Torek, 28. april 2020

Loški vodovod

Zajetje vodovoda v grapi pod Sv. Lovrencem, hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Zajetje vodovoda v grapi pod Sv. Lovrencem, hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Vodomet pred Deisingerjevo hišo na Mestnem trgu, začetek 20. stoletja. <em>Foto: Marijan Masterl, Gradnja Škofjeloških vodovodov v letih 1898–1902, Loški razgledi, št. 1, let. 3, Mu</em>
Vodomet pred Deisingerjevo hišo na Mestnem trgu, začetek 20. stoletja. Foto: Marijan Masterl, Gradnja Škofjeloških vodovodov v letih 1898–1902, Loški razgledi, št. 1, let. 3, Mu
Vodnjak na Mestnem trgu pred 2. svetovno vojno. Čeprav se cisterna za vodo na Mestnem trgu omenja že od konca 16. stoletja, pa prve omembe vodnjaka zasledimo v letu 1790. Skoraj sto let pozneje (1883) je bil vodnjak na Mestnem trgu obnovljen in opremljen z loškim grbom. Med letoma 1893 in 1896 je vodo v vodnjaku črpala črpalka, ki jo je vgradilo Samassovo podjetje iz Ljubljane.  <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Vodnjak na Mestnem trgu pred 2. svetovno vojno. Čeprav se cisterna za vodo na Mestnem trgu omenja že od konca 16. stoletja, pa prve omembe vodnjaka zasledimo v letu 1790. Skoraj sto let pozneje (1883) je bil vodnjak na Mestnem trgu obnovljen in opremljen z loškim grbom. Med letoma 1893 in 1896 je vodo v vodnjaku črpala črpalka, ki jo je vgradilo Samassovo podjetje iz Ljubljane. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Vprašanje pitne vode v Škofji Loki je proti koncu 19. stoletja postajalo vedno bolj pereče. Predvsem ob močnejših deževnih nalivih je voda v vodnjakih postala motna in s tem nevarna za zdravje. Na drugi strani pa je potreba po ureditvi vodovoda postajala nujna tudi zaradi požarne varnosti, saj je bilo ob požarih na Mestnem trgu vodo iz Sore težko črpati.

V Loki je bilo v tem času že nekaj javnih vodnjakov (na Mestnem trgu, v Karlovcu, pri Krennerjevi suknarni na Spodnjem trgu, pri Špitalski cerkvi in na Studencu), nekateri posamezni prebivalci pa so imeli tudi svoje zasebne vodnjake. Za javne vodnjake so skrbeli oskrbniki, ki so vsak mesec namazali štirno, opravili manjša popravila in skrbeli za razsvetljavo.

Čeprav so se resnejša dela za gradnjo vodovoda v Škofji Loki začela že leta 1898, pa do njihove realizacije zaradi različnih težav še nekaj let ni prišlo. Pri izgradnji vodovoda je Škofjo Loko prehitela Stara Loka, katere prebivalci so se odločili za samostojno ukrepanje in so tako svoj vodovod svečano odprli 22. aprila 1900.

Poleg meščanov so se za vodovod zanimale tudi nune uršulinke na gradu. Katarina Majhnič, tedanja prednica samostana, je že konec marca leta 1900 prosila, da bi se starološki vodovod potegnil tudi do gradu, vendar zaradi pomanjkanja vode v njem to ni bilo izvedljivo. Nune so se zato odločile zgraditi lasten vodovod. Vodo so po načrtih inženirja Alojza Čadeža potegnile iz studenca v Lazah (Gabrovo) in tako vodovod odprle že 25. novembra 1901.

Ves ta čas pa so prebivalci Loke še vedno ostajali brez vodovoda. Vse dokler se nista loška trgovca in posestnika Ivan Mali in Matej Žigon odločila ukrepati. Ustanovila sta društvo, ki naj bi zgradilo vodovod. Poiskala sta tudi primerne studence v šentlovrenški grapi, ki so dajali dovolj pitne vode za preskrbo mestnega prebivalstva. Po pridobitvi gradbenega dovoljenja 13. aprila 1902 so junija istega leta začeli polagati prve cevi. Gradnja vodovoda je bila še posebej neugodna za prebivalstvo Mestnega in Kapucinskega trga, saj so tam zaradi kamnite talne podlage morali uporabiti celo razstrelivo. Graditelji vodovoda so se srečevali tudi z odporom prebivalcev do vodovoda. Mnogi, ki so imeli lastne vodnjake, so plačevanje vode in vodovoda odklanjali, nekateri pa si tega sploh niso mogli privoščiti. V protestu občinskim oblastem so zapisali: “Nas 80 odstotkov davkoplačevalcev ni za vodovod, ampak naj ga ima društvo.”

Kljub vsemu je gradnja napredovala in septembra je napočil čas svečanega odprtja. Na njegov predvečer, 13. septembra 1902, so z vseh hiš Mestnega trga vihrale zastave, sledila je slavnostna povorka v spremstvu vojaške godbe 27. pešpolka, gasilski društvi Škofje Loke in Stare Loke pa sta poskrbeli za ognjemet. Naslednji dan je bil ob svečanih govorih vodovod v Škofji Loki odprt, s simbolnim odprtjem vodometa na Mestnem trgu pa tudi dan v uporabo.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

  • Marijan Masterl, Gradnja Škofjeloških vodovodov v letih 1898–1902, Loški razgledi, št. 1, let. 3, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1956.
  • France Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Ljubljana, 1984.

Deli naprej