Po ustnem izročilu so glavnikarsko obrt zanesli v Škofjo Loko Tolminci in Vipavci v prvi polovici 18. stoletja. Leta 1758 je bilo v mestu šest glavnikarjev, od katerih je bil eden hišni posestnik, ostali pa gostači. V prvi polovici 19. stoletja je v Škofji Loki in okolici delovalo šest glavnikarskih delavnic; tri so bile v samem mestu, tri pa v sosednjem Puštalu. Kasneje so prav puštalski glavnikarji postali glavni nosilci te obrti. Tako je bilo konec 19. stoletja v Puštalu že devet glavnikarskih delavnic, po ena pa še v Škofji Loki in Starem Dvoru. V drugi polovici 20. stoletja pa je ta obrt zamrla. V celoti gledano je v obdobju od srede 18. do srede 20. stoletja na Loškem delovalo 289 glavnikarjev. Glavnike so izdelovali iz govejih in koštrunovih rogov, ki so jih kupovali po Sloveniji, Hrvaški, Italiji in Avstriji, prodajali pa so jih trgovcem v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Zagrebu, Karlovcu, Leskovcu, Varaždinu, v Trstu in na Dunaju. Poleg glavnikov so izdelovali tudi žlice, koščene ročaje za vilice, oselnike, konjske glavnike in sprehajalne palice.
•  foto.: Glavnikarska zbirka (D/606)
•  foto.: Žaganje zob glavnika s posebno žago, imenovano »kampež«. (7830)
•  foto.: Žena si češe lase z glavnikom. Detajl freske Sv. Nedelje na cerkvi v Crngrobu pri Škofji Loki, okoli leta 1460. (M/4065)