Sitarji so iz konjske žime tkali sita, ki so jih uporabljali za presejanje moke, za pasiranje in podobno. Pisani viri sitarsko obrt prvič omenjajo leta 1598. Tedaj so sita izdelovali predvsem v Bitnjah in Stražišču. Na začetku so se s sitarstvom kot domačo obrtjo predvsem pozimi ukvarjali le kmečki posestniki. Po 16. stoletju pa je ta dejavnost prehajala v roke kajžarjev in gostačev. Temu najrevnejšemu sloju prebivalstva na vasi je tkanje sit iz konjske žime pomenil glavni vir zaslužka. V tej dejavnosti se je že v 16. stoletju močno uveljavilo založništvo. Trgovci – založniki so zalagali sitarje z žimo ter prevzemali njihove izdelke. Žimo so kupovali na Kranjskem in Bavarskem, nato pa so sita izvažali v Italijo, Nemčijo, Belgijo, Francijo, Španijo, pa tudi na Ogrsko in v Romunijo. Loški sitarji in trgovci so leta 1658 ustanovili tudi svoj ceh ter ga posvetili Devici Mariji. V 70. letih 19. stoletja se je s sitarstvom v vaseh med Kranjem in Škofjo Loko preživljalo kar 2000 ljudi, na začetku 20. stoletja pa še 900, od teh dve tretjini žensk in ena tretjina moških. Z odkritjem novih materialov, predvsem najlona, je ta obrt v 50. letih 20. stol. popolnoma zamrla.
•  foto.: Sitarska zbirka (D/602)
•  foto.: Skupina sitarjev leta 1903 pri svojem delu: zabijanjem »knofov«, »navlačevanju« in tkanju. (Dom in svet, 1903, str. 613)
•  foto.: Sito iz konjske žime stkejo na statvah.