Sreda, 3. oktober 2018
Andrej Perko: Mi hočemo živeti
Galerija Ivana Groharja, 3. 10.–25. 11. 2018
Kustosinja razstave: Barbara Sterle Vurnik
Mi hočemo živeti je serija analognih, črno-belih fotografij Andreja Perka, v kateri avtor odkrito spregovori o občutljivi temi vojne, njenem nesmislu, vplivu na posameznika, žrtvah in osebnih človeških usodah. Perko, ki se tudi sicer v svojih delih večinoma ukvarja z eksistencialnimi vsebinami in bivanjskimi vprašanji, je navdih za pričujoče delo dobil v presunljivi osebni zgodbi slovenskega literarnega zgodovinarja dr. Franca Koblarja (Železniki 1889-Ljubljana 1975), ki je bil vojak v avstro-ogrski vojski med letoma 1914 in 1918, v času t. i. velike vojne. Koblar je svoje izkušnje vojne izčrpno zapisoval v svoj osebni dnevnik. Njegovi zapisi, ustvarjeni na poteh v Galicijo in na tamkajšnji fonti, so polni domotožja, bolečine ob izgubi tovarišev, hrepenenja po domovini, samospraševanja, za koga se pravzaprav bori, in obupa nad tamkajšnjimi neskončnimi blatnimi prostranstvi. Perka je opisana krutost 1. svetovne vojne presunila, hkrati pa je skoznjo prepoznal tudi univerzalen zlovešč obraz vsakršne vojne. To ga je spodbudilo, da se je 100 let po njenem koncu podal po isti poti, ki jo je Koblar nekoč prehodil kot vojak. Z današnje časovne distance je skušal svoje občutke soočiti z vzdušjem in kontekstom takratnega vojnega prostora in časa. Njegov cilj pa nikakor ni bil rekonstruiranje konkretnih dogodkov ali lokacij, predvsem se je želel približati občutkom, ki jih v posamezniku puščajo posledice vojnih grozot, ter njegovemu intimnemu svetu.
V Perkovih fotografijah se kaže avtorjeva osebna pretresenost nad vsem, kar danes priča o minulem vojnem času. Sledimo ji lahko v njegovih pogledih na ostanke zapuščenih nagrobnikov, bodečih žic, orožja, strelskih jarkov, prestreljenih zidov, v katerih avtor prepoznava in izpostavlja tudi element odsotnosti tistega, česar ni več. Odsotnost vseh tistih njihovih delčkov, ki so se odkrušili, odlomili, obledeli in so danes videti kot praznine, s katerimi je čas zapolnil njihove manjkajoče prostore. Te beleži kot slutnje, jih tako naredi vidne ter s tem simbolično poudari ranjenost človekovega bistva. Zlasti nagrobnike v tem smislu pred nas postavi kot personifikacije ranjenih mož; ene kot invalidna telesa brez udov, druge brez obrazov in preraščene z mahom, kot bi zgodovina pozabila nanje. Kot bi bili le brezimne vojne številke in ne tudi očetje, brati, sinovi. Njegovo pretresenost zaznamo tudi med podobami blatnih podzemnih rovov, polj, močvar, razkrojene podrasti rečnih bregov, ki so nekoč pogoltnili množice padlih mož. Vidimo jo v vrtoglavih pogledih navzgor, proti nebu in ptici v letu, ter nad visokimi vrhovi dreves, ki so bili morda poslednji razgled padlega vojaka, preden je za vedno zaprl oči. Zaznamo jo v razjedenih skalnatih površinah in ostankih železja, ki kakor vanitas spominjajo na votle lobanje. Vidimo jo med tirnicami opustele železnice, po kateri je nekoč vozil vlak in skozi okna katerega je mimo vojakovega pogleda najprej zdrvela zabrisana podoba domačega kraja in z njim odhajajoča svoboda, nato pa so sledile le še neskončne slike puste, blatne pokrajine bojišč in preteče smrti. V vsaki od teh podob slutimo odtis sledi življenj, ki jih je vzela vojna.
Avtorjeva razstava je del širšega razstavnega in študijskega projekta Loškega muzeja, posvečenega obeležitvi konca 1. svetovne vojne. Njegov namen je javnosti poleg zgodovinskih dejstev predstaviti tudi tisti njen drug, pogosto zapostavljen obraz, poln osebnih zgodb, ki razkrivajo mnoga njena manj znana, človeška ozadja, ki prav tako pomembno tvorijo živ kolektivni spomin. V tem smislu je prav Perkov cikel še posebej zgovoren. Med drugim namreč pokaže na temeljno napako v konceptu vsake vojne, na nevidnost in nepomembnost posameznika v njej, osvetli pa tudi relativen pomen pojmov zmage in poraza. S tem, ko se avtor v svojih fotografijah posveti vsakemu imenu, križu, grobu posebej, osebnost posameznika subtilno trga iz anonimnosti in pozabe, povzdigne njegov pomen, ga postavi v ospredje, mu prizna vrednost in vrne dostojanstvo. Perko je svoj fotografski cikel najprej predstavil v svoji fotoknjigi Mi hočemo živeti, kjer fotografije spremljajo izbrani citati iz Koblarjevega osebnega dnevnika. Pričujoča razstava to osnovno idejo nadgrajuje z ambientalno postavitvijo v celostno izkušnjo premisleka o nepopravljivih posledicah vojnih grozot ne le za generacije, ki so jih doživele, ampak tudi za vse, ki so in še bodo sledile. Celoten projekt in Perkova razstava skušata humanizirati že nekoliko otopel pogled na pojem vojne in okrepiti občutljivost zanjo.
