Četrtek, 1. april 2021

Analiza fotografije Ranjeni vojaki

Bolni vojaki na spodnjem hodniku gradu <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Bolni vojaki na spodnjem hodniku gradu Foto: Fototeka Loškega muzeja
Hodnik Loškega muzeja danes <em>Foto: Sara Šifrar Krajnik</em>
Hodnik Loškega muzeja danes Foto: Sara Šifrar Krajnik

Dokumentarna fotografija je ena najbolj intimnih oblik fotografske prakse, katere tematika zajema sporne, problematične, emocionalne in pretresljive dogodke, kot so revščina, socialna in politična nepravičnost, kriminal, pomanjkanje, katastrofe, trpljenje in vojna. Prav želja po fotografiranju vojne je bila pomemben dejavnik, ki je pripomogel k razvoju fotografije. S to prakso namreč fotograf razkrije prizore in dejanja, ki drugače ne bi bila znana javnosti. Vojna prinese prizore, ki v sebi nosijo veliko emocionalno moč in jih je najlažje ujeti s kamero, hkrati pa podaja temno psihično fascinacijo, ki se prepleta z našim občutkom pobega.

Nihče ne fotografira vojne zase, noben vojak ne posname spominskih fotografij za domačo steno.

Christian Kassung

Leta 1915 tudi loško ozemlje zajame temačno vzdušje. Z odprtjem Soške fronte se v Škofji Loki začnejo odpirati bolnice za ranjene vojake. Ena izmed njih, t. i. Feldspital 7/4, je od avgusta 1915 do marca 1916 delovala tudi na Loškem gradu, nato pa je bila vzpostavljena rezervna bolnišnica Reservespital. V njej so za ranjence skrbeli zdravniki, sanitetno osebje ter sestre iz Kongregacije Hčere božje ljubezni in Rdečega križa.

Izbrano fotografijo umeščamo v zgoraj opisano dokumentarno, vojno fotografijo. Posneta je bila v času prve svetovne vojne v bolnici na Loškem gradu, vendar točnen datum njenega nastanka, avtor in naslov niso znani. Po zapiskih iz uršulinske kronike lahko predvidevamo, da je bila posneta med začetkom leta 1916, ko so postelje postavili na hodnike Loškega gradu, in 3. decembrom 1917, ko je bolnica prostore gradu zapustila.

S primerjalno metodo originalne fotografije ter fotografije današnjega stanja grajskih prostorov lahko ugotovimo, da je bila v času prve svetovne vojne posneta na glavnem hodniku v pritličju Loškega gradu. Na obeh fotografijah opazimo vbočeni strop in vzidana okna, ki so vidna na levi strani hodnika. Seveda so med fotografijama vidne tudi razlike, saj je grad od prve svetovne vojne do danes prestal tudi nekaj renovacijskih del. Tako na fotografiji, posneti v letošnjem letu, na desni strani vidimo vhod v Loški grad, medtem ko so na izbrani fotografiji na desni strani zgolj okna. Razlika je vidna tudi v tleh, ki danes niso več lesena kot na izbrani fotografiji. Ob teh razlikah pa je opaziti tudi nekaj prekrivanj. Konec hodnika je v obeh primerih temen, in če fotografiji približamo, lahko vidimo, da tema predstavlja obris vrat, ki vodijo v kapelo Loškega gradu. Poleg tega se hodnik na obeh fotografijah v isti smeri lomi na sredini.

Središče fotografije predstavlja oseba, ki stoji med vrati, in fotografijo deli na dve polovici. Na levi polovici fotografije vidimo ranjene vojake, ki ležijo ali sedijo v posteljah, na desni pa zdravnike, sanitetno osebje in nekaj drugih oseb. Ženska, oblečena v bela oblačila, je sestra Rdečega križa. Prva oseba na fotografiji je vojaški kurat (Militärkaplan) z rožnim vencem ter tipičnim vojaškim plaščem. Sledi ranjeni vojak, poleg njega pa se nahaja že omenjena sestra. Za njo je vojaški zdravnik (Militärarzt), ki ima preko uniforme oblečeno belo haljo. Sledi mu sanitetni zdravnik (Sanitätsartz), ki ima na levi roki rdeči križ. V kotu za njim se nahaja ranjeni vojak. Za zadnjo osebo ali osebo med vrati predvidevamo, da je zdravnik asistent (Assistenzarzt).

Pomembni so tudi njihovi pogledi, ki so usmerjeni v fotografa. Zlasti izstopajo pogledi ranjencev v posteljah, ki odražajo strah, bolečino in izmučenost. Pred seboj imamo namreč primer komponirane fotografije – fotograf je osebe zagotovo sam postavil tako, kot jih vidimo. Fotografija tako nagovori opazovalca z izborom oseb, postavitvijo in pogledi. Pozornost pritegne tudi prvi ranjeni vojak na fotografiji, ki je obrnjen stran od kamere, kakor da se ni želel fotografirati.

Analizirana fotografija je črno-bela. Sestra in vojaški zdravnik nosita bela oblačila, kar bi lahko povezali z lučjo, upanjem in pomočjo. Poleg religijske konotacije lahko križ, ki visi nad vojaškim kuratom na desni strani fotografije, povežemo tudi z upanjem in pomočjo. Nasprotje upanju, varnosti in pomoči pa predstavlja temni konec hodnika. Zadnjega ranjenca v postelji skorajda ne vidimo, lahko bi rekli, da se zlije v temno ozadje. To temno, kar črno ozadje fotografije lahko povežemo s smrtjo v vojnih časih.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik, študentka etnologije in kulturne antropologije

Literatura in viri:

  • Graham Clarke, The Photograph. Oxford [u.a.]: Oxford Univ. Press, 1997, str. 145-146.
  • Liz Wells, Photography: A Critical Introduction. London: Routledge. 2015, str. 81-84.
  • Christian Kassung: Vorwort des Betreuers. V: Zeichen des Krieges - Beiträge zur Semiotik der Kriegsfotografie. Heringer Ulrike und Beetz Hinnerk, ur., spletna publikacija, 2015, str. 7.
  • Biljana Ristić, Škofja Loka med 1. svetovno vojno. V: 1. svetovna vojna na Loškem: zbornik ob razstavi Nič nam ne morejo sovražne vojne! Saša Nabergoj in Simona Žvanut, ur., Škofja Loka: Loški muzej, 2019, str. 37-38.
  • Jahresbericht des Mädchen-Institutes der Ursulinen in Bischoflack über das Schuljahr 1914/1916, Ursulinen Mädchen-Institut in Bischoflack, 1916, str. 65.
  • Martin Šavli, ustni vir, 4. 2. 2021.

Deli naprej