Sreda, 13. januar 2021

Konrad Peternelj Slovenec in »žirovska šola«

Malica, 1981, olje na steklo. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Malica, 1981, olje na steklo. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Gobar, 2000, olje na pleksi. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Gobar, 2000, olje na pleksi. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Ob brvi, 2000, olje na pleksi. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Ob brvi, 2000, olje na pleksi. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Konrad Peternelj Slovenec (1936–2000) je bil kot likovni samorastnik eden vidnejših in pomembnejših predstavnikov “žirovske šole” naivnega slikarstva, ki se je v slovenskem prostoru uveljavila v 60. letih prejšnjega stoletja. V krog žirovskih naivcev sodijo še Janez Sedej, Ivan Gluhodedov in Jože Peternelj Mausar. Konrad Peternelj je vsekakor avtor, ki je s kvaliteto svojih podob prispeval k vzpostavitvi terminov Žirovske Hlebine in Rovtarske Atene, pomenljivih oznak za umetniško kakovost, primerljivo in v mnogih segmentih povsem enakovredno s slovito hlebinsko šolo ter ostalimi razvitimi centri naivnega načina izpovedovanja v nekdanji Jugoslaviji.

Konrad Peternelj je danes pojem za naivno slikarstvo v slovenski likovni kulturi. S svojimi motivi iz vaškega življenja v žirovskem okolju je uspel uveljaviti to unikatno vrsto slikarstva na Slovenskem, ki jo, povsem samorastniško, edino lahko postavimo kot pendant jugoslovanski umetniški naivi v 60. in 70. letih 20. stoletja. Eden najboljših koloristov svoje generacije slikarskih somišljenikov je likovno znanje s pridom uporabljal za izražanje vzdušja, ki je poleg tipične ikonografije za ustvarjalce z žirovskega konca in posebne dramatičnosti, hkrati pa tudi elegance in tonskega niansiranja največja odlika njegove stilne govorice. Svoja dela je po večini izvajal v tehniki oljnega slikarstva na steklu in lesu. Značilnost Peterneljevega likovnega izraza je risarska in geometrijska razčlenjenost slikarske ploskve. S trdno kompozicijo nam verodostojno pričara voluminoznost izbranih struktur, vizualno odstopajočih od podlage. Moške in ženske like, nosilce pripovedi v delih, Konrad Peternelj slika zelo spontano, s toplimi odtenki in konstruirano risbo pa podobam dodaja neko posebno “življenjskost”, ki njegov figuralni način loči od podobno usmerjenih slikarskih kolegov, žirovskega mojstra čopiča pa dela tako posebnega. Nastale žanrske podobe, tihožitja, lahko pa tudi krajinske upodobitve, so kompozicijsko poenostavljena, barvno čista likovna dela, izvedena z odločnimi, vehementnimi potezami, ki odlično zrcalijo Peterneljevo navezanost na rodno zemljo, smisel za upodabljanje detajlov in občutek za kompozicijsko uravnoteženost. Avtorjev likovni pristop je neposreden, sproščen, preprost, a hkrati klasičen, neobremenjen z izrazno pompoznostjo in pretiranimi deformacijami forme.

Človeška figura je za Peternelja utelešenje “žirovske biti”, ki jo prek ekspresionističnega načina v okviru kompozicije tudi formalno konkretizira. Žirovski niz odraža poleg estetskih še dokumentarne ustvarjalne vzgibe, hkrati pa izpričuje veliko skrb za ohranjanje podeželske kulturne dediščine. Peterneljevi slikoviti prizori iz vaškega sveta so kot sprehodi po realno določljivih prizoriščih – miselnih postajah avtorjevih tenkočutnih dognanj o načinu življenja, ki počasi izginja, o čustvovanju, temeljnih vrednotah in lepoti nasploh. Po eni strani nam Konrad Peternelj Slovenec kaže idilično plat kmečkega žitja, po drugi pa zavzeto socialno angažiranost in eksistencialno problematiko, ki jo lahko navežemo na aktualno družbeno stvarnost. Vsi naštete lastnosti kažejo na visoko likovno kvaliteto Peterneljeve samorastniške umetnosti, ki je v preprosti, a močni in prepričljivi sugestivnosti enkratna in neponovljiva.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej