Živinoreja je bila v Poljanski in Selški dolini vedno glavna kmetijska panoga. V srednjem veku je bila poleg govedoreje zelo razvita tudi ovčereja, kozjereja in prašičereja. Zaradi tovorništva in fužinarstva v Železnikih (tovorjenje oglja, rude in železnih izdelkov) je bila tedaj zelo razširjena tudi konjereja, saj sta dve tretjini podložnikov imeli enega ali dva konja. Njive pa so v glavnem obdelovali z govejo živino. Planinske kmetije, »švajge«, ki jim sledimo od 12. stoletja naprej, so bile usmerjene v izdelavo kravjega in ovčjega sira. Še v 18. stoletju je pašna živinoreja prevladovala nad hlevsko, v začetku 20. stoletja pa so kmetje začeli prehajati na intenzivnejšo rejo molzne in plemenske govedi. Zlasti napredni živinorejci so bili Selčani, ki so že v začetku 20. stoletja ustanovili svojo živinorejsko zadrugo. Na Loškem je bila v 16. in 17. stoletju, pa tudi kasneje, zelo živahna trgovina z živino. Kmetje so na Ogrskem kupovali bike, vole, konje, koštrune in prašiče, jih doma vzredili, nato pa prodajali naprej v Italijo. Razstavljeno orodje in posodje so uporabljali pri raznih opravilih v zvezi z rejo živine, kot so vprega, košnja, krmljenje in nega živine, molža in predelava mleka.
•  foto.: Živinorejska zbirka
•  foto.: Roparji ženejo čredo govedi. Detajl freske Sv. Nedelje na cerkvi v Crngrobu pri Škofji Loki, iz leta 1460.
•  foto.: Spravilo sena v Poljanski dolini, konec 19. ali začetek 20. stoletja. (F/7411)