Burdychovi obiski Škofje Loke med prvo svetovno vojno

“Zelo vesel bi bil videti zopet kakega domačega človeka.”

(Burdychov dnevnik, 7. november 1915)

Prispevek je nadaljevanje že objavljenih zapisov o Otokarju Burdychu (1895–1957), ki sta ju pripravili Biljana Ristić in Sara Šifrar Krajnik.

Otokar Burdych[1] je bil v začetku leta 1915, ko je obiskoval strokovno šolo za kemijsko tehnologijo na višji šoli v Gradcu, vpoklican k 27. domobranskem polku. Iz časa vojaškega služenja je ohranjen dnevnik, ki ga je pisal od 27. oktobra 1915 do 12. julija 1916. V njem je opisal svoje zadolžitve, družabno življenje in proti koncu tudi dogajanje na fronti.

Po opravljeni oficirski šoli v Brežah je bil poslan v Frauenberg in nato v Podkoren. Od tam je bil prestavljen na planino Duplje pri Krnskih jezerih, v začetku decembra 1915 v Bohinjsko Bistrico, spomladi leta 1916 pa v Rateče in Belo Peč. Zadnji vpisi v dnevnik so iz Južne Tirolske, od koder je bil potem poslan na bojišče v Galiciji.[2] Od začetka decembra 1915 do 22. marca 1916 je bil nastanjen v Bohinjski Bistrici in v tem času je pogosto obiskoval Škofjo Loko.

Mestno življenje v Škofji Loki

Škofja Loka je bila pred izbruhom prve svetovne vojne na Kranjskem srednje veliko mesto. Imela je sedež mestne občine, okrajno sodišče, davčni urad, upravno pa je spadala pod Okrajno glavarstvo Kranj. V popisu prebivalstva leta 1910 je štela 2211 prebivalcev, od katerih se je večina izrekla za Slovence, le 26 za Nemce. V mestu so večinoma prevladovale družine trgovcev, obrtnikov in nekaj delavcev, medtem ko so se v okolici in na podeželju ukvarjali z živinorejo in poljedelstvom.[3]

Vzpostavljena sta bila osnovnošolski sistem in zdravstvena mreža, v mestu pa je delovalo eno največjih suknarskih industrijskih podjetij na Kranjskem – Krennerjeva tovarna sukna na Spodnjem trgu, opremljena s parnim strojem in manjšo hidroelektrarno, ki je od leta 1894 dalje razsvetljevala mestno središče.

Utrip družabnemu življenju so na eni strani dajala različna društva, ki so skrbela za informiranje, izobraževanje in spoznavanje,[4] po drugi strani pa številne gostilne, ki so predstavljale donosno gospodarsko dejavnost.

Življenje na Loškem se je precej spremenilo, ko je Kraljevina Italija prestopila med antantne sile in 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski. Vzpostavljena je bila soška fronta in zahodni del Kranjske je postalo frontno zaledje. Varnostna črta je razmejevala zaledno področje od preostalega dela kranjske dežele. Potekala je od Jesenic prek Bohinjske Bele, Bohinjske Bistrice, Cerknega in Idrije ter se nadaljevala prek Cola, Ajdovščine in po Vipavski dolini do Razdrtega. Od tu je prek Senožeč in Divače krenila mimo Prema do Ilirske Bistrice in Jelšan.[5] Med drugim so se tudi čez loško področje začele valiti trume vojaštva in vojaških trenov (pratež), namenjenih na soško fronto. Poleg prehodov vojaštva pa je bil na Loškem vzpostavljen sistem zalednih vojaških bolnišnic.

^{Pogled na Škofjo Loko s Hribca, 1918. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

Vojaška saniteta je morala v težkih pogojih na bojišču poskrbeti za ranjene vojake in jih čim hitreje umakniti z bojišča. Tiste, za katere so predvidevali, da bodo hitro okrevali, so zadržali na vojnem območju, težje ranjene pa so poslali v zaledne bolnišnice.[6] Avgusta 1915 se je na Loškem gradu v prostorih Uršulinskega dekliškega zavoda nastanila vojaška bolnica Feldspital 7/4, tej je sledila rezervna bolnica K. u. K. Reservespital Troppau[7], Pruski vojaški lazaret in konec leta 1917 Bavarski vojaški lazaret A 6. Poleg teh so vojaške bolnice delovale tudi v Krennerjevi tovarni in na Štemarjih. V Vincarjih je bila nastanjena izolirna bolnica, rezervna bolnica 15/2 pa se je nahajala v Virmašah in pri Sv. Duhu.

Civilno prebivalstvo je občutilo posledice vojne v mobilizaciji številnih mladeničev, v strogi cenzuri, omejenem gibanju (od 9. ure zvečer do 5. ure zjutraj je bila policijska ura), skrajšanem delovnem času gostiln in omejenem delovanju društev. Vojska je zasegla železnico, konje, avtomobile in motorna kolesa. Pomanjkanje hrane in življenjskih potrebščin pa je postajalo iz leta v leto bolj pereče.

Otokarjevi pisni stiki z družino in prijatelji

Osnovni kanal za ohranjanje stikov med vojaki in njihovimi družinami je bila pošta. Veljala je stroga cenzura in vojaki niso smeli pisati, kako se jim zares godi. Da bi vojaške oblasti preprečile kakršno koli sporočanje neprimernih podatkov vojakov s fronte, so uvedli uradne vojne dopisnice, na katerih je bil v več jezikih že odtisnjen napis Jaz sem zdrav in se mi dobro godi. Po drugi strani je bilo tudi civilno prebivalstvo pri pošiljanju razglednic omejeno tako pri motiviki kot pri vsebini, saj je bilo prepovedano pošiljati razglednice s slikami mest, krajev, pokrajin in strateško pomembnih področij oziroma infrastrukture.[8] Pošta pa v vojnih razmerah ni vedno delovala brezhibno, zato pisma, dopisnice in paketi pogosto niso bili dostavljeni ali pa so bili dostavljeni z veliko zamudo.

Otokar je v svojem dnevniku večkrat zabeležil, da je pisal pisma ali pošiljal razglednice domačim in prijateljem. Žal iz dnevniških zapiskov vsebina ni znana, razberemo pa lahko, da je pošta v času njegovega bivanja v Podkorenu redno obratovala. Osebno pošto je običajno pregledoval in na njo odgovarjal po opravljenih vojaških dolžnostih: “S popoldansko pošto prejel sem precej korespondence, tako da je bilo zvečer čtiva in odpisovanja dovelj [dovolj, op. a.].”[9]

V času služenja v Bohinjski Bistrici Otokar korespondence z domačimi ne omenja, saj je Škofjo Loko zelo pogosto obiskoval. Pozneje, ko se je spomladi 1916 nastanil v okolici Rateč in Bele Peči, nato na Južnem Tirolskem in nazadnje v Galiciji, pa je v dnevnik ponovno večkrat zabeležil pisanje ter prejemanje pošte od domačih in prijateljev.

^{Burdychova družina: spredaj na sredini mama Ana (roj. Guštin), desno oče Ervin, loški lekarnar, začetek 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

Otokarjevi obiski Škofje Loke

Ko je v začetku decembra 1915 izvedel, da bo premeščen iz Podkorena v Bohinjsko Bistrico, se je novice neizmerno razveselil: “Vsled te izredno vesele vesti nisem mogel do 2. zj. [zjutraj, op. a.] zaspati.”[10] Po nekaj dneh vojaških dolžnosti v novem kraju se je z dovoljenjem stotnika Morawitza odpravil v Škofjo Loko, ki jo je sploh v času bivanja v Bohinjski Bistrici pogosto obiskoval. V svojih zapisih o obiskih domačega kraja je natančno dokumentiral družabno življenje – koga je obiskal, s kom se je družil in v katerih gostilnah se je zadrževal. Poleg družabne kronike njegovi zapisi ponujajo tudi dragocen vpogled v njegov najljubši hobi, fotografiranje, razvijanje slik in fotografij na steklo.

Pri obiskih Loke je Otokar redno obiskoval družine Pechar[11], Flis, Dolenc in Homan. Pecharjevi so živeli na južnem delu Mestnega trga ob razcepu Kopališke in Poljanske ceste. Prvi, ki se v virih omenja, je bil Konrad Pechar, in sicer je leta 1891 registriral svojo obrt “trgovina z mešanim blagom”.[12] Trgovina je bila v začetku 20. stoletja poleg Kajbetove in Kocelijeve trgovine znano zbirališče loških študentov, ki so študirali bodisi v Gradcu bodisi na Dunaju.[13]

^{Slavko Flis z ženo Ivanko in hčerko Mileno, 1910, foto Avgust Berthold. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

Flisovi so bili ravno tako ugledna meščanska družina, ki je živela na Mestnem trgu. Leta 1895 je bil učitelj Slavko Flis premeščen iz Sorice v Škofjo Loko. Kot napreden družbeni delavec, ki se je zavedal turističnega potenciala Škofje Loke, je ustanovil Olepševalno društvo, ki je skrbelo za obnovo sprehajalnih poti in olepšavo mesta, pod njegovim okriljem pa je bilo zgrajeno celo javno kopališče ob Selški Sori.[14] Flis je kot aktiven član loškega meščanstva na prelomu stoletja deloval kot ekonom in občinski svetnik v občinski upravi.[15]

Dolenčeva družina je živela v Stari Loki. Franc Dolenc (1869–1938), lesni trgovec in industrialec, se je preselil iz Selške doline v Staro Loko. Obrati, ki so bili postavljeni na Trati v Škofji Loki in v Preddvoru, so se v začetku 20. stoletja razvili v prava industrijska podjetja z okoli 200 delavci.[16] Franc Dolenc je bil nekaj časa tudi lastnik posesti Štemarje in aktiven član društva Sokol.

^{Franc Dolenc st. v sokolski uniformi, 1931, Spominski spis Sokolskega društva v Škofji Loki ob 25. letnici 1906–1931, str. 21.}

Družina Homan, ki je od 30. let 19. stoletja imela v lasti Homanovo hišo na severnem delu Mestnega trga, se v Loki, Podpulferci in Železnikih omenja že od 17. stoletja dalje.[17] Hišo je sprva kupil Pavel Homan, ki je bil pekovski mojster. Tako posest kot obrt se je nato prenašala iz roda v rod. Na prelomu stoletja je bila Homanova gostilna znano zbirališče uglednih meščanov (zdravniki, lekarnar, sodniki, svetniki), vanjo pa so ob obiskih Loke zahajali tudi ljubljanski gospodje (dr. Ivan Tavčar, dr. Karel Triler, dr. Lovro Toman, Janez Šubic).[18] Pogosto so gostilno na prelomu stoletja obiskovali še slikarji Gvidon Birolla, Rihard Jakopič in Ivan Grohar, ki je ravno pri Homanu naslikal sliko Loka v snegu (1905).[19]

^{Homanova hiša, konec 19. ali začetek 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

Otokar je ob svojih obiskih Loke s člani omenjenih družin hodil na sprehode in promenade, obiskoval gostilne in kavarno ter nasploh zahajal v salone meščanskih družin. Obiskovanje, posedanje v salonih in pitje izbranih pijač (kakav, kava, čaj, vroča čokolada) je sodilo v splošni družbeni bonton na prelomu stoletja. Saloni so bili običajno opremljeni s tapeciranim pohištvom, kredence pa so se šibile pod odličnimi porcelanastimi ali srebrnimi servisi. Kaibetova družina, ki je živela na Mestnem trgu in imela trgovino z mešanim blagom, je ob posebnih priložnostih gostila družbo v t. i. rdečem salonu “Gastzimmer”, ki je bil opremljen s klavirjem, raztegljivo mizo, oblazinjenimi rdečimi stoli in fotelji, nad okni pa so visele rdeče zavese z izvezenimi rožami.[20]

^{Levo: (z leve) Mileva, Otokar Burdych, Milena Flis, Anka, Eugen Burdych, marec 1917. Hrani ZAL – Enota Škofja Loka.}

^{Desno: Burdychov salon, začetek 20. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

Otokar v svojem dnevniku navede obiske pri tej ali oni družini, žal pa ne opisuje njihovih dejavnosti, pogovorov ali jedače in pijače, ki so ju uživali. Ko je leta 1915 Škofjo Loko obiskal v času božičnega slavja, med drugim omenja koline, ki so predstavljale “zadosten povod, da smo noč prekrokali. Drugi dan takoj zjutraj sem se odpeljal v Boh. Bistrico, toda že z opoldanskim vlakom sem se vrnil nazaj v Loko. – Zvečer pri Pecherjevih. Točnega poteka tega večera se seveda ne morem več čisto spomniti, vem le to, da je bilo izvanredno zabavno.”[21] Tudi ostale posebne priložnosti so proslavljali pri Pecharjevih. Ko je v začetku februarja leta 1916 Marta Lenček, hči notarja in župana Nika Lenčka in Ane (roj. Koceli), praznovala god, ji je Otokar voščil, zvečer pa so pripravili praznovanje pri Pecharjevih.[22]

^{Kavarna na Placu, po prvi svetovni vojni. Zasebna last.}

Nasploh so Otokarjevi obiski Loke vključevali “oficielne” obiske loških družin, nato pa je sam ali pa z družbo največkrat zavil v kavarno na Mestnem trgu, kjer je občasno tudi igral biljard. Z igro biljarda se je prvič srečal v času šolanja v Gradcu: “Nato šli še v kavarno ,Metropol‘, kjer sem dobil nekdanjega prof. Peterliča. Prvič, kar sem v Gradcu biljardiral.”[23] V Škofji Loki je bila kavarna na Mestnem trgu urejena “po dunajsko”. Imela je velika zastekljena okna in trinožne mizice s ploščami iz belega marmorja. Sredi kavarne je stala miza za biljard, ob steni stojalo za biljardne kije. V desnem kotu je bil postavljen značilni kavarniški pult z velikim zrcalom in policami s skodelicami za kavo, kakav in čaj ter s kozarčki za konjak in druge žgane pijače. Gostje so pri kavi prebirali dnevne časopise in revije, ki so bili pritrjeni na držajih iz ločja.[24]

Poleg obiskovanja družin in gostiln se je Otokar v času svojega zadrževanja v Loki nekajkrat udeležil tudi javnih družabnih in društvenih dogodkov. Februarja 1916 je bil “zvečer v kinu Rdečega križa, ki se je nahajal takrat v šupi Martina Eržena. Od družbe, kar nas je bilo pri predstavi, odšel sem z domačimi domov, ostali pa so šli še k Pecherjevim. Ob 23.30 spat.”[25]

^{Levo: Letak za dobrodelni koncert za vojaško bolnišnico v Škofji Loki, 19. 3. 1916. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

^{Desno: Dr. Ärtz, Milena Flis, Mileva Zakrajšek na Kamnitniku. Hrani ZAL – Enota Škofja Loka.}

Med imenitnejšimi osebnostmi, ki jih omenja v svojem dnevniku, je tudi Mileva Zakrajšek, žena dr. Karla Zakrajška, ki je od leta 1908 do 1919 deloval v Škofji Loki. Bila je gledališčna in filmska igralka.[26] Otokar je s prijateljico Nado 21. februarja 1916 obiskal Milevo, “kjer sta oni vežbali za koncert, ki se ima vršiti 5. III.”[27] Mesec dni pozneje se je v Društvenem domu udeležil dobrodelnega koncerta za vojaško bolnišnico na Loškem gradu: “Zabava je bila precej animirana in neprisiljena, tako da smo ostali z Anko in Nado do 3. ure zjutraj.”[28]

Ob obiskovanju Škofje Loke se je Otokar nekajkrat odpravil tudi v Kranj in Ljubljano. 6. februarja 1916 je v Kranj odšel kar peš: “Jaz sem moral v Kranj, kar peš sem jo mahnil, Nada pa me je spremljala. Najprej opravil sem svoje dolžnosti, t. j. da sem priskrbel naročene stvari, nato pa sem obiskal še Vrečkota v ,Fassungsstelle‘. – Z Nado sva šla na malco k Peter Mayer-u. Ko sem naročene stvari odpremil z železnico dalje, šla sva z Nado zopet k Vrečkotu, in posrečilo se je nama, da sva ga pregovorila, da je šel z nama peš nazaj v Loko. V Žabnici smo se za kake ¾ ure ustavili. Zvečer je bila večja družba v gostilni ,pri Urški‘, zaključil pa sem v kavarni. – Prenočevati sem moral skupno z Mušičevim Vladkotom pri Balantu.”[29]

^{Levo: Balantova gostilna, ki je stala na mestu današnje avtobusne postaje v Škofji Loki, je poleg izvrstne hrane in pijače nudila tudi prenočišča. Hrani Loški muzej Škofja Loka.}

^{Desno: Gospa Klimanek s hčerko Greto, Ljubljana, 1916. Hrani ZAL – Enota Škofja Loka. Otokar je z mamo obiskal družino Klimanek v Ljubljani: “Ob 10.28 pa sva šla z mamo v Ljubljano. Vreme zelo slabo. Z Faturjem in gospo Klimanekovo smo bili skupaj v kino. Zvečer ob 18.45 nazaj v Loko.” (Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 17. 2. 1916, str. 19).}

Otokarjevo bivanje v Bohinjski Bistrici in s tem pogosti obiski domače Škofje Loke so se končali 22. marca 1916, ko je bila njegova vojaška enota prestavljena v okolico Rateč in Bele Peči, pozneje na Južno Tirolsko in nazadnje na galicijsko bojišče. Po njegovem odhodu iz Bohinjske Bistrice je v dnevnik večkrat beležil korespondenco, ki jo je ali sam pisal domačim ali pa jo od njih prejel: “Od Nade prejel sem dopisnico od 10. t. m., kjer mi poroča, da od mene dosedaj še niso prejeli nikakih poročil, čeprav sem prvo dopisnico že 4. 4. oddal.”[30] V zvezi s prejemanjem in pošiljanjem korespondence omenja pisma, dopisnice, razglednice in celo fotografijo: “Prejel sem pošto in fotografijo od Nade. Sporoča, da bo morala Milena nastopiti službo v loteriji, katero je sedaj prevzela njena mama. Morda ji bo sreča mila in ujame kot glavni dobitek zaželjenega ,srečneža‘.”[31]

^{Druženje pri Burdychovih ob Otokarjevem vojaškem dopustu, 1917. Prvi z leve Ervin Burdych, drugi Slavko Flis, Milena Flis, Eugen Burdych, skrajno desno Otokar Burdych.} 

V prihodnje se bo Sara Šifrar Krajnik v okviru Burdychovega vojnega dnevnika posvetila Otokarjevim dejavnostim na neposredni bojni liniji.

Pripravila: Biljana Ristić

 

Literatura:

Hafner, Pavle, Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru, Loški razgledi, let. 30, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1983, str. 102–134.

Holynski, Nada, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, Gorenjski muzej, Kranj, 1992.

Jamar Legat, Jeja, Katra, Loški razgledi, let. 43, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1996, str. 165–196.

Jerala, Irena, Prosti čas Ločanov med obema vojnama (I. del), Loški razgledi, letnik 39, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1992, str. 47–74.

Planina, France, Grohar pri Homanu, Loški razgledi, let. 26, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1979, str. 259–260.

Šega, Judita, Kranjska pred prvo svetovno vojno, Kuge, lakote in vojske – reši nas, o Gospod! Kranjska v prvem letu velike vojne, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana 2014.

Šimac, Miha, Keber, Katarina, Patriae ac Humanitati, Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte, ZRC SAZU, Ljubljana, 2011.

Štukl, France, Knjiga hiš v Škofji Loki II, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1984.

Vidrih Lavrenčič, Lilijana, Življenje za avstrijsko obrambno črto, V zaledju soške fronte, ur. Judita Šega, Ljubljana, 2015, str. 10–11.

Žužek, Vladimir, Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki, Loški razgledi, let. 15, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1968, str. 95–122.

Arhivski viri:

Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916).

Burdychov dnevnik (19. 10. 1914–26. 1. 1915).

SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, Spisi in razglasi po časovnem zaporedju in dosjeji po snovi, 1915.

SI ZAL ŠKL 141, Skupščina občine Škofja Loka, Obrtne zadeve, t. e. 1, a. e. 4, Register obrti, industrije in trgovine do leta 1948.

SI ZAL ŠKL 318, Eugen Burdych 1903–1950, t. e. 1, a. e. 9.

Spletni viri:

Biljana Ristić, Sara Šifrar Krajnik, Otokar Burdych, spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych/ (pridobljeno 6. 8. 2026).

Sara Šifrar Krajnik, Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915–1916), spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych-v-zaledju-soskega-bojisca-19151916/ (pridobljeno 6. 8. 2026).

 

 

[1] O življenju Otokarja Burdycha glej: Ristić, Šifrar Krajnik, Otokar Burdych, spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych/ (pridobljeno 6. 8. 2026).

[2] O vojaškem služenju Otokarja Burdycha glej: Šifrar Krajnik, Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915–1916), spletni vir: https://www.loski-muzej.si/novice/otokar-burdych-v-zaledju-soskega-bojisca-19151916/ (pridobljeno 6. 8. 2026).

[3] Šega, Kranjska pred prvo svetovno vojno, str. 11.

[4] Jerala, Prosti čas Ločanov med obema vojnama (I. del), str. 49.

[5] Vidrih Lavrenčič, Življenje za avstrijsko obrambno črto, str. 10.

[6] Šimac, Keber, Patriae ac Humanitati, str. 41.

[7] Mesto Opava na vzhodu Češke.

[8] SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, Spisi in razglasi po časovnem zaporedju in dosjeji po snovi, 1915. Šk. 63. Razglas št. 27251, 15. 12. 1915.

[9] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 5. 11. 1915, str. 4.

[10] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 3. 12. 1915, str. 8.

[11] Priimek je v različnih virih različno pisan: Pecher, Pechar, Pehar, Pacher.

[12] SI ZAL ŠKL 141, Skupščina občine Škofja Loka, Obrtne zadeve, t. e. 1, a. e. 4, Register obrti, industrije in trgovine do leta 1948, zap. št. 1.

[13] Jamar Legat, Katra, str. 186.

[14] Žužek, Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki, str. 98.

[15] Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, str. 132.

[16] Holynski, Gorenjska industrija od manufaktur do danes, Tovarne in njihovi izdelki, str. 62.

[17] France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, str. 9.

[18] Hafner, Stare loške gostilne, str. 117.

[19] Planina, Grohar pri Homanu, str. 259–260.

[20] Jamar Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, str. 552.

[21] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis nedatiran.

[22] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 2. 2. 1916, str. 17.

[23] Burdychov dnevnik (19. 10. 1914–26. 1. 1915), vpis 14. 10. 1914, str. 9.

[24] Hafner, Stare loške gostilne, str. 131.

[25] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 8. 2. 1916, str. 18.

[26] V prvem slovenskem zvočnem celovečernem filmu Na svoji zemlji je igrala vlogo matere Angelce.

[27] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 21. 2. 1916, str. 19.

[28] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 19. 3. 1916, str. 22.

[29] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 6. 2. 1916, str. 17.

[30] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 14. 4. 1916, str. 26.

[31] Burdychov dnevnik (27. 10. 1915–12. 7. 1916), vpis 25. 5. 1916, str. 32.