Crngrobška Sveta Nedelja

V poznogotskem slikarstvu je motiv Svete Nedelje poznan skoraj izključno na jugu Velike Britanije ter v alpskih in predalpskih deželah. Pojavlja se od druge polovice 14. do 16. stoletja, ko ga v skladu s smernicami tridentinskega koncila prenehajo upodabljati in začno odstranjevati iz cerkva, tako kot druge podobe, ki so po mnenju Cerkve postale preveč osredotočene na materialno namesto na duhovno in so bile bolj za okras kot v poduk.

V središču poslikave je Kristus, obdan s predmeti svojega mučeništva, okoli njega pa so v vodoravnih pasovih naslikani prizori iz vsakdanjega življenja. Ti se v desnem spodnjem kotu zaključijo z velikim odprtim peklenskim žrelom, v katero hudič pelje pogubljence. Sveta Nedelja je vernike ob vhodu v cerkev opozarjala, naj spoštujejo nedeljo kot dan, namenjen vzdržnosti od dela – tako kot je po krščanskem verovanju Bog po šestih dneh, v katerih je iz nič ustvaril vse snovno, sedmi dan namenil počitku.

Ob pozornem preučevanju se zdi, da upodobitve okoli Kristusa prikazujejo številne obrti, značilne za območje loškega gospostva (ozemlje današnje Škofje Loke, Sorškega polja ter Poljanske in Selške doline, ki je bilo med letoma 973 in 1803 pod upravo freisinških škofov). Med ohranjenimi Svetimi Nedeljami je crngrobška edina, pri kateri so v takem številu in tako jasno in nadrobno upodobljeni motivi iz vsakdanjega življenja srednjeveških ljudi. Na tovrstnih upodobitvah Kristusa pogosteje obkroža le kmečko in rokodelsko orodje, ki mu prizadeje rane.