Petek, 3. april 2020

Cvetna nedelja

Poslikana panjska končnica s prihodom Kristusa v Jeruzalem. Selška delavnica, druga polovica 19. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Tihomir Pinter</em>
Poslikana panjska končnica s prihodom Kristusa v Jeruzalem. Selška delavnica, druga polovica 19. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Tihomir Pinter

Cvetna nedelja je nedelja pred največjim krščanskim praznikom veliko nočjo. Na ta dan se kristjani spominjajo Kristusovega prihoda v Jeruzalem. Jahajočega na oslici ga je navdušeno pozdravljala množica ljudi in pred njim po tleh polagala palmove veje, ki simbolizirajo zmago vere nad mučeništvom. V spomin na ta dogodek na cvetno nedeljo v cerkvah blagoslavljajo šopke pomladanskega zelenja.

Ta stara krščanska šega je izpričana že v 9. stoletju, se pa najverjetneje prekriva s starejšim predkrščanskim obredjem. Ljudje so verovali v moč “svetega rastlinja”, ki naj bi pospeševalo rast in plodnost, odganjalo zle uroke in bolezen ter jih varovalo tudi pred strelo in ujmami.

Včasih je veljalo pravilo, da naj bo v butaro povezanih vsaj sedem različnih vrst lesov, toliko, kot je zakramentov. V butarico še danes povežejo vrbo (beka), cvetoč dren, bršljan, ki simbolizira večno življenje duše po smrti, prijateljstvo, zvestobo in zakon, brin, ki velja za velikega zaščitnika pred vsem slabim, boleznijo, nesrečami, zlobnimi ljudmi, uroki, lesko, pa tudi cvetoče veje divje češnje, resje, jabolka, pomaranče idr. Po ljudskem verovanju vanjo ne smemo povezati vej vrbe z rdečim ali črnim lubjem, ker naj bi se nanjo obesil Juda Škarjot in se zato take butarice “žegen ne prime”.

Po blagoslovu v cerkvi so butarico ponekod na Loškem za nekaj dni obesili na sadno drevo, da bi bilo bolj rodovitno in da bi odvračalo točo. Iz vrbovih palic v butarici so naredili križčke in jih odnesli na polje za dobro letino, lahko so jih dali tudi v krsto k mrliču. Ob hudi uri so košček zelenja vrgli na ogenj, da ujma ne bi prizadela doma in polj.

Les iz žegnane butarice so na Gorenjskem uporabljali za kadilo. Okoli Škofje Loke so osmukali mačice iz butare in z njimi na veliki četrtek kadili v hlevu, okoli hiše in po vasi. Tudi pri božičnem kajenju so nekaj žegnanih šib dali na žerjavico, sicer ogenj ni bil posvečen in kajenje ni bilo pravo. Oljčno vejico, ki je bila zataknjena v butarico, so svoje dni med letom radi zažigali, če je kdo dobil uroke. Vdihavati je moral dim, da mu je odleglo. Nekatere od teh šeg živijo še danes. Ohranjajo se kot običaj, čeprav je njihov vsebinski namen, ki je izven krščanskega konteksta, že pozabljen.

In kako se tega praznika spominjajo starejši:

“Za veliko noč smo mogli 'butare' nosit, pa kako smo bili veseli, če je bila na butari kakšna pomaranča, ki nam jo je dal stric. Drugače so bila sama jabolka.”

Stane Stanonik, Škofja Loka

 

“Butare nam je naredila mama, lepe butare, pa pomarančo smo gor dal, marsikdo je dal samo jabolka. Mama je gledala na to, da je gor dala pomaranče. Butaro smo shranili do naslednjega leta, da se je uporabljala za kajenje ob hudi uri. Kadar je bilo v prostoru zadimljeno, je mama prižgala malo brina, 'pa je zadišal, pa je bilo dobr'.

Danica Demšar, Žiri

 

“Velikonočni prazniki so se začeli s cvetno nedeljo. V cerkev smo nesli butarice, narejene iz pušpana in bršljana. Obvezno je bila nanjo privezana pomaranča. Po blagoslovu v cerkvi smo otroci lahko pojedli pomarančo. Butarica se je vedno v hiši zataknila k božji podobi, saj naj bi skozi celo leto odganjala razne tegobe. Če se je na primer otrok ustrašil psa, so nabrali pajkovo pajčevino, konček blagoslovljene butarice in dlako psa, ki se ga je otrok ustrašil. Tega psa se je potem malo zarezalo pri ušesu, da je na dlako kanilo par kapljic krvi. Vse to so dali na žerjavico, otroka in kadilo pa prekrili z rjuho, da se je dim kadil v otroka in tako je bil otrok ozdravljen strahu. To se je naredilo mojemu bratu, ki se je tako ustrašil psa, da sta se mu na vratu naredili dve buli. Mama ga je na omenjen način pokadila in buli sta izginili. Z blagoslovljeno butarico so kadili tudi ob hudi uri. Ko smo imeli novo butarico, smo staro skurili v peči, nikoli se ni metala stran. Za cvetno nedeljo smo imeli boljše kosilo. Juho, svinjsko ali telečjo pečenko ali 'filana' telečja prsa ali pa se je naredil 'rajžlc'.

Meri Bozovičar, Škofja Loka

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

  • Niko Kuret, Praznično leto Slovencev. Ljubljana: Družina, 1989.
  • Pavle Hafner, Ta dobra stara kuha. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982.

Deli naprej