Dražgoše so stara slovenska vas, ki leži na južnih, prisojnih pobočjih Jelovice, tik pod strmim robom Dražgoške gore. Skozi Dražgoše pelje cesta, ki povezuje Selško dolino s Kropo.
V pisanih virih se Dražgoše prvič omenjajo  kot Drasigos in Drasigosh v urbarju freisinškega gospostva leta 1291, kar govori o slovanskem poreklu naseljencev.
Ljudje so se tu ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Da pa so se lažje preživeli na tem skopem koščku zemlje, so za potrebe fužinarjev in kovačev v Železnikih, na Dražgoški gori kopali železovo rudo, kuhali oglje in sekali les ter izdelovali sode za transport žebljev. Ko so v Železnikih konec 19., začetek 20. stoletja ugasnili plavži, so ljudje začeli iskati nove zaposlitve. Moški so se udinjali predvsem kot gozdni delavci in furmani na Jelovici. Po nekaterih hišah pa so ženske pekle medeno pecivi, imenovano »ta mal kruhk«, danes poznan pod dražgoški kruhek, kak dinar pa so zaslužile tudi s klekljanjem.
V Dražgošah je pred drugo svetovno vojno stala znana romarska cerkev, posvečena sveti Luciji. Posebna znamenitost te cerkve so bili štirje zlati oltarji iz druge polovice 17. stoletja, ki jih danes hrani Loški muzej Škofja Loka.