Otokar Burdych v zaledju soškega bojišča (1915–1916)

Prispevek je nadaljevanje že objavljenega zapisa o Otokarju Burdychu (1895–1957), ki sta ga v maju pripravili Biljana Ristić in Sara Šifrar Krajnik.

Tokratni prispevek je posvečen prvemu delu ohranjenega vojaškega dnevnika. V ospredje so postavljeni dnevniški zapisi, v katerih je Otokar Burdych beležil predvsem dogajanje v Ratečah, Planici in Bohinju, krajih, ki so bili neposredno zaledje soškega bojišča.

Med vrste virov, relevantnih za raziskovanje prve svetovne vojne, sodijo tudi dnevniški zapisi in pisma vojakov. V primeru Otokarja Burdycha je ohranjen njegov vojaški dnevnik, ki zajema obdobje od oktobra 1915 do julija 1916. Na splošno so dnevniki vojakov pogosto veliko intimnejši kot pisma, ki so bila podvržena strogi cenzuri. Kljub temu so se ohranili številni dnevniški zapisi faktografske narave. Čeprav so bili dnevniki necenzurirana razmišljanja in opisi vojnega dogajanja, so bili vojaki pogosto izredno previdni pri zapisovanju svojih misli in doživljanj.[1] Tudi v Burdychovih zapisih o dogajanju v zaledju soškega bojišča prevladujejo redkobesedni opisi. Svoja vojaška opravila malokrat podrobno opiše. Pogosteje samo navede kraje in predele, kjer se je gibal, ter krajše opise lastnega vsakdana. Iz teh opisov bralec le redko občuti njegovo emocionalno življenje v času nastanjenosti v zaledju.

“Čas mineva hitro in kmalu bo 8 mesecev, odkar služim cesarju.” (Burdych, 1. 11. 1915)

Atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda in soprogo Zofijo Hohenberško 28. junija 1914 je sledilo obdobje julijske krize. To je bil čas nihanja med mirom in vojno, ki se je 23. julija razpletel z avstro-ogrskim ultimatom Kraljevini Srbiji in 28. julija z avstro-ogrsko vojno napovedjo. Vojna napoved je sprožila delovanje zavezništev, sklenjenih v letih pred vojno. V spopad so tako vstopile tudi preostale evropske države in vojaški konflikt na Balkanu se je razširil v svetovno vojno.[2]

Otokar Burdych je v času opisanega dogajanja zaključil šolanje na realni gimnaziji na Vegovi ulici in se 21. oktobra 1914 vpisal na študij na Tehnični visoki šoli v Gradcu. V krajšem dnevniku, ki ga je beležil med študijem, je 13. januarja 1915 zapisal: “Prvo uro nič matematike, ker bode polovico tehnike v vojašnico spremenili.” Posledice izbruha prve svetovne vojne so občutili tudi na graški visoki šoli. Prvi profesorski kader je bil vpoklican že ob avstro-ogrski splošni mobilizaciji vojaštva konec julija 1914. Do septembra so bili v aktivni vojaški službi številni profesorji, pomožno osebje in študentje. Število je naraščalo tudi v naslednjih mesecih in pojavile so se prve omejitve v izobraževalnem delu.[3]

Vpoklici vojakov so se nadaljevali leta 1915 in v prvih mesecih so na nabor prišli letniki 1891–1895. Vpoklican je bil tudi Otokar Burdych, ki je vojna leta služil pri 27. domobranskem pehotnem polku[4] (k. k. Landwehr Infanterie Regiment Nr. 27). Polk je bil ustanovljen 1. oktobra 1901, 1. marca 1911 pa preoblikovan v avstrijsko gorsko enoto. Ta enota je bila posebej opremljena za gorske razmere, z vojaki, izurjenimi za gorsko bojevanje.[5]

Otokar je začetek služenja preživel v oficirski šoli v Brežah (Bruck an der Leitha), kot zapiše v svoj dnevnik. Nadaljnji zapis ga postavlja v Frauenberg v bližini Admonta v deželi Štajerski. Od tam je 28. oktobra 1915 s preostalimi vojaki odrinil prek Koroške na Kranjsko.

Pomemben prelom za deželo Kranjsko v času vojne je predstavljala italijanska vojna napoved Avstro-Ogrski 23. maja 1915 in začetek prve ofenzive mesec dni kasneje.[6] Kraljevina Italija je v vojno vstopila na strani antantnih sil, na zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja pa se je odprla nova bojna linija. Šlo je za približno 90 km dolg južni krak novoodprte jugovzhodne frontne črte, poznan kot soško bojišče. Linija je potekala po gorskih vrhovih in grebenih prek Rombona, Ravelnika, Javorščka, Lipnika, Vršiča, Vrat, Krna, Mrzlega vrha vse do reke Soče.[7] Dežela Kranjska je pri tem sodila v ožje vojno območje, kamor so poleg beguncev in vojnih ujetnikov prihajali vojaki z vsem potrebnim materialom in tovorno živino. Med njimi je 29. oktobra 1915 na Kranjsko prišel tudi Otokar Burdych.

Prvi mesec je bil skupaj z ostalimi vojaki nastanjen v Podkorenu. V dnevniku iz časa bivanja v tem delu zaledja soškega bojišča pogosto omenja različne oblike vadbe v Planici, na Korenskem sedlu in v Ratečah. Deloval je kot Quartiermacher ali Fourier, torej oseba, ki je skrbela za nastanitev in prehrano vojakov. 19. novembra 1915 se je vojaštvo preselilo na planino Duplje pri Krnskih jezerih. Skupaj z nekaterimi drugimi vojaki je bil Burdych v naslednjih dneh pogosto zadolžen za zbiranje potrebnih desk na Bogatinu. Bojne enote na zahtevnem visokogorskem terenu so namreč med drugim potrebovale gradbeni material za prometno infrastrukturo in nekatere druge objekte.[8] Kot je razvidno iz kasnejšega dnevniškega zapisa, je vojaštvo nabrane deske uporabilo za izgradnjo kinodvorane za poveljniški kader na planini Duplje. 

Opisu prisotnosti v Podkorenu in na planini Duplje 3. decembra 1915 sledi Burdychov zapis: “/.../ čakal me je na mizi dopis, da se moram jutri zjutraj ob 9. uri javiti pri polk. adjutantu nadporočniku Paulus-u radi moje komandirunge v Bohinjski Bistrici.” Po formalnem pogovoru in prejemu navodil se je Otokar 4. decembra 1915 odpravil prek Bogatina in z žičnico v Ukanc, od koder je pot nadaljeval do končne postaje v Bohinjski Bistrici. Tam se je nahajalo etapno poveljstvo, ki je med drugim urejalo nastanitve vojakov, opravljalo evidenco vojakov, izdajalo prepustnice za gibanje civilistov, jih obveščalo o ukrepih vojaške oblasti ter obravnavalo disciplinske postopke za vojake in vojne ujetnike.[9]

Bohinjsko območje je z vstopom Kraljevine Italije v vojno in odprtjem soškega bojišča postalo etapno območje, torej prehodni pas med bojiščem in zaledjem. Zaradi lege ob Bohinjski železnici in hkratne nedostopnosti za italijansko topništvo je postalo pomemben predel, kjer se je zbiralo vojaštvo pred odhodom na bojišče. Hkrati je predstavljalo tudi počivališče za ranjence ter oskrbovalni predel severnega dela 50. pehotne divizije.[10]

Med nastanjenimi vojaškimi bojnimi enotami je bila tudi enota, v kateri je služil Burdych. Zanj je prihod v Bohinjsko Bistrico pomenil tudi napredovanje v poročnika (k. k. Leutnant). 3. januarja 1916 je v dnevnik zapisal: “/.../ prinesel mi je železen prstan, kakršnega je vsem častnikom našega armadnega zbora poklonil nadvojvoda Evgen.” Med bivanjem v Bohinju je vsa navodila prejemal od stotnika Morawitza. Pogosto je odhajal v Beljak, kjer je zaradi vojaških opravil obiskoval armadno poveljstvo in elektro referat. Občasno je zaradi opravkov odšel tudi v Celovec, na Jesenice in Bled. V času bivanja v Bohinju je moral redno odhajati v smeri Ukanca, torej v območje bojnih operacij. V dnevniku svojih obveznosti na tem predelu ne opiše.

V Bohinjski Bistrici je ostal do 22. marca 1916, ko se je moral s preostalimi vojaki najprej premakniti v okolico Rateč in Bele peči. Od tam jih je pot vodila proti Koroški, Tirolski in na jug na bojišče. Čas po odhodu vojaštva na bojišče leta 1916 bo predstavljen v enem od naslednjih novičnikov.

Naslednja tema iz vojaškega dnevnika, ki se ji bomo podrobneje posvetili, so Burdychovi obiski Škofje Loke in vojaška opravila v domačem mestu v letih 1915 in 1916.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik

Viri in literatura

Burdychov arhiv, Loški muzej Škofja Loka.

Budkovič, Tomaž, Bohinj 1914–1918, Mohorjeva založba, Celovec, Ljubljana, Dunaj, 1999.

Luthar, Oto, “O žalosti niti besede”, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana, 2000.

Reismann, Bernhard A., “In diesen schweren Tagen”, Tehnična univerza Gradec, Gradec, 2018.

Svoljšak, Petra in Gregor Antoličič, Leta strahote, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2018.

Štepec, Marko, Vojne fotografije 1914–1918, Defensor, Ljubljana, 2008.

Štepec, Marko, Življenje v zaledju soškega bojišča, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, Ljubljana, 2023.

Spletni viri

Štepec, Marko, Cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica v Ljubljani, spletni vir. Dostopno na: https://www.muzej-nz.si/cesarsko-kraljeva-domobranska-vojasnica-v-ljubljani/, pridobljeno 23. 6. 2026.

[1] Luthar, O žalosti niti besede, str. 17–20.

[2] Svoljšak in Antoličič, Leta strahote, str. 55–82.

[3] Reismann, “In diesen schweren Tagen”, str. 56–144.

[4] Polk je bil 19. marca 1917 preimenovan v Gorski strelski polk št. 2 (k. k. Gebirgs Schützen Regiment Nr. 2).

[5] Štepec, Cesarsko-kraljeva domobranska vojašnica v Ljubljani, spletni vir.

[6] Štepec, Življenje v zaledju soškega bojišča, str. 12–13.

[7] Štepec, Vojne fotografije 1914–1918, str. 71.

[8] Budkovič, Bohinj 1914–1918, str. 30.

[9] Prav tam, str. 26.

[10] Prav tam, str. 30.