Črna smrt

Epidemije in pandemije različnih bolezni so skozi zgodovino vplivale na človeštvo, razvoj medicine, zakonodajo in ne nazadnje na umetnost. Ena vidnejših bolezni, ki je globoko zarezala v tkivo človekovega življenja, je bila kuga, imenovana tudi črna smrt.

Hipokrat je nastanek kuge pripisoval nečistemu zraku. V srednjem veku so bili prepričani, da je kuga božja kazen zaradi nečistega življenja, delovanja čarovnic, da je vzrok zanjo lahko celo nepravilna lega planetov in zvezd. Krivili so poplave, vročino, pomanjkanje hrane, se v stiski obračali na cerkev in svetnike ter v cerkvah postavljali kipce sv. Roka in sv. Sebastijana (oba priprošnjika proti kugi). Zdravniki so se pred kugo ščitili s posebnimi oblačili, nekateri pa so v prepričanju, da je vzrok bolezni nečist zrak, kurili razne trave, da bi zrak s tem očistili.

Že v 14. stoletju so se zavedali pomena karantene za omejevanje okužbe s kugo, konec 19. stoletja pa je švicarski mikrobiolog Alexandre Yersin (1863–1943) izoliral bacil kuge in razvil serum za njeno zdravljenje. Bacil (Yersinia pestis) se z okuženih glodalcev prenese na človeka preko pikov žuželk (najpogosteje vrsta podganje bolhe).

Čeprav so se v vseh obdobjih pojavljale različne nalezljive bolezni, jih viri večinoma posplošeno označujejo za kugo. Danes jo povezujemo predvsem z obdobjem srednjega in novega veka, a se je bolezen pojavljala že pred tem. Boga kuge so poznali že Asirci in Babilonci, obilne "žetve božjega morilnega angela" pa večkrat opisuje tudi Sveto pismo Stare zaveze. Tudi v času Rimskega cesarstva so izpričane epidemije te bolezni, najhujša, imenovana Antoninska kuga, v letih 68–70 n. št., v 6. stoletju pa še Justinijanova kuga, ki je opustošila prebivalstvo Konstantinopla. Leta 1334 je kuga izbruhnila v južnih pokrajinah Kitajske, se preko Indije in Perzije prenesla v Malo Azijo, od tod pa na Krim, Sicilijo in Evropo. V šestih letih je terjala kar 25 milijonov žrtev oziroma četrtino evropskega prebivalstva. Tudi v nadaljnjih stoletjih je epidemija kuge izbruhnila v posameznih delih Evrope: leta 1679 je divjala po Srednji Evropi (Slovenske dežele, Pirenejski polotok), v začetku 18. stoletja pa po Poljski, Ogrski, Rusiji in Avstriji. Po letu 1722 se bolezen v Evropi pojavi le izjemoma. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so v zadnjih šestih letih poročali o okužbi s kugo predvsem v državah podsaharske Afrike, Azije ter Severne in Južne Amerike, leta 2017 pa se je kuga pojavila tudi na Madagaskarju.

Epidemije kuge niso zaobšle niti slovenskih dežel. Prve vesti o tej bolezni nam prinaša Janez Vajkard Valvasor (1641–1693). Že konec 8. stoletja naj bi Sava in Drava prestopili bregove, uničili polja, nato pa sta deželo prizadeli še kuga in lakota. Valvasor je popisal tudi poznejše epidemije v letih 1230, 1542, 1543, 1554, 1598, 1599, 1624, 1632, 1645, 1646 in 1649.

Slovenske dežele so epidemije še posebej hudo prizadele v 16. in 17. stoletju, ko so v Škofji Loki gospodovali freisinški škofje. Takrat se je prebivalstvo preživljalo s poljedelstvom in živinorejo, svojo dejavnost pa še dodatno krepilo z obrtmi. Ravno dobre trgovske povezave, razvito in utrjeno cehovstvo ter družabno, kulturno in duhovno življenje so Škofjo Loko povzdigovali v kulturnem in gospodarskem življenju. Škofja Loka se je večkrat izognila epidemijam bolezni, izpričano pa je tudi, da so si zatočišče tu našli veljaki, ko je kuga divjala v okolici ali na Kranjskem. Tako je leta 1567 na loškem gradu prenočil sam avstrijski nadvojvoda Karel, saj primernega prenočišča zaradi kuge ni dobil nikjer drugje. V 60. letih 16. stoletja so se v Škofjo Loko zatekli tudi deželni odborniki, ki so se pred nevarnostjo kuge umaknili iz Ljubljane.

Občasno je kugo zaslediti tudi v Škofji Loki, še posebej v drugi polovici 16. stoletja. France Pokorn v svojem delu Loka (krajepisno-zgodovinska črtica) opisuje, kako je leta 1582 nad Loko prišla "nova šiba […] Grozovita kuga je davila Ločane na razne načine. Jeden se je zgrudil mrtev, kakor zadet od strele, drugi se je krvavo potil, predno je umrl, tretji je dobil ostudne črne maroge, odtod so to bolezen imenovali črno smrt, četrti je kihnil ter izdihnil svojo dušo. Odtod še dandanes kličemo Bog pomagaj! Kadar kdo kihne. Da bi Bog v prihodnje obvaroval ljudstvo take šibe, šla je vsako leto na sv. Fabijana in sv. Sebastijana dan procesija iz mesta na Faro, kjer je bila zaobljubljena maša." 

Tudi leta 1599 se je bolezen pojavila v dveh hišah na Godešiču – prizadeti so o tem kar 14 dni molčali, bolezen se je razširila in terjala celo smrtne žrtve. Pokopali so jih na posebnem kužnem britofu v Dobravah. V tem času so bili primeri obolelih za kugo izpričani tudi v Bitnjah, Žabnici, Moškrinu in Stari Loki, kjer je bilo prizadetih kar šest hiš. Vse prizadete naj bi loški oskrbnik oskrboval s kruhom, moko, mesom, oljem, soljo, vinom, kisom in svečami. Štirje člani mestnega sveta so bili v mestu zadolženi za to, da preprečijo prihod prebivalstva iz omenjenih prizadetih naselij v okolici Škofje Loke. Tudi sicer naj bi prebivalstvo teh naselij v času bolezni ostajalo doma. Do leta 1600 se je bolezen polegla in ni zajela širšega dela prebivalstva.

Epidemije so človeštvo zaznamovale na duhovni in kulturni ravni. Cerkvene procesije, podobice, molitve in priprošnje k svetnikom so bile stalnica vsakdanjega življenja. Že od poznega srednjega veka je prebivalstvo v zahvalo, da jih je ta ali oni svetnik obvaroval pred kužnimi boleznimi, postavljalo kužna znamenja. V zahvalo, da je bolezen razsajala zelo kratek čas, so kužno znamenje kmalu postavili Godešani. Tudi meščani Škofje Loke so leta 1751 na Mestnem trgu postavili baročno znamenje s kipom sv. Roka in Antona, na sredinskem stebru pa kip Marije. Po uvedbi elektrike v Škofji Loki leta 1894 je bilo vedno več električne napeljave speljane preko stebra kužnega znamenja, zaradi teže snega se je ta pozimi kmalu po koncu prve svetovne vojne porušil. Marijin kip se je ob padcu poškodoval, zato so ga raztolkli v gramoz in z njim posuli cesto. Spomeniška referenta dr. France Stele in pozneje dr. France Mesesnel sta skupaj z nekaterimi meščani želela spomenik restavrirati v prvotno podobo. Do tega je prišlo v letih 1939 in 1940, ko je občina Škofja Loka postavila nov steber (sicer nekoliko nižji od prvotnega) s kipom Marije.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Edvard Glaser, Kuga v dobi Andreja Perlacha, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, št. 2., 1991.
• Enciklopedija Slovenije, geslo Kuga.
• France Pokorn, Loka (krajepisno – zgodovinska črtica), v Dom in svet, 1894.
• Eric Bertherat, Plague around the world in 2019, Weekly Epidemiological Record, No 25, 21 June 2019.
• Leto svetnikov, 1. del (januar – marec), Zadruga katoliških duhovnikov, 1968, Ljubljana.
• Pavle Blaznik, Škofja Loka in Loško gospostvo (973–1803), Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973, Škofja Loka.
• France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Gradivo in razprave, 1984, Škofja Loka.