Škofjeloški pasijon
Processio Locopolitana
Škofjeloški pasijon je spokorna procesija velikega petka, ki se je prirejala v Škofji Loki. Njeno besedilo, ohranjeno v rokopisu, sestavljeno iz 863 rimanih verzov, je v Škofjeloškem kapucinskem samostanu napisal pater Romuald – Lovrenc Marušič (1676–1748) iz Štandreža pri Gorici, ko je v letih 1715–1727 kot pridigar in voditelj procesije deloval v Škofji Loki. Danes velja za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku.
Pater Romuald je glavno besedilo Škofjeloškega pasijona na podlagi tradicije starejših besedil slovenskih spokornih procesij napisal leta 1715 in ga potem še izpopolnjeval. Danes znano obliko s 13 podobami je Škofjeloški pasijon dobil ob zadnji redakciji leta 1727, ko je Romuald zapustil Škofjo Loko oziroma vodenje Pasijona predal v druge roke.
Loška pasijonska procesija se je v 18. stoletju uprizarjala vsako leto, vse do ukinitve leta 1767. Od druge polovice 18. stoletja pa do druge četrtine 20. stoletja uprizoritev ni bilo. Ponovno uprizoritev je ob Obrtno-industrijski razstavi v Škofji Loki leta 1936 pripravil dr. Tine Debeljak ob pomoči režiserja Pavla Okorna. Pasijon se ni odvijal v obliki procesije po ulicah in trgih srednjeveškega mesta, ampak je šlo za odrsko uprizoritev na dvorišču meščanske šole v Škofji Loki. Tu so postavili mogočen oder s površino 200 m² in ga dopolnili s kuliso srednjeveškega mesta. Uprizoritve, ki so potekale od 12. do 16. julija 1936 in pri katerih je sodelovalo 165 amaterskih igralcev iz Škofje Loke in okoliških vasi, si je ogledalo preko 5000 gledalcev. Nadaljnje uprizoritve je preprečila 2. svetovna vojna, v času po njej pa so bile razmere za uprizarjanje zaradi vladajočega komunističnega režima povsem neprimerne. Tako je bil Škofjeloški pasijon v izvirni obliki v celoti uprizorjen šele leta 1999 in potem ponovno 2000, 2009 in 2015.
Škofjeloški pasijon se enako kot v Romualdovem času še danes odvija na vsakih 6 let v postno-velikonočnem času po ulicah in trgih starodavnega mesta Škofje Loke. Njegovi nosilci in izvajalci so prebivalci Škofje Loke in okoliških vasi, ki ohranjajo pasijonsko dediščino. Naslednja uprizoritev Škofjeloškega pasijona je bila zaradi koronakrize z leta 2021 prestavljena na 2022.
Škofjeloški pasijon je bil 1. decembra 2016 uspešno vpisan na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva, kar predstavlja zgodovinski uspeh ne samo za Škofjo Loko, ampak tudi za Republiko Slovenijo, saj gre za prvi slovenski vpis na ta seznam. Ob tem velikem uspehu smo v Loškem muzeju leta 2017 odprli novo stalno zbirko, posvečeno Loškemu pasijonu.