O ključih in ključavnicah z gradu Divja Loka

S pojavom stalne naselitve, razvojem civilizacije in nastankom urbanih središč so ljudje živeli v strnjenih naseljih tesno drug ob drugem. Vsakdo je imel v svojem bivališču tudi osebno lastnino, ki je ni želel deliti z drugimi, prav gotovo pa ne z nepridipravi, ki so obstajali vse od začetkov človeštva in se skušali vsaj tu in tam malo okoristiti tako, da so kaj odtujili oziroma si “izposodili” od nič hudega slutečega soseda ali iz njegove hiše. Da bi kraje preprečili oziroma tatovom vsaj močno otežili delo, so ljudje začeli zaklepati svoja bivališča in na vrata hiš nameščati take in drugačne zapahe ter ključavnice.

Peča

Peča je naglavna ruta, urezana kvadratno, redkeje pravokotno ali trikotno. Na glavo se polaga, guba ali zavezuje tako, da bolj ali manj pokriva lase in vrat, obraz pa pušča odkrit. Sodi med najstarejše in najsplošneje razširjeno pokrivalo v številnih kulturah.

Na Slovenskem se peča v pisnih virih prvič omenja leta 1334: “Žene s Kranjskega so nosile na glavi belo strjeno ruto, ki je visela doli po hrbtu in del tega zakrivala.” Vse do konca 15. stoletja so jo nosile ženske vseh družbenih skupin, od fevdalk, meščank do kmetic.

V 16. stoletju so fevdalke in meščanke začele pečo nadomeščati z drugimi pokrivali – avbami, klobuki, zavijačami in kapami, a je še niso popolnoma opustile vse do konca 18. stoletja. V prvi polovici 19. stoletja so se s pečo pokrivale le še kmetice, ki so jo ponekod kot pražnje/svečano pokrivalo obdržale do srede 20. stoletja.