Petek, 1. oktober 2021

»Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.«

Priprava testa in peka kruha. Detajl s kopije freske Sv. Nedelje iz Crngroba, 60. leta 15. stoletja. Kopijo hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Priprava testa in peka kruha. Detajl s kopije freske Sv. Nedelje iz Crngroba, 60. leta 15. stoletja. Kopijo hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Reklama/obvestilo slaščičarne in pekarne Viktorja Žužka v Škofji Loki. Pristnim loškim prestam je na roko pripisal še »sladoledi, torte, keksi, domači malinovec, pogače za botrino, srca, pletenki za god« ter na koncu dodal »Četa hrabra v dvojni red hajd nad Žužkov sladoled«. <em>Foto: Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana – Enota Škofja Loka</em>
Reklama/obvestilo slaščičarne in pekarne Viktorja Žužka v Škofji Loki. Pristnim loškim prestam je na roko pripisal še »sladoledi, torte, keksi, domači malinovec, pogače za botrino, srca, pletenki za god« ter na koncu dodal »Četa hrabra v dvojni red hajd nad Žužkov sladoled«. Foto: Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana – Enota Škofja Loka
3.	Peku in slaščičarju Viktorju Žužku so z dnem 17. 1. 1947 zavrnili prošnjo za izvrševanje pekovske obrti, saj je bilo z odločbo mestnega ljudskega odbora v Škofji Loki z dne 2. 1. 1947 ustanovljeno mestno gospodarsko podjetje – pekarne in slaščičarne, v katero je bila vključena tudi obrt Viktorja Žužka. <em>Foto: Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana – Enota Škofja Loka</em>
3. Peku in slaščičarju Viktorju Žužku so z dnem 17. 1. 1947 zavrnili prošnjo za izvrševanje pekovske obrti, saj je bilo z odločbo mestnega ljudskega odbora v Škofji Loki z dne 2. 1. 1947 ustanovljeno mestno gospodarsko podjetje – pekarne in slaščičarne, v katero je bila vključena tudi obrt Viktorja Žužka. Foto: Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana – Enota Škofja Loka
Ive Šubic, Kmet s kruhom, 1998, olje na platnu. Hrani Gorenjska banka, Škofja Loka. <em>Foto: Iz monografije Ive Šubic, slikar Poljanske doline, 2013</em>
Ive Šubic, Kmet s kruhom, 1998, olje na platnu. Hrani Gorenjska banka, Škofja Loka. Foto: Iz monografije Ive Šubic, slikar Poljanske doline, 2013

V vsej zgodovini človeštva je kruh predstavljal simbol blaginje in sreče. Dar kruha je našim slovanskim prednikom pomenil zvestobo, vdanost, neločljivo prijateljstvo in gostoljubje. Ko je gost prišel v hišo, so mu ponudili kruh. Na to šego nas še danes spominja rek: "Če želiš, da bi te imel kdo rad, mu daruj kruh." Z njim so označili značaj človeka: "Ta človek je dober kot kruh."

Posebno mesto ima kruh v krščanstvu. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti izbral za znamenji njegovega telesa in krvi. Pri zadnji večerji je Jezus namreč dejal: "Jaz sem živ kruh, ki sem prišel z nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj." Kruh, ki je pripravljen iz številnih zmletih žitnih zrn, in vino, ki je stisnjeno iz mnogih grozdnih jagod, simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno enotnost.

Kako dolgo že poznamo kruh?

Kruh so ljudje poznali že iz časa neolitika (5500–3000 pr. n. št.). Prve vrste kruha so bile narejene iz žita in vode – mlinci. Kvašen kruh so pekli šele v starem Egiptu. Od njih se je znanje preneslo naprej na Feničane, Grke in Rimljane. Poleg štruc in hlebcev so Rimljani pekli tudi krušno pecivo (kifeljce, krofe …). S propadom antike je znanje o peki kvašenega kruha zamrlo.

Jezikovno gradivo iz let 817 in 1236 kaže, da so kruh poznali že alpski Slovani. V fevdalni dobi je v Loškem gospostvu kruh sodil med obvezne dajatve. V času pojezde – javnega zbora v župi, na katerem je oskrbnik gospostva s spremstvom razsojal prepire, kaznoval prestopke in pobiral davke – so bili podložniki župe dolžni dati hlebec kruha, piščanca in nekaj ovsa za zemljiškega oskrbnika in njegovo celotno spremstvo. Kruh je bil lahko tudi plačilno sredstvo. Ko so tovorniki za freisinškega gospoda tovorili vino iz Trsta, so za pot dobili 16 hlebčkov rženega kruha, spečenih iz pol mernika rži (loški gospoščinski mernik = 20,4 litra žita).

V mestih se je v 13. stoletju začela postopno uveljavljati pekovska obrt, ki se na Loškem prvič omenja v Stari Loki leta 1291. Loški peki so bili kasneje najprej vključeni v kranjski pekovski ceh, leta 1652 pa so ustanovili svojega. Cehovska pravila so prepovedovala prodajo kruha "šušmarjem", gostilničarjem in vinotočem, ljudje so ga lahko pekli le za lastne potrebe. V začetku 17. stoletja so v mestni hiši odprli trgovino s kruhom, imenovano kruharna, v kateri je prodajal zaprisežen trgovec. Ob ponedeljkih pekovski mojstri niso smeli prinesti kruha v kruharno pred 11. uro, saj se je moral prej prodati star kruh.

Pekovska obrt je bila dolgo časa izrazito mestna. Sredi 18. stoletja v Škofji Loki naštejemo deset pekov, od tega jih je bilo devet hišnih lastnikov in en gostač. Število pekov se ni bistveno spremenilo vse do leta 1880, ko se na Loškem omenja sedem pekov v Škofji Loki in okolici in trije v Poljanski dolini, v Selški dolini pa te obrti še ne srečamo.

V registru obrti za obdobje prve polovice 20. stoletja je v Škofji Loki delovalo pet pekov, dva v Stari Loki in en na Tratah pri Škofji Loki, kjer so se lastniki ali najemniki hitro menjali. V Selški dolini je bil po en pek v Selcih, Češnjici in na Zg. Sorici. V Poljanski dolini, brez Žirov, sta po dva peka delovala v Gorenji vasi in Poljanah. Po drugi svetovni vojni so pred nacionalizacijo kruh pekli še trije peki, po eden v Škofji Loki, Žireh in Železnikih.

V uršulinskem samostanu so nune same pekle kruh, belega in črnega. Nekaj so ga kupovale tudi pri peku. Pri kapucinih so pekli belega in črnega, koruznega pa za reveže. Veliko loških gospodinj je samih zamesilo kruh, peči pa so ga nosile k pekom.

Po nacionalizaciji leta 1947 je pekovske obrate v Škofji Loki prevzela Mestna pekarna in slaščičarna, ki se je leta 1972 preimenovala v Peks Škofja Loka, za pa je leta 2004 postal del Mlinotesta.

Kako so pripravljali kruh?

V mestu in gradovih so se krušne peči uveljavile že v 14. in 15. stoletju. Med letoma 1437 in 1438 so krušno peč že imeli na Kranclju. Naslednje leto so jo postavili še na Starem gradu pod Lubnikom, nad katero so leto kasneje postavili še streho. Krušne peči naj bi po kmetijah začeli postavljati najkasneje v 17. stoletju. Pred tem so pekli kruh tako, kot nam prikazuje detajl freske Sv. Nedelje iz Crngroba iz 60. let 15. stoletja. Zamesili so ga v nečkah (podolgovatih plitvih posodah, izdolbenih iz pol debla, katerih velikost je bila prilagojena različnim namenom: pranju, čiščenju semen, fižola, mesenju testa, za kopanje ali kot ležišče za dojenčka, krmljenju prašičev, napajanju živine idr.) in ga spekli na ognjišču pod črepinjo, na katero so nasuli pepel. Posebne mize za gnetenje testa, imenovane mentrge, so se pojavile šele v 19. stoletju.

Na Loškem so napekli veliko soržičnega kruha, ki je bil narejen iz mešanice pšenice in rži, ki so jo skupaj posejali na polju. Še več so pripravili kruha iz mešanice različnih mok - pšenične, ovsene, ječmenove, prosene, ržene in kasneje še iz ajdove in koruzne. V času hude lakote v letih 1813-1817 so jedli kruh iz lubja in lanenega semena ali pa so zdrobljeno lubje zmešali z otrobi. Bila je taka lakota, da so da so njivo ali kos zemlje zamenjali za hlebec kruha. Med prvo svetovno vojno, ko je primanjkovalo kruha, so črni moki primešali še stlačen krompir.

Namesto kvasa za vzhajanje so ženske uporabljale droži, ki so jih delale iz prosene ali ovsene moke in vode ali pa iz prosene moke in mošta. Z rokami so jih oblikovale v hlebčke in jih posušile. Ob peki so jih, namočene v vodi, zamesile v novo testo. Kvas so postopoma začele uporabljati šele med obema svetovnima vojnama. Kruh so pekli enkrat na teden, le ob večjih kmečkih delih dvakrat. Kadar je kruha zmanjkalo, so matere svojim otrokom dejale, da je šel kruh spat.

Ljudje so s kruhom, vse do današnjih dni, ravnali spoštljivo. Zato naj za konec prispevka predstavim še poučno zgodbo o Velikanu Gorjanu, ki pripoveduje, kaj se je zgodilo Poljancem, ki so bili do kruha nespoštljivi. Velikanu Gorjanu so se zasmilili lačni otročiči, zato je Poljancem priskočil na pomoč pri oranju in setvi žita. Tisto leto so naželi toliko žita, da so si z njim napolnili vse kašče. In ker so imeli kruha preveč, ga niso več spoštovali. Metali so ga psom in se z njim obmetavali, pri čemer se niso ozirali na opozorila Velikana Gorjana. A ko je ponovno napočil čas oranja, so ga Poljanci zaman vabili, naj pride v dolino in jim pomaga pri delu. V dolino se je vračal le ponoči, da jim je pomendral njive. Od takrat so njive v Poljanski dolini nerodovitne in v vaseh ob Poljanski Sori večkrat manjka kruha.

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Deli naprej