Enega prvih muzejev na prostem v Sloveniji so leta 1962 postavili muzealci Loškega muzeja Škofja Loka v sodelovanju z Muzejskim društvom. Na grajski vrt so prenesli staro Škoparjevo hišo iz Puštala in še devet drugih objektov.

Škoparjeva hiša je, po mnenju dr. Ivana Sedeja, nastala v 16. stoletju in sodi v tip hiše s črno kuhinjo. Predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Starost hiše vsaj delno nakazujejo okna v glavnem bivalnem prostoru hiše, ki so vrezana med dve bruni in se zapirajo z mehanizmom, imenovanim »zapahnice«, ter vhodni kamniti portal s posnetimi robovi, ki se nad pragom končujejo v obliki »ajdovega zrna«. Hiši so, najverjetneje v 18. stoletju, dodali še kamro in napravili nov strop. Največjo obnovo je hiša doživela leta 1906. V črni kuhinji je bil postavljen dimnik, prizidano in obnovljeno je bilo tudi ognjišče. V »hiši« sta bila tega leta obnovljena pod in lončena peč. Dograjena sta bila tudi hlev in pod (skedenj, prostor za mlatev ter shranjevanje slame, sena, voz in orodja).

Lastniki Škoparjeve hiše so bili, kot večina ostalih Puštalcev, podložni puštalski graščini. Ljudsko izročilo pravi, da je daljni prednik delal pri puštalskem gospodu kot slamorezec – škopar. Zato se je pri tej hiši reklo »pri Škoparju«. V tej hiši je bila osem rodov nazaj doma krojaška obrt. Zadnji krojač iz te hiše je bil Franc Eržen, rojen 1908. leta. Svojo delavnico je imel kar v glavnem bivalnem prostoru, v »hiši«.