Svete nedelje na splošno – 1. del

Crngrobška Sveta nedelja je ena iz skupine redkih podob

Crngrobško cerkev Marijinega oznanjenja krasi bogastvo stenskih poslikav. Med njimi ima freska Sveta nedelja posebno mesto – tudi zato, ker je primer izredno redkega motiva, ki so ga po Evropi upodabljali med 14. in 16. stoletjem.[1] Danes je znanih 88 še ohranjenih upodobitev svete nedelje. Če prištejemo tiste, o katerih nekaj vemo, pa se do danes niso ohranile, lahko številko vseh rahlo dvignemo na 103. Po številčnosti upodobitev se torej motiv svete nedelje ne more kosati z večino ostalih srednjeveških krščanskih motivov.[2]

Največ, približno dve tretjini vseh svetih nedelj se nahaja na območju Alp oz. v njihovi neposredni bližini: od francoskega departmaja Alpes-Maritimes preko severne Italije do Istre, v Švici, na jugu Nemčije, v Avstriji in na Slovenskem. Naslednja največja koncentracija podob, približno petina, je z juga Anglije in Walesa.[3] Manjša skupina svetih nedelj je v osrednji Italiji, nekaj pa je še osamljenih primerov, kot sta freski v Slavětínu na Češkem in v nemškem Wismarju ob Baltiku. Očitno je, da so se svete nedelje razširile preko velikega dela Evrope. Nenavadno pa je, da je širitev motiva po Zahodni Evropi obsežen pas – Iberski polotok, Francijo in države Beneluksa – pravzaprav preskočila. Morda bodo takšen vtis praznine lahko popravili natančnejši popisi poznosrednjeveških stenskih poslikav v omenjenih državah.[4]

Posebnost Svete nedelje v Crngrobu

Na ozemlju današnje Slovenije je znanih kar deset svetih nedelj.[5] To predstavlja približno eno desetino vseh primerkov svetih nedelj v Evropi in zaradi tega je naše ozemlje pomembno pri preučevanju tega motiva. Prvenstvo med slovenskimi pa gre Sveti nedelji v Crngrobu, ker je med najbolj vsebinsko bogatimi. Na njej se je namreč ohranilo izjemno število – 47 prizorov raznih vsakdanjih opravil, kar jo postavlja v sam evropski vrh.[6] Njeno dodatno bogastvo je prav v teh prizorih, saj ostale svete nedelje po večini prikazujejo samo vsakdanja orodja.

Tako kot v Crngrobu tudi na bližnji, približno 60 let mlajši Sveti nedelji na cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu prevladujejo namesto orodij sličice opravil, skupaj jih je 14. Freski sta si zelo podobni, zato se je njen avtor nedvomno zgledoval po crngrobški.[7] Če bi bili izvedeni na bolj simboličen način le z orodji, bi na primer sekira nadomestila sličico mesarja in tesarja, igla krojača, tkalski čolniček tkalca, lok vojaka, rog lovca, kocke igralca, vrč za vino popivanje, ogledalo nečimrnost idr.[8] Sveta nedelja se je v Crngrobu in na Podrebri očitno razvijala v svojo, zaradi poudarka na prizorih bolj nazorno smer.

 

^{Od leve proti desni: Crngrob, Marijino oznanjenje (med 1455 in 1460); Podreber pri Polhovem Gradcu, sv. Elizabeta (tretje desetletje 16. stoletja)}

Raznolikost svetih nedelj

Svete nedelje so zelo raznolika skupina podob. Posamične se razlikujejo med seboj v izboru dejavnosti, ki jih simbolizirajo vsakdanja orodja oz. opravila. Neka dejavnost je lahko izpostavljena na sveti nedelji, ker se je lokalna skupnost z njo pogosto ukvarjala; ker je bila na dejavnost posebno ponosna; ker je naročnike skrbelo, da je dejavnost pogosta kršitev tretje božje zapovedi; ali pa gre za simbol dela na splošno (kot na primer lopata).[9]

Z različno izbiro predstavljenih dejavnosti vsaka sveta nedelja odraža želje svojih naročnikov oz. okolja.[10] V Crngrobu so bili takšni naročniki ali vsaj donatorji verjetno na novo ustanovljeni škofjeloški cehi, ki so slavili svoj nastanek. Na crngrobški freski namreč lahko prepoznamo upodobitve članov teh cehov: krojača, čevljarja in krznarja. Predvsem pa je veliko prostora dodeljeno proizvodnji platna iz lanu, ker se je z njo ukvarjal številčen del prebivalstva loškega gospostva.[11] Podobno vsaka sveta nedelja vključuje svoj nabor dejavnosti, ki nam prikazuje socialni portret njene skupnosti.[12]

Niti osrednja podoba na svetih nedeljah ni vedno enaka. Na večini v središču nastopa Kristus trpin in okoli njega orodja ali prizori iz vsakdanjega življenja. V enajstih primerih pa je v središču svete nedelje podoba, ki jo obkrožajo in ji z ostrimi robovi pretijo orodja, ženska. Pogosto je premožno oblečena in nosi krono. Predstavlja poosebitev Cerkve v podobi Marije. Sporočilo teh svetih nedelj je zato nekoliko drugačno: vernik, ki ne spoštuje predpisov nedeljskega počitka, s svojim početjem (namesto Odrešeniku) škoduje Cerkvi kot ustanovi.[13] Zaradi teh razlik je umetnostni zgodovinar Dušan Koman uvedel terminološko razlikovanje svetih nedelj glede na osrednjo podobo. Tiste z žensko podobo poimenuje nedeljska Cerkev, tiste z moško pa nedeljski Kristus.[14] Obe obliki motiva sta praktično sočasni, saj so, tako kot ostale, prve svetonedeljske cerkve že iz 14. in zadnje iz 16. stoletja.[15]

Nam najbližji primeri nedeljske Cerkve se nahajajo v Dolah na avstrijskem Koroškem v cerkvi sv. Egidija ter še dve v Istri. Mlajša v tem paru se nahaja v cerkvi sv. Jakoba v hrvaški Bačvi, starejša pa v cerkvi sv. Štefana v slovenskem Zanigradu, naselju brez stalnih prebivalcev.[16] Večina nedeljskih cerkev se nahaja v Italiji. V Benečiji, v kraju San Vito di Leguzzano, pa se je motiv razvil še dalje od zgolj ženske središčne podobe. Na sveti nedelji v tamkajšnji cerkvi Marijinega brezmadežnega spočetja je v središču naslikana Marija s Kristusom v naročju. Namesto ene podobe na edinstveni “pietà” vsakdanja orodja ogrožajo kar dve.[17]

 

 

^{Od levo zgoraj v smeri urinega kazalca: Dole, sv. Egidij (okoli 1400); Zanigrad, sv. Štefan (začetek 15. stoletja); Bačva, sv. Jakob (začetek 16. stoletja); San Vito di Leguzzano, Marijino brezmadežno spočetje (brez točne datacije)}

Med svetimi nedeljami je 96 % stenskih poslikav. S tehničnega vidika večina niso prave freske, tj. slike na svež omet. Izvedene so bile v drugih, manj obstojnih tehnikah stenskega slikarstva, in da so se ohranile do danes, gre zasluga tudi ponovnim nanosom barve v srednjem veku, s katerimi so ohranjali bledeče poslikave. Predvsem britanske svete nedelje pa so danes v zelo slabem stanju, ker so bile naslikane v manj obstojnih tehnikah, kot je prava freska.[18]

Tako kot svete nedelje niso bile omejene v svoji vsebini, motiv ni ostal omejen na isti medij. V 15. stoletju, ko je nastalo največ svetih nedelj, se je motiv razširil tudi onkraj stenskih poslikav. Ohranjena lesoreza in risba svete nedelje so delo umetnikov iz nemških dežel, ki so takrat vodile v razvoju tehnike lesoreza. Edina ohranjena sveta nedelja, ki je del upodobitve desetih zapovedi, pripada lesorezu iz švicarskega Basla. V Sieni je ohranjena še tabelna slika nedeljske Cerkve, torej slika na leseno podlago.[19] V Cornwallu je nastal vitraž svete nedelje, na Otoku pa so izdelovali tudi tridimenzionalne podobe tega motiva. Že iz angleških volil, ki omenjajo podobo svete nedelje (ang. Saint Sunday), je umetnostna zgodovinarka Athene Reiss sklepala, da so obstajale tudi takšne svete nedelje. Danes sta znani dve – kipca iz alabastra, ki sta ju verjetno izdelala angleška obrtnika.[20]

   

  

^{Od levo zgoraj v smeri urinega kazalca: risbo nemškega avtorja hrani Knjižnica Casanatense v Rimu, inv. št. cod. 1404, fol 40r (med 1430 in 1440); baselski lesorez dekaloga hrani Oddelek za grafike in risbe Britanskega muzeja v Londonu (pred 1475); tabelno sliko Nedeljska Cerkev hrani Nacionalna pinakoteka v Sieni (med 1480 in 1490); vitraž iz St. Neota, sv. Neot je posojen Kraljevemu cornwallskemu muzeju v Truru (okoli 1510); kipec hrani Muzej Victorie in Alberta v Londonu (okoli 1500); kipec iz cerkve v Graignesu je bil verjetno skupaj s cerkvijo uničen leta 1944 (brez točne datacije)}

Pripravil: Urban Koložvari

 

Literatura

Koman, Dušan. “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”. Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 44–59.

Koman, Dušan. “Ikonografski motiv Svete nedelje v evropski umetnosti – okoliščine nastanka”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 33–56.

Koman, Dušan. “Sveta nedelja – nedeljski Kristus in nedeljska cerkev”. “Hodil po zemlji sem naši ...”: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 2001, 233–242.

Mattingly, Joanna. “Panel of the Month; The Warning to Sabbath Breakers from St Neot Church”. Vidimus, 2010. https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20.

Reiss, Athene. The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting. British Archaeological Reports Ltd, 2000.

Rigaux, Dominique. Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale. La librairie des humanités. L’Harmattan, 2005.

Stelè, Francè. “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”. Razprave II, 1944, 399–438.

Šifrer Bulovec, Mojca. “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”. Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 57–80.

Williamson, Paul, Fergus Cannan, Eamon Duffy, Stephen Perkinson in Society of the Four Arts, ur. Object of devotion: medieval English alabaster sculpture from the Victoria and Albert Museum. Art Services International, 2010.

Zaina, Alberti. “Il precetto festivo tra ammozione e devozione”. Brixia sacra 2008, št. 13 (2008): 33–63.

Slikovni viri

Crngrob (Marijino oznanjenje): https://www.loski-muzej.si/spoznajmo-crngrob/crngrobska-sveta-nedelja/

Podreber pri Polhovem Gradcu (sv. Elizabeta): https://www.zvkds.si/primeri-dobrih-praks/stenske-poslikave-sv-nedelja-podrebri-pri-polhovem-gradcu/

Dole (sv. Egidij): Josef Záruba-Pfeffermann, “Sváteční Kristus The Sunday Christ” (doktorska disertacija, Karlova univerza v Pragi, 2008), https://dspace.cuni.cz/handle/20.500.11956/17671?show=full, 200.

Zanigrad (sv. Štefan): Koman, “Ikonografski motiv”, 37.

Bačva (sv. Jakob): Koman, “Ikonografski motiv”, 51.

San Vito di Leguzzano (Marijino brezmadežno spočetje): Marco Ferrero, “Il Cristo della Domenica: un’iconografia tra arte e religione, Un esempio vicentivo”, Progetto restauro, št. 42 (2007): 34.

Rim, Knjižnica Casanatense, inv. št. cod. 1404, fol 40r.: Záruba-Pfeffermann, Sváteční Kristus, 264.

London, Britanski muzej, Oddelek za grafike in risbe: https://www.britishmuseum.org/collection/object/P_1858-0626-3

Siena, Nacionalna pinakoteka: https://epiprev.it/rubriche/il-cristo-e-la-madonna-della-domenica

Truro, Kraljevi cornwallski muzej: https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20/

London, Muzej Victorie in Alberta: https://collections.vam.ac.uk/item/O1152079/the-sunday-christ-relief-unknown/

Graignes: André Rostand, “Les albâtres anglais du XVe siècle en Basse-Normandie”, Bulletin Monumental 87, št. 1 (1928): 291.

 

[1] Dominique Rigaux, Le Christ du dimanche: histoire d’une image médiévale, La librairie des humanités (L’Harmattan, 2005), 14, 20.

[2] Rigaux, Le Christ du dimanche, 92.

[3] Rigaux, Le Christe du dimanche, 109-110.

[4] Rigaux, Le Christe du dimanche, 92-93.

[5] Gre za freske v krajih Bodešče (sv. Lenart), Crngrob (Marijino oznanjenje), Gosteče (sv. Andrej), Knežja Njiva (Sv. Trojica), Koreno nad Horjulom (sv. Mohor), Mošnje (sv. Andrej), Podreber pri Polhovem Gradcu (sv. Elizabeta), Zanigrad (sv. Štefan), Trebelno (sv. Peter) in Setnik (sv. Martin).

[6] Rigaux, Le Christe du dimanche, 166.

[7] Dušan Koman, “Freska Svete nedelje na podružnični cerkvi sv. Elizabete na Podrebri pri Polhovem Gradcu”, Domači kraji: zbornik Občine Dobrova – Polhov Gradec in okoliških krajev 5, št. 5 (2021): 52, 54–55.

[8] Francè Stelè, “Ikonografski kompleks slike ,Svete Nedelje‘ v Crngrobu”, Razprave II, 1944, 418.

[9] Athene Reiss, The Sunday Christ: Sabbatarianism in English Medieval Wall Painting (British Archaeological Reports Ltd, 2000), 43.

[10] Rigaux, Le Christ du dimanche, 99.

[11] Mojca Šifrer Bulovec, “Posvetni prizori na freski Sveta nedelja v Crngrobu”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 59, 67-68.

[12] Reiss, The Sunday Christ, 46.

[13] Dušan Koman, “Ikonografski motiv Svete nedelje v evropski umetnosti – okoliščine nastanka”, Loški razgledi 2022, št. 69 (2023): 36, 52.

[14] Dušan Koman, “Sveta nedelja – nedeljski Kristus in nedeljska cerkev”, “Hodil po zemlji sem naši ...”: Marijanu Zadnikarju ob osemdesetletnici, 2001, 234.

[15] Rigaux, Le Christe du dimanche, 74.

[16] Koman, “Sveta nedelja”, 235.

[17] Alberti Zaina, “Il precetto festivo tra ammozione e devozione”, Brixia sacra 2008, št. 13 (2008): 46-48.

[18] Rigaux, Le Christe du dimanche, 96-97.

[19] Rigaux, Le Christe du dimanche, 94, 100; Koman, “Ikonografski motiv”, 34.

[20] Joanna Mattingly, “Panel of the Month; The Warning to Sabbath Breakers from St Neot Church“, Vidimus, 2010, https://www.vidimus.org/panel-of-the-month/panel-of-the-month-20; Reiss, The Sunday Christ, 20; Paul Williamson, “Introduction,” v Object of devotion: medieval English alabaster sculpture from the Victoria and Albert Museum, ur. Paul Williamson (Art Services International, 2010), 18–21.