Glinena retorta iz Loškega muzeja

V zbirkah Loškega muzeja hranimo zanimiv predmet, ki ga uvrščamo v kategorijo keramičnih predmetov, namenjenih industriji. Gre za posebno posodo, ki se je uporabljala za pridobivanje živega srebra. Sestavljena je iz dveh ločenih delov. Zgornji stekleničasti del meri 24 cm, medtem ko je spodnji, valjasto oblikovani del posode manjši in v višino meri 8,4 cm.

Rudnik živega srebra v Idriji je bil za španskim Almadenom drugi največji rudnik živega srebra na svetu. V času neprekinjenega obratovanja med letoma 1490 in 1988 so proizvedli 107.692 ton živega srebra, s katerim bi lahko napolnili dva olimpijska bazena. Zato pa so morali odkopati in predelati kar 12.000.000 ton rude.

Živo srebro se v idrijskih rudninah nahaja pretežno v obliki minerala cinabarita, spojine živega srebra in žvepla. Če hočemo iz tovrstne rude pridobiti živo srebro, jo moramo segreti do najmanj 600 °C. Sprva so živo srebro pridobivali na zelo enostaven način, in sicer z žganjem živosrebrne rude v kopah. Postopek je bil zelo podoben kot pri kuhanju oglja, le da je bil tu končni produkt živo srebro, ki se je po končanem postopku žganja nabralo v vdolbini steptane glinene podlage pod kopo. Ta način žganja je bil zelo potraten, saj se je tekom postopka izgubila kar ½ živega srebra. Zato so ves čas razmišljali, kako bi postopek žganja izboljšali. Tako so v Idriji že leta 1494 začeli uvajati nov postopek žganja v lončenih posodah, ki se je povsem uveljavil po letu 1510. Potekal je tako, da so približno 1,5 kg zdrobljene rude natlačili v zgornji stekleničasti del žgalne lončene posode, jo zamašili z mahom in poveznili na spodnji valjasti del posode. Stik med posodama so zamazali z glino. Okrog 1000 posod so eno zraven druge postavili na ravno podlago iz steptane gline, prostor med posodami pa zasuli z mešanico pepela in lončenega drobirja, nato pa še z zemljo ali peskom. Na vse to so nasuli lesni drobir ali oglje, čez celotno ognjišče pa naložili debelejši les. Po končanem žganju so ogenj pogasili in začeli s hlajenjem. Ko je bilo ognjišče ohlajeno, so žgalne posode odkopali in očistili. Iz spodnje posode so odtočili približno 42 dag živega srebra najprej v večje lonce, nato pa v kozje ali ovčje mehove. Celoten postopek je trajal okrog 10 dni.

V obdobju od 1510 do 1652, ko so rudo žgali v lončenih posodah, je proizvodnja živega srebra v Idriji zelo nihala. Za povprečno proizvodnjo 105 ton živega srebra so letno potrebovali od 50.000 do 60.000 žgalnih posod. Poraba posod je bila tako velika zato, ker so se številne zaradi vročine že po prvem žganju razpočile. Čeprav je rudnik ves čas potreboval tako velike količine posod za žganje, v Idriji do leta 1621 ni bilo domače lončarske proizvodnje in so jih morali kupovati drugod. Največji dobavitelji so bili prav loški lončarji. Njihove posode so bile namreč tako kvalitetne, da so zdržale celo tri zaporedna žganja. Zaradi velikih naročil je postala proizvodnja žgalnih loncev že tako rekoč industrijska. Zelo zgovoren je podatek, da so leta 1604 samo trije loški lončarji s svojimi pomočniki v enem mesecu lahko izdelali 6.000 žgalnih posod. Te so loški podložniki tovorili v Idrijo s konji. V enem tovoru je bilo 100 posod, kar je letno predstavljalo do 500 in tudi več tovorov. Že do leta 1623 je domača lončarska proizvodnja v Idriji tako napredovala, da je pokrila večinski del potreb rudnika, s tem pa se je monopol loških lončarjev pri dobavi žgalnih loncev končal. Do končnega preobrata je prišlo po letu 1652, ko so namesto lončenih v splošno rabo prišle železne retorte. S tem so posel dokončno izgubili še domači idrijski lončarji.

Prirejeno po prispevko Jožeta Štukla Glinena retorta iz Loškega muzeja, objavljenem v Ločanki (št. 10, 10. november 2020, str. 8-9).