil od vdove lekarnarja Miroslava Horačeka. Leta 1886 je Wach lekarno preselil v novozgrajeno hišo na metliškem Mestnem trgu. V: Rus, Kronika mesta Metlike I., str. 91–95. [2] Zeitschrift der allgem. Österreich. Apotheker-Vereins, 20. 7. 1892, str. 468; Rus, Kronika mesta Metlike I., str. 95. [3] Pharmazeutische Post, 22. 4. 1894, p. 179. [4] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 77. [5] Zakoncema so se po prihodu v Škofjo Loko do leta 1901 rodili Evgen Alfred, Ana Pavlina, Ervin Frančišek in Zdenka Marija. Sledili so še Oskar Albin, Marija Elizabeta, Bogomil Demeter in Irena Božena. V: Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1894–1903; Krstna knjiga (Taufburch) Škofja Loka, 1903–1917. [6] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 86. [7] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157; Šolsko poročilo petrazredne deške ljudske šole, šolsko leto 1901/1902, 30. 7.1902, str. 3. [8] Jamar-Legat, Loško šolstvo v drugi polovici 19. stoletja, str. 84. [9] Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, str. 80. [10] Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, str. 70. [11] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157. [12] Joanneum je bil ustanovljen kot muzej, pri čemer je na podlagi interesov ustanovitelja Janeza Habsburško-Lotarinškega sprva deloval predvsem kot izobraževalna ustanova z naravoslovno-tehnično usmeritvijo. Za več glej: https://www.museum-joanneum.at/ueber-uns/unsere-geschichte (pridobljeno 19. 4. 2026). [13] Hohenberg, Aus der Geschichte der Technischen Universität Graz, str. 9–11. [14] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157–158. [15] Krbavčič, Razvoj farmacevtskega izobraževanja na Univerzi v Ljubljani, str. 13–14. [16] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 103. [17] Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 104–107. [18] Planina, V spomin Otona Burdycha, str. 157–158; Šifrar Krajnik, Lekarništvo na Loškem, str. 110.

Odpiralni čas maja

Thu, 23 Apr 2026 08:25:21 +0200

Loški muzej Škofja Loka in Galerija Ivana Groharja bosta odprta tudi na praznična dneva, v petek in soboto, 1. in 2. maja. V maju bo Loški muzej odprt po poletnem odpiralnem času, od torka do nedelje med 10.00 in 18.00, Galerija Ivana Groharja pa od torka do nedelje med 10.00 in 14.00, ob sredah do 18.00. Galerija bo zaradi priprave nove razstave zaprta od 18. do 27. maja. Vabljeni!

Plac za vse

Thu, 23 Apr 2026 07:34:07 +0200

V soboto, 9. maja, bo Mestni trg v Škofji Loki zaživel v znamenju celodnevnega dogajanja za občanke in občane ter obiskovalce vseh generacij. Placarke in Placarji se bodo tokrat predstavili na prav poseben način – ne bodo le odprli vrat svojih lokalov in trgovinic, temveč bodo pripravili tudi raznolik program. Del Placarjev smo prav tako v Loškem muzeju, zato bomo ob tej priložnosti odprli vrata Galerije Ivana Groharja med 9.00 in 19.00. Vabimo vas na ogled trenutne razstave Sence brez telesa, podobe brez avtorja. Med 10.00 in 12.00 boste lahko spoznali tudi avtorja razstavljenih del, umetnika Oliverja Pilića. Ob kavi in rogljičku boste z njim lahko poklepetali ter izvedeli več o njegovem ustvarjanju. Pred galerijo bo ves dan na voljo bralni kotiček in ustvarjalni kotiček za najmlajše. Več o celotnem dogajanju si lahko preberete na povezavi.

Mednarodni dan muzejev

Thu, 23 Apr 2026 07:27:40 +0200

Mednarodni muzejski dan, ki ga vsako leto obeležujemo 18. maja, bo leta 2026 potekal pod naslovom Muzeji povezujejo razdeljeni svet (Museums Uniting a Divided World). Tema poudarja vlogo muzejev kot prostorov dialoga, razumevanja in povezovanja v času družbenih delitev, neenakosti in omejenega dostopa do kulture. Muzeji s svojim delovanjem prispevajo k večji vključenosti, medkulturnemu dialogu ter krepitvi zaupanja in skupnosti. Loški muzej bo tako v ponedeljek, 18. maja izjemoma odprt, vstop vanj bo prost. Obiščete nas lahko med 10.00 in 18.00. Ogledate si lahko stalne zbirke in razstave Priročnik Tomaža Furlana, Primer Bukovščica ter Za demokratizacijo umetnosti – ponovno. Ob 18.00 vabljeni na voden ogled razstave Za demokratizacijo umetnosti – ponovno, po kateri bo vodila kustosinja Anabel Černohorski. Vabljeni!

Naprej v preteklost 2026

Mon, 13 Apr 2026 09:13:57 +0200

Letošnjo aprilsko spletno promocijsko akcijo Naprej v preteklost, ki jo že od leta 2020 soorganizirata Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje pri Narodnem muzeju Slovenije, tematsko povezujemo z osrednjo temo letošnjega V. Mednarodnega kongresa slovenskih muzealcev: “Muzeji povezujejo razdeljeni svet”. V času številnih družbenih, kulturnih in političnih sprememb se zdi, da so razlike med ljudmi in skupnostmi pogosto vse bolj poudarjene. Muzeji in galerije imamo pri tem posebno vlogo – kot varuhi dediščine, a tudi kot prostori srečevanja, dialoga in skupnega razmisleka. S svojimi zbirkami, razstavami, zgodbami in programi lahko povezujemo različne poglede, generacije, skupnosti in izkušnje. Tokratna akcija bo zato namenjena razmisleku o tem, kako muzeji in galerije skozi dediščino gradimo mostove – med preteklostjo in sedanjostjo, med različnimi skupnostmi ter med posamezniki z različnimi izkušnjami in pogledi. Akcija bo potekala od 13. do 19. aprila 2026, spremljali pa jo bodo ključniki #naprejvpreteklost, #muzejinskupnosti, #dediščinapovezuje in #muzejbrezmeja. Spremljajte nas na omrežjih Facebook in Instagram.

V Galeriji Ivana Groharja odprli razstavo Oliverja Pilića Sence brez telesa, podobe brez avtorja

Thu, 02 Apr 2026 11:57:53 +0200

V Galeriji Ivana Groharja smo v sredo, 1. aprila, odprli novo razstavo umetnika Oliverja Pilića. Na razstavi Sence brez telesa, podobe brez avtorja so na ogled lesorezi, sitotisk in grafične matrice, v katerih umetnik preoblikuje podobe iz časopisov, fotografij in drugih virov iz zgodovine umetnosti. S postopki izreza, prenosa, plastenja, cenzure in ponavljanja odpira vprašanja avtorstva, prisotnosti, odgovornosti in širše sodobne vizualne kulture. Posebno mesto zavzemajo dela, ki se navezujejo na uveljavljen umetnostnozgodovinski motiv sejalca, na lokalni prostor Škofje Loke in na serijo Sedem grehov, izpeljano iz Valvasorjeve knjige Prizorišče človeške smrti v treh delih (1682). Razstava tako vzpostavlja premislek o podobi, njenem izvoru, kroženju in množični produkciji, pa tudi kot izjava zavestnega kljubovanja instantnosti in hipnosti. Razstava bo na ogled do 17. maja 2026, vabljeni pa tudi na voden ogled razstave s kuratorko Kristino Ferk in umetnikom, ki bo v sredo, 13. maja 2026, ob 18. uri.

Prazgodovinska metalurgija in ingot iz antimonovega brona, najden v vasi Trnje pri Podlubniku

Tue, 31 Mar 2026 07:50:24 +0200

Pred leti je bil pri oranju njive ob vasi Trnje pri Podlubniku po naključju odkrit nenavaden kovinski predmet. Čeprav na prvi pogled ne deluje nič posebnega, se je najditelju Janezu Arharju vseeno zdelo vredno, da ga prinese pokazat v Loški muzej. Ob pregledu smo ugotovili, da gre za četrtinski del kovinske pogače oziroma surovca velikosti 10,5 × 8 cm in mase 630 g. Izrazito neravna spodnja površina pogač kaže, da so bili to predmeti, ki niso bili vliti v posebne kalupe, ampak so jih vlili kar v livne jamice v tleh v neposredni bližini peči za taljenje rude. Na ta način so dobili surovec, iz katerega so v nadaljnjih livarskih postopkih izdelovali najrazličnejše predmete. Opravka imamo z močno obrabljenim četrtinskim izsekom pogače, kar nakazuje, da je bil predmet dolgo v uporabi. Naša pogača ni cela, manjka je tri četrtine. Bila je namenoma razlomljena in zato sklepamo, da bi bila lahko uporabljena kot plačilno sredstvo. V pozni bronasti dobi denarja še niso poznali, tako so kosi bakra oziroma brona lahko služili tudi kot preddenarno menjalno sredstvo. Najstarejša kovina, iz katere so ljudje začeli izdelovati predmete, je bil baker. Za izdelavo tovrstnih predmetov so potrebovali baker, ki so ga sprva ponekod v naravi v samorodni obliki našli kar na površju. Ko je tega zmanjkalo, so bili prisiljeni začeti z rudarjenjem pod zemeljskim površjem. Iznašli so različne postopke taljenja rude na ognjiščih in v pečeh ter vlivanja bakrenih predmetov, kot so bile ploščate sekire, šila in bodala, ob pomoči glinenih kalupov. Vlitke so dokončno dodelali še z brušenjem. Ker je baker mehka kovina in delovni rob pri intenzivni in zahtevni uporabi hitro otopi, bakreni predmeti v tem obdobju še niso uspeli v celoti nadomestiti kamnitih rezil, osti, sekir in kladiv. Na Loškem poznamo dve pomembni najdišči iz tega obdobja (Kevderc in Lubniška jama), vendar zaenkrat tam bakrenih predmetov še ni bilo najdenih. Še večji zagon je prazgodovinska metalurgija dobila v obdobju bronaste dobe, ko so ljudje ugotovili, da z mešanjem bakra in kositra v razmerju 9 : 1 dobijo precej tršo in odpornejšo kovinsko zlitino – bron. Tako so orodje, orožje, nakit in ostale uporabne predmete začeli izdelovati iz te nove zlitine. Razvila se je tudi trgovina na velike razdalje, saj so nekatere surovine za izdelavo brona, predvsem kositer, precej redke in niso bile prisotne povsod, ampak so bila njihova ležišča omejena le na določena področja. Pri določanju časa nastanka pogače ima tako pomembno vlogo njena kemijska sestava, saj so posamezne kovinske zlitine značilne za določena prazgodovinska obdobja. Zato smo pogačo odnesli v Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, kjer so ugotovili, da je izdelana iz zlitine bakra in antimona, imenovane antimonov bron. Primerjave zanjo najdemo med predmeti starejšega depoja iz Dragomlja pri Ljubljani, ki je bil zakopan znotraj naselbine in vsebuje 52 predmetov, katerih skupna masa znaša preko 80 kilogramov. V njem prevladujejo pogače in razlomljeni ingoti, časovno pa ga umeščamo v 11.–10. stoletje pr. Kr., v pozno bronasto dobo. Za baker v ingotih iz tega obdobja so značilne visoke primesi arzena in antimona. Obe sestavini sta služili kot nadomestek za kositer pri izdelavi bronastih predmetov. Čeprav sta vsaj v določenem času prazgodovine odigrali pomembno vlogo pri tehnološkem napredku človeštva, je njuna prisotnost zahtevala davek na zdravje prazgodovinskih metalurgov, ki so delali brez zaščitnih ukrepov in so bili neposredno izpostavljeni toksičnim hlapom. To potrjujejo tudi raziskave njihovih skeletnih ostankov in zob, v katerih so odkrili visoke koncentracije arzena in antimona. Znaki zastrupitve oziroma kroničnih bolezni zaradi vdihavanja teh snovi so se kazale v obliki pljučnih bolezni, kot težave s kožo in sluznicami, rakava obolenja, težave s srcem, jetri in ledvicami, patološke spremembe na kosteh itd. Teh težav pa takratna družba sprva ni povezovala z delovnim okoljem. Kljub vsemu so livarji sčasoma ugotovili, da imajo arzenovi hlapi značilen vonj po česnu. Vonjavam so se pri taljenju rude skušali izogibati in tako preprečiti zastrupitve z arzenom, ki v večjih količinah povzroča tudi hromost, medtem ko v manjših deluje celo zdravilno, kot afrodiziak. Posledice izpostavljenosti toksinom, kot sta bila antimon in arzen, med predelavo kovin imajo odmev celo v grški mitologiji, natančneje v mitu o Hefajstu, mitološkem kovaču, zaščitniku ognja, kovaštva in obrtništva. Bil je sin Zevsa in Here, rodil pa se je telesno prizadet (grbast, hrom) in šepajoč. Poročen je bil z Afrodito, boginjo ljubezni. Kljub svojim telesnim hibam je postal najspretnejši kovač ter izdelovalec orožja in oklepov za bogove in mitološke junake. Bil je simbol mojstrstva, vztrajnosti in umetniške ustvarjalnosti. Iz obdobja srednje bronaste dobe poznamo na Loškem veliko naselbino, ki se je razprostirala na področju Sorškega polja ob današnji tovarni Filc na Trati. Kljub številnim najdbam raznovrstnega keramičnega gradiva in arhitekturnih ostankov pa doslej tudi tu ni bilo odkritih bronastih predmetov. V čas pozne bronaste dobe pa bi lahko umestili bronasto tulasto sekiro, ki je bila odkrita nekje v okolici Kranclja. Pripravil: Jože Štukl

Rokovnjači na Loškem - 5. del

Mon, 30 Mar 2026 11:41:18 +0200

Zaton rokovnjačev Preganjanje rokovnjačev je bilo zaradi njihovega načina delovanja zelo težko. V drugi polovici 18. in v 19. stoletju je izšla vrsta odredb z navodili, kako postopati pri zatiranju njihovega delovanja. Leta 1776 je loški glavar Ivan Nepomuk grof Edling županu Juriju Kalanu ukazal, naj po vseh vaseh hlevnovrške, žirovske in karnske županije razglasi, da podložniki ne smejo dajati prenočišča in hrane “sumljivim beračem, malharjem, plašarjem, rokovnjačem in štekljačem (,Mauchern, Pleishuren, Rackounatschen und Steklatschern‘)”.[1] Poleg tega podložniki ne smejo hraniti njihovih stvari ali jim kakor koli pomagati. Vse tatvine, rope in druge zločine morajo prijaviti oblastem. Preganjanje rokovnjačev in iskanje pomoči pri oblasteh pa je bilo zaradi strahu prebivalstva pred njihovim maščevanjem še toliko težje. Marsikatera žrtev si rokovnjaške tatvine ali ropa zločina ni upala naznaniti oblastem, ker se je bala povračilnih ukrepov. Maksim Gaspari, Zasliševanje rokovnjača, v: Josip Jurčič, Rokovnjači: historični roman, ponatis, Knjižnica Kondor 6, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964. Do druge polovice 18. stoletja so bile za ohranjanje reda in miru zadolžene avtonomne mestne uprave (nočna straža, stražar mestnih vrat), vaške skupnosti (vardjan oz. poljski čuvaj), zemljiška gospostva (birič) in organi deželnih sodišč.[2] Državno organizirano in centralno vodeno policijo je sredi 18. stoletja vpeljala avstrijska cesarica Marija Terezija, v drugi polovici stoletja pa je z organizacijo varnostnih organov nadaljeval njen naslednik Jožef II. Leta 1784 je bila ustanovljena prva policijska direkcija na Dunaju, od leta 1791 pa je policijska direkcija delovala tudi v Ljubljani.[3] Sredi 19. stoletja je bilo ustanovljeno še orožništvo ali žandarmerija, ki je bil vojaško organiziran del uniformirane policije. Opravljalo je policijske naloge na podeželju in v (manjših) mestih.[4] Za varnost v posameznih občinah so skrbeli tudi občinski redarji ali stražniki, ki so jih občinske oblasti plačevale iz lastnih sredstev. V Škofji Loki se delo stražnika prvič omeni konec leta 1866, ko se je mestni odbor odločil, da “postavijo enega z letno plačo 200 gld. Ta stražnik naj služi izključno mestu Loki.”[5] Istega leta je mestni odbor sklenil nastaviti nočnega čuvaja, čigar naloga je bila opozoriti v primeru ognja ali požara, pomagal pa je tudi stražniku. Leta 1882 je mesto zaposlilo še enega stražnika. Nadstražnik in stražnik sta imela službeno uniformo, oborožena pa sta bila s sabljo. Ob večjih dogodkih (sejmi, shodi, zborovanja itd.) jima je pomagal tudi mestni sluga. Z uvedbo orožništva na Kranjskem v 50. letih 19. stoletja je bilo rokovnjaštvo zatrto.[6] Najbolj znan in eden od zadnjih rokovnjačev na Kranjskem je bil Franc Ziherl – Dimež, ki so ga leta 1852 prijeli loški žandarji.[6] Dimež je kmalu po obsodbi pobegnil iz osiješkega zapora in še naprej ustrahoval prebivalstvo na Gorenjskem. Umrl je v Trzinu leta 1862, ko se je ob požaru v pekarni zadušil v dimu.[8] Kmetijske in rokodelske novice so ob tem zapisale: “… in tako mu je nomen bil omen.”[9] Rokovnjači na Loškem - 1. del Rokovnjači na Loškem - 2. del Rokovnjači na Loškem - 3. del Rokovnjači na Loškem - 4. del Pripravila: Biljana Ristić Literatura: Čelik, Pavle, geslo Orožništvo, Enciklopedija Slovenije, zv. 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994, str. 170–171. Čelik, Pavle, Pritožbe zoper može postave na Slovenskem (185–2017), Arhivi, let. 42, št. 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 45–82. Dr. Kos, Franc, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Matica Slovenska, 1894. Holz, Eva, geslo Rokovnjaštvo, Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana str. 266. Stariha, Gorazd, Dimež in njegovi: O Kranjskih Janezih, ki so služili cesarju najraje kar v domačih gozdovih, ali: oporečnik po kranjski, Zgodovinski časopis, let. 51, št. 4, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1997, str. 483–516. Štukl, France, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, Gradivo in razprave, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1979. Vilfan, Sergij, geslo Policija, Enciklopedija Slovenije, zv. 9, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995, str. 69–70. Časopisni viri: Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56. Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380. [1] Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke, str. 675. [2] Vilfan, geslo Policija, str. 69. [3] Čelik, Pritožbe zoper može, str. 47. [4] Čelik, geslo Orožništvo, str. 170–171. [5] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, 1979, str. 7. [6] Holz, geslo Rokovnjaštvo, str. 266. [7] Kmetijske in rokodelske novice, št. 95, 27. november 1852, str. 380. [8] Stariha, Dimež in njegovi, str. 511. [9] Kmetijske in rokodelske novice, št. 7, 12. februar 1862, str. 56.

Odpiralni čas aprila

Mon, 30 Mar 2026 11:38:45 +0200

Loški muzej bo aprila odprt po zimskem odpiralnem času, tj. od torka do nedelje med 10.00 in 17.00.

Galerija Ivana Groharja bo odprta od torka do nedelje med 10.00 in 14.00, ob sredah do 17.00.

Tako muzej kot galerija bosta na veliko noč v nedeljo, 5. aprila, zaprta.

Okrogli stolp je ponovno odprt

Fri, 27 Mar 2026 14:14:00 +0100

Od sobote, 28. marca, je Okrogli stolp ponovno odprt za obiskovalce. V njem si lahko do 3. maja ogledate razstavo Quagliev baročni prizor iz Puštala.

Fokus: Faksimile rokopisa Škofjeloški pasijon

Thu, 12 Mar 2026 13:12:12 +0100

V tokratnem Fokusu predstavljamo faksimile rokopisnega kodeksa Škofjeloški pasijon. Gre za kopijo originala, ki je bila natisnjena leta 1972. Originalni rokopis se hrani v samostanski knjižnici, vendar je zaradi svoje edinstvenosti in dragocenosti shranjen v posebnih klimatskih in varnostnih pogojih ter zato večinoma ni na voljo za ogled javnosti. Na razstavi razlagamo zgodovino uprizarjanja Škofjeloškega pasijona, opozarjamo na odprta vprašanja in težave pri dataciji besedila ter osvetljujemo njegov pomen v širšem kulturnozgodovinskem kontekstu. Razstava je na ogled do konca aprila.