Na loškem ozemlju je bila kultura lanu nekdaj zelo razširjena, o čemer pričajo v urbarjih popisane podložniške dajatve že od 12. stoletja dalje. V 18. stoletju je bila Škofja Loka središče gorenjskega platnarstva. Sredi tega stoletja je bilo v tem mestu 21 tkalcev, na podeželju pa jih je bilo kar 374. Mestni tkalci s pomočniško ali mojstrsko izobrazbo so tkali kakovostnejše, včasih tudi vzorčasto platno. Tako je tkalec Jožef Bernik iz Škofje Loke imel v svoji knjigi iz leta 1878 narisanih in opisanih kar 76 vzorcev za tkanje brisač, prtičkov, namiznih prtov, oblek in tapetniškega blaga. Trgovina s platnom je bila živahna že vsaj od 15. stoletja naprej. Proti koncu 17. stoletja, v 18. in 19. stoletju se je prodaja še bolj razmahnila, saj so platno in sukanec meščani in kmetje prodajali v Nemčijo, Furlanijo, Trst in na Reko, od tod pa še naprej v beneško Istro, Dalmacijo, Benetke, italijansko pokrajino Romagno, Neapelj, Apulijo in na Sicilijo. V drugi polovici 19. stoletja je loško platnarstvo začelo počasi propadati. Vzrokov za to je bilo več. Leta 1858 so ukinili zaščitni zakon, ki je do tedaj domače tkalce ščitil pred tujo konkurenco, vse bolj se je uveljavljalo industrijsko izdelano bombažno blago, upadati pa je začelo tudi povpraševanje po laneni jadrovini, saj so na morju jadrnice vse bolj nadomeščali parniki. Lan pa niso rabili le za platno, iz semena so stiskali laneno olje, ki so ga uporabljali kot zdravilo, za beljenje, pripravo oljnih barv in razsvetljavo.
•  foto.: Platnarska zbirka (D/607)
•  foto.: Tkalski vzorec narisan v knjigi Jožefa Bernika iz Škofje Loke leta 1878.
•  foto.: Žena sedi ob kolovratu (?) in prede laneno nit, druga jo navija na motovilo, tretja zlaga kos lanenega platna, zadnja pa sedi ob posebni pletilni pripravi, narejeni iz lesenega okvirja, na katerem so navezane niti, ki juh žena med sabo prepleta s prsti. Detajl freske Sv. Nedelje na cerkvi v Crngrobu pri Škofji Loki, okoli leta 1460. (M/4060)