Škofjeloški pasijon je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, pisano v slovenskem jeziku. Rokopis je leta 1721 napisal loški kapucin oče Romuald – Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici. Besedilo je sestavljeno iz 869 verzov in 13 podob. Zaradi loškega narečja v tekstu Škofjeloškega pasijona lahko predpostavljamo, da so pri pripravi oz. prevodu teksta sodelovali tudi domači prevajalci. Škofjeloški pasijon je pomemben kulturnozgodovinski spomenik, preko katerega spoznavamo duhovno življenje in jezik tistega časa. Škofjeloški pasijon so kot spokorno procesijo prvič izvedli na veliki petek 11. aprila 1721. Vsak prizor so predstavili vaščani ene ali več vasi iz okolice Škofje Loke. Pasijon so uprizarjali do leta 1751, leta 1768 ga je odpravil goriški nadškof. Leta 1936 so ga ob obrtno-industrijski razstavi znova predstavili na odru na šolskem dvorišču v Škofji Loki. Fotografsko gradivo v kulturnozgodovinski zbirki kaže postavitev Škofjeloškega pasijona iz leta 1936 in 1999.