Rokovnjači na Loškem

Uvod

Rokovnjaštvo je bila oblika razbojništva, ki je bila značilna za slovenske dežele konec 18. in v prvi polovici 19. stoletja. Združevala je moške (pa tudi ženske in otroke), ki so se preživljali z ropanjem in tatvinami. To so bili največkrat dezerterji ali ubežniki pred vpoklicem v vojsko, ki so se skrivali po gozdovih in priložnostno napadali popotnike ter ropali prebivalstvo vasi in mest. Organizirani so bili v skupine in imeli svojega vodjo ter svoj jezik. Njihovo delovanje je segalo tudi na področje loškega ozemlja.

V nadaljevanju bomo v seriji prispevkov predstavili različne teme iz rokovnjaškega življenja: kaj pomeni beseda rokovnjač, od kod izhaja in kako so rokovnjače imenovali na Loškem; kaj so bili vzroki za nastanek rokovnjaštva; kje so delovali na Loškem, Poljanskem, Selškem in Žirovskem; kakšen je bil njihov način dela; kako so bili organizirani in kakšen jezik so govorili; kdo je rokovnjaštvo zatrl.

1. del

“Kdor ima v mavhi roko”

Poimenovanje in definicija rokovnjača in/ali rokovnjaštva se je tako geografsko kakor tudi časovno spreminjala. Različni kraji poznajo različne nazive. Josip Benkovič (1869–1901), duhovnik in zgodovinar, je konec 19. stoletja zbiral pripovedi o rokovnjačih in spomine nanje. V svojih črticah navaja, da so jih po različnih krajih različno imenovali: rokovnjač, rokomavh, rokomavs, rokôvnik. Na Notranjskem so bili zaradi svojih širokih in dolgih črnih plaščev znani kot plajšarji ali plajšurji.

Izraza rokovnjač in rokôvnik izhajata iz besede róka. Po ljudskem verovanju naj bi rokovnjači s seboj nosili na brinovem ognju posušeno roko nerojenega otroka. Ta naj bi imela moč narediti jih nevidne. Beseda rokomavh naj bi izhajala iz te definicije: “kdor ima v malhi roko (nerojenega otroka)”.[1] Na Žirovskem se je ohranil spomin na rokovnjače tudi kot na skrunilce grobov, saj naj bi na tak način pridobili roko otroka.[2]

Na Loškem, kjer so ravno tako delovali, naj bi jih ljudje poleg ustaljenega naziva rokovnjač, plaščar ali plaščur imenovali tudi rokovni tatovi.[3] Jernej Gašperin (1838–1890), loški kovač, ki je v 60. letih 19. stoletja pisal dnevnik, rokovnjača imenuje “podlesnk”.[4]

Josip Benkovič (1869–1901) je bil duhovnik, pisatelj in zgodovinar, ki je v reviji Dom in svet leta 1890 objavljal Črtice o rokovnjačih. Gradivo je črpal iz uradnih spisov in od ljudi, ki so rokovnjače še poznali ali celo z njimi živeli.

Josip Jurčič, Rokovnjači, rokopis, hrani Narodna in univerzitetna knjižnica. Leta 1881 je Josip Jurčič (1844–1881) v reviji Ljubljanski zvon objavljal zgodovinski roman Rokovnjači, ki ga je po njegovi smrti dokončal Janko Kersnik (1852–1897). Roman je postavljen v čas, ko je bilo rokovnjaštvo v slovenskih deželah najbolj razširjeno.

 

“Vojaški beguni, ki ljudi nadlegvajo”

Ne glede na njihovo poimenovanje pa so si različne definicije enotne pri opisovanju njihovega načina življenja, katerega glavna značilnost je bilo skrivno življenje v gozdovih in preživljanje z razbojništvom, ropanjem, krajami in tatvinami.[5] Pa vendar so izvoru oziroma odločitvi za rokovnjaško življenje botrovali različni dejavniki.

Na Slovenskem so že v srednjem veku in pozneje ob kmečkih puntih dezerterji bežali v odročne in odmaknjene kraje, kjer so prežali na tovornike, ropali gradove in napadali vojsko.[6] Poleg tega se je v slovenske dežele začelo naseljevati prebivalstvo iz Hrvaške in Bosne in Hercegovine, ki se je umikalo zaradi turških osvajanj. Begunce pred Turki je prebivalstvo imenovalo Uskoki.[7]

Ko so se z nastankom nacionalnih držav začele oblikovati velike armade, je bila tudi v avstrijski monarhiji sredi 18. stoletja ustanovljena stalna vojska. V okviru velikih terezijansko-jožefinskih reform je bilo uvedeno dosmrtno služenje vojaškega roka na Češkem in v avstrijskih dednih deželah. Tak vojaški rok so služili predvsem ekonomsko in socialno neprivilegirani posamezniki, ki so jih v časih miru, oziroma ko ni bilo vojn, po nekaj letih služenja poslali na dopust.[8] V 19. stoletju se je dolžina služenja vojaškega roka večkrat spreminjala. Leta 1868 pa je bila z vojaško reformo vpeljana splošna vojaška obveznost in triletno služenje vojaškega roka. Vpoklicu v vojsko so se nekateri hoteli izogniti s skrivanjem, begom ali ilegalnim odseljevanjem iz domovine.

Avstrijski cesar Franc I. Avstrijski, Napoleon Bonaparte in feldmaršal Arthur Wellesley. Selška delavnica, 19. stol. V času napoleonskih vojn, konec 18. in v začetku 19. stoletja, je število rokovnjačev narastlo. Ko so slovenske dežele zasedle francoske oblasti in ustanovile Ilirske province (1809–1813), pa je bilo rokovnjaštvo zaradi strogih francoskih posegov in zakonov za nekaj časa zatrto. Takoj po odhodu Francozov se je delovanje rokovnjačev ponovno okrepilo.

 

V loškem nabornem okraju je za rekrutacijo loških fantov v vojsko skrbel pisar kranjskega okrajnega glavarja v sodelovanju z župani. Vendar se v drugi polovici 18. stoletja pisarji tega niso držali, temveč so na podeželje samovoljno pošiljali biriče (lovce, sluge deželskega sodišča), ki so z rekruti surovo ravnali (jih gonili, privezovali, vklepali). Še posebej je bil po svoji krutosti znan pisar Maks Pogačnik.[9]

Leta 1757 so deželni glavar Anton Jošt grof Auersperg in deželni odborniki grajali loškega glavarja Maksimilijana Antona barona Paumgarttna, ker naj bi prezgodaj začel vpoklic v vojsko, kar so mnogi fantje izkoristili za beg.[10] Težave z vpoklici in bežanjem fantov je sredi 19. stoletja pretkano poskušal reševati tedanji kranjski okrajni glavar Pauker. Ker se je konec leta 1850 k naboru priglasilo kar 90 fantov manj, kot je bilo vpoklicanih, Pauker za dopolnitev kvote ni jemal fantov iz drugih razredov, ampak je okrajno kvoto napolnil kar iz ujetih vojaških beguncev.[11]

Novice so leta 1850 poročale, da se je okoli Cerkelj in Škofje Loke povečala aktivnost rokovnjačev in ti naj bi bili “večidel vojaški beguni”.[12] Nekoliko pozneje v istem letu pa naj bi se okoli Loke vlačilo, kot so pisali, “17 vojaških begunov (deserterjev), ki ljudi nadlegvajo”.[13]

V naslednjem prispevku bomo predstavili, kje vse so rokovnjači delovali na loškem področju.

 

[1] Fran, geslo Rokovnjač. Spletni vir: https://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4291455/rokovnjac?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=rokovnja%c4%8d, pridobljeno 24. 7. 2025.

[2] Vehar, DEKD – Dnevi evropske kulturne dediščine, str. 77.

[3] Dolenc, Rokovnjači, str. 129.

[4] ZAL_ŠKL 116, Jernej Gašperin Škofja Loka 1861–1865, t. e. 1, a. e. 1., II. dnevnik, Od 19. sušec (marec) 1861 do 7. veliki srpan (julij) 1861, str. 34.

[5] Simič, geslo Rokovnjač, str. 507; Holz, geslo Rokovnjaštvo, str. 266.

[6] Ob kmečki vstaji na Kranjskem leta 1515 Janez Vajkard Valvasor piše: “Nemirno ljudstvo pa ni moglo pričakati cesarjeve milosti in pomoči, temveč so napadali plemiče po gradovih, jih veliko pobili, druge odvajali kot ujetnike in jih zasramovali, da so morali bežati iz svojih bivališč v utrjena mesta in gradove ter le-te močno oborožiti. Kmetje so naprej divjali in tri mesece pustošili vso deželo; niti samostanom niso prizanašali.” V: Rupel, Valvasorjevo berilo, str. 305–306.

[7] V virih so bili imenovani različno: Vlahi, Morlaki, Srbi, Rašani, Čiči, Turki, Prebegi, Pribegi, Uskoki. Naseljevali so se predvsem z območij Hrvaške in Bosne in Hercegovine na ozemlje Beneške republike (Dalmacija), Hrvaške in na slovensko ozemlje ob hrvaški meji. Simoniti, geslo Uskoki, str. 101–102.

[8] Stergar, Uvedba vojaške obveznosti. Spletni vir: https://www.researchgate.net/publication/328318726_Uvedba_vojaske_obveznosti_in_druge_terezijanske_vojaske_reforme (pridobljeno 10. 10. 2024).

[9] Blaznik, Škofja Loka, str. 389.

[10] Kos, Doneski k zgodovini, str. 298–299.

[11] Zunej Krajnja, 30. Gr. [december, op. a.], Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 1, 1. 1. 1851, str. 4.

[12] Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 13, 27. 3. 1850, str. 54.

[13] Novičar iz Ljubljane, Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 31, 31. 7. 1850, str. 132.

 

Literatura:

Blaznik, Pavle, Škofja Loka in Loško gospostvo 973–1803, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973.

Dolenc, Janez, Rokovnjači v Loškem pogorju, Planinski vestnik, št. 52, 1952, str. 129–131.

Dr. Kos, Franc, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, Matica Slovenska, 1894.

Holz, Eva, geslo Rokovnjaštvo, Enciklopedija Slovenije, zv. 10, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996, str. 266.

Rupel, Mirko, Valvasorjevo berilo, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1951.

Simič, Vladimir, geslo Rokovnjač, Slovenski etnološki leksikon (ur. Angelos Baš), Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004.

Simoniti, Vasko, geslo Uskoki, Enciklopedija Slovenije, zv. 14, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2000, str. 101–102.

Vehar, Maja, DEKD – Dnevi evropske kulturne dediščine 2015, Praznovanja, Od krsta do poroke, Žirovski občasnik, št. 45, 2015, str. 55–78.

Časopisni viri:

Zunej Krajnja, 30. Gr. [december, op. a.], Kmetijske in rokodelske novice, let. 9, št. 1, 1. 1. 1851, str. 4.

Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 13, 27. 3. 1850, str. 54.

Novičar iz Ljubljane, Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 31, 31. 7. 1850, str. 132.

Arhivski viri:

ZAL_ŠKL 116, Jernej Gašperin Škofja Loka 1861–1865, t. e. 1, a. e. 1., II. dnevnik, Od 19. sušec (marec) 1861 do 7. veliki srpan (julij) 1861.

Spletni viri:

Rok Stergar, Uvedba vojaške obveznosti in druge terezijanske vojaške reforme: https://www.researchgate.net/publication/328318726_Uvedba_vojaske_obveznosti_in_druge_terezijanske_vojaske_reforme (pridobljeno 10. 10. 2024).

Fran, Slovenski etimološki slovar, geslo Rokovnjač: https://www.fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4291455/rokovnjac?FilteredDictionaryIds=193&View=1&Query=rokovnja%c4%8d (pridobljeno 24. 7. 2025).