Petek, 23. april 2021

99. jubilej Iveta Šubica

Skica za fresko Poljanska vstaja, ni datirano, svinčnik na papirju <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Skica za fresko Poljanska vstaja, ni datirano, svinčnik na papirju Foto: Fototeka Loškega muzeja
Partizan, ni datirano, svinčnik na papirju, skica za fresko Poljanska vstaja <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Partizan, ni datirano, svinčnik na papirju, skica za fresko Poljanska vstaja Foto: Fototeka Loškega muzeja
Risba mladega partizana, morda kurirja, ni datirano, svinčnik na papirju <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Risba mladega partizana, morda kurirja, ni datirano, svinčnik na papirju Foto: Fototeka Loškega muzeja
Poljanska vstaja, 1981, freska na stavbi trgovine Poljane, 435 x 615 cm. Pri tem delu je z Ivetom Šubicem prvič sodelovala njegova hči, akad. slik. Maja Šubic. <em>Foto: fototeka Loškega muzeja</em>
Poljanska vstaja, 1981, freska na stavbi trgovine Poljane, 435 x 615 cm. Pri tem delu je z Ivetom Šubicem prvič sodelovala njegova hči, akad. slik. Maja Šubic. Foto: fototeka Loškega muzeja
Dražgoška bitka, 1976, mozaik, Dražgoše, 200 x 800 cm, arhitekt: Boris Kobe, kipar: Stojan Batič, mozaik so izdelali v delavnici mozaičnega mojstra Alfia Tambossa. <em>Foto: zelezniki.si</em>
Dražgoška bitka, 1976, mozaik, Dražgoše, 200 x 800 cm, arhitekt: Boris Kobe, kipar: Stojan Batič, mozaik so izdelali v delavnici mozaičnega mojstra Alfia Tambossa. Foto: zelezniki.si

Danes, 23. aprila 2021, bi slikar Ive Šubic praznoval 99 let, rodil se je namreč leta 1922 v Hotavlji pri Poljanah. V Loškem muzeju Škofja Loka bomo 100. obletnico njegovega rojstva naslednje leto obeležili z večjo pregledno razstavo v Galeriji na gradu in predstavili tudi nekatera njegova manj znana dela. Zbirka njegovih umetniških del, ki jo hranimo v muzeju, obsega slike, grafike in risbe, večinoma datirane od 60. let prejšnjega stoletja naprej. Tematsko so vezane predvsem na obdobje druge svetovne vojne, ko je bil umetnik med partizani. Vojna mu je v živem spominu očitno ostala vse do konca življenja, zato imajo dela ob umetniški vrednosti lahko tudi dokumentarni pomen.

Ive Šubic se je leta 1940 vpisal na zagrebško akademijo likovnih umetnosti, a jo je zaradi vojne že po zaključenem prvem semestru zapustil. Leta 1941 se je pridružil partizanom in bil udeležen v nekaterih ključnih spopadih, leta 1942 tudi v Dražgošah. Leta 1943 je sodeloval pri preoblikovanju partizanske tehnike Urška 14 v Kočevskem rogu in 1944­­–1945 vodil Grafični atelje Centralne tehnike CK KPS, kjer so bili njegovi sodelavci in kasneje tudi profesorji eruditi slovenske moderne umetnosti Božidar Jakac, Nikolaj Pirnat in France Mihelič. Šubic sodi v prvo generacijo študentov akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kamor se je vpisal leta 1945, ko je bila akademija tudi ustanovljena. Iz slikarstva in grafike je leta 1948 diplomiral pri profesorjih Gojmirju Antonu Kosu in Božidarju Jakcu, dve leti kasneje pa naredil še specializacijo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Po študiju je bil zelo kmalu pomemben tvornik kulturnega življenja v Škofji Loki: leta 1979 je bil pobudnik za ustanovitev Društva likovnih umetnikov Občine Škofja Loka, pripravljal je tudi Groharjevo kolonijo, katere pobudnik je bil. Med drugim je bil predsednik Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov, nekaj časa odgovorni urednik Likovne revije, član sveta na akademiji za likovno umetnost, ob vsem skupaj pa je doma in na tujem tudi razstavljal.

Med številnimi nagradami je leta 1968 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1979 pa Prešernovo nagrado. Njegovo ustvarjalno delo zavzema oljno slikarstvo, freske, sgraffite, ilustracije, grafike, slike na steklo idr. Venomer izjemno občutljiv in pozoren do kolektivnega, ki se ga je kot pečat držalo vse od trenutka, ko je komaj devetnajstleten stopil med partizane, je menil, da je umetnik javni kulturni delavec, ki se posveča družbenim nalogam. Umrl je leta 1989 v Škofji Loki, leta 1993 pa je bil posthumno imenovan za častnega občana Občine Škofja Loka.

V Loškem muzeju Škofja Loka med drugim hranimo skice za dva večja spomenika: mozaik Dražgoška bitka (1976) in fresko Poljanska vstaja (1981). Na skici, iz katere je razvidno umetnikovo razmišljanje o kompozicijski zasnovi motiva za fresko Poljanska vstaja, je osrednjo vlogo namenil liku kmečke ženske z jugoslovansko zastavo v rokah. Ta upodobljeni revolucionarni trenutek je morda za oblikovanje kompozicije navdihnila slika francoskega romantika Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo. Ive Šubic je v svojih sicer ideološko programiranih delih vendarle mislil na neke povsem univerzalne človekove pravice in dobro skupnosti, kar jih ne glede na obdobje in okoliščine, v katerih so nastala, naredi širše razumljiva in do neke mere zmeraj aktualna. Ob ženski z zastavo je na freski upodobljen moški s puško: simbolno sta upodobljena oče in mati naroda. V teh dveh figurah je Ive Šubic arhetipe združil z dejanskostjo; ženska z zastavo in hlebom kruha, ki simbolizirata svobodo in blaginjo, je mati naroda. Oče, čokati starec s puško, pa se je pripravljen žrtvovati, četudi za ceno lastnega življenja. Žrtvuje se namreč za dobro vseh, za svobodo. Dotični osebi je treba razumeti v širšem kontekstu in s stališča resničnih okoliščin v času druge svetovne vojne: medtem ko so se možje in očetje aktivno borili, so žene in matere z mlajšimi otroki in starejšimi ljudmi ostajale v zaledju. Na freski je Ive Šubic moškega – očeta upodobil precej drugače kot na risbi, kjer je nekoliko potisnjen v ozadje med ostale vojake. Kompozicija risbe tudi veliko bolj spominja na sliko Svoboda vodi ljudstvo, medtem ko se v freski umetnik temu odreče in očeta pomembneje izpostavi. Kdo je partizanka, miniaturen portret katere vidimo na skici Poljanska vstaja na levi strani, zaenkrat ostaja skrivnost.

Skice partizanskih tovarišev so najprej nastajale v miniaturni skicirki, veliki komajda 7 x 11 cm. Kdo so upodobljeni, ne vemo, verjetno so nastali po spominu, saj risbe niso signirane ali opremljene s kakšnimi drugimi podatki. Anonimnosti navkljub so njihovi pogledi izrazni, večinoma sicer globoko resni. Med temi miniaturnimi portreti partizanov najdemo tudi risbo dečka, morda kurirja, kar priča o tragični resnici, da so bili aktivni udeleženci vojne tudi mladoletni fantje, otroci na splošno pa žrtve vojne tako ali drugače.

Ive Šubic je najverjetneje v še tako splošni upodobitvi partizana oziroma partizanke razmišljal o točno določeni osebi, ki ga je vsaj košček poti spremljala med vojno. Ne glede na to, ali so figure upodobljene na sliki, grafiki, mozaiku ali skici, je med njimi precejšnja podobnost, kar je zaznati tudi pri spomenikih v Poljanah in Dražgošah. Nekateri liki pa so po fiziognomiji podobni tudi samemu slikarju, kot da je v obrazih partizanov in partizank nezavedno prepoznaval tudi samega sebe.

Tako pri dotičnih risbah kot freski Poljanska vstaja sledimo še eni vsebinski značilnosti Iveta Šubica, in sicer kombiniranju partizanskih motivov s kmečkim žanrom. Podeželje in kmetje so bili umetniku vedno blizu, kar je sam tudi večkrat povedal, pri freski na spomeniku Poljanski vstaji pa gre skorajda za zgodovinski dokument, saj so v tej bitki resnično padli številni kmetje in preprosti možje.

Majhna in javnosti pogosto nepoznana dela, kot so risbe in skice, pričajo o risarski spretnosti Iveta Šubica, čigar poteza je bila jasna, mirna, kot da bi bila do potankosti premišljena vnaprej, brez popravkov. Nekoliko več emotivnosti je v potezi opaziti le v šrafuri, s katero je senčil. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko njegovih takratnih risb izgubljenih, sploh v prvih letih vojne. Z risanjem portretov je razveseljeval tudi partizanske kolege v redkih mirnih trenutkih vojne, kasneje pa je nenehno polnil svoje skicirke in beležke, med katerimi je prav gotovo še posebej zanimiva t. i. pariška skicirka, kjer so z občutkom domotožja sredi svetovljanskega Pariza leta 1956 nastajali motivi podeželja in kmečkega življenja.

Pripravila: Petra Čeh

Deli naprej