Ponedeljek, 30. marec 2020

O fotografiji in prvem loškem fotografu

Pevski zbor Slovenskega bralnega društva, 1894. Oton Sadar sedi tretji z leve. <em>Foto: Tone Pirc, Od Slovenskega bralnega društva do društva Prosveta, Loški razgledi, let. 17, 1970.</em>
Pevski zbor Slovenskega bralnega društva, 1894. Oton Sadar sedi tretji z leve. Foto: Tone Pirc, Od Slovenskega bralnega društva do društva Prosveta, Loški razgledi, let. 17, 1970.
Hrbtna stran fotografij Otona Sadarja (zasebna last). <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Hrbtna stran fotografij Otona Sadarja (zasebna last). Foto: Fototeka Loškega muzeja
Hrbtna stran fotografij Otona Sadarja (zasebna last). <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Hrbtna stran fotografij Otona Sadarja (zasebna last). Foto: Fototeka Loškega muzeja

Vprašanje, kako ujeti podobo in kako jo ohraniti, je človeško domišljijo burilo že od nekdaj. Že v antiki so učeni možje spoznali, da pogled skozi luknjico v črni škatli prikaže sicer obrnjeno, pa vendar pomanjšano podobo. Camera obscura je pozneje, opremljena še z lečo, postala osnova za razvoj fotografskih aparatov. Hkrati z razvojem fotoaparatov se začnejo tudi poizkusi s fotokemijo. V tem času sta fotografe zaposlovali tudi vprašanji, kako narediti obstojno fotografijo in kako jo razmnoževati. Skozi stoletja poskusov, inovacij, prve obstojne fotografije, eksperimentiranja z različnimi materiali in vse do prvega digitalnega fotoaparata je fotografija postala integralni del vsakdanjega sodobnega življenja.

V Škofji Loki so poklicni fotografi delovali od konca 19. stoletja dalje. Leta 1896 je fotografsko obrt registriral Oton Sadar (1864–1919). Njegov oče Lovrenc, sicer rojen v Komendi, je v Škofji Loki delal kot šolski upravitelj in nadučitelj. Otona je dal izšolati za notarskega pisarja. Ta poklic je Oton opravljal do leta 1890, kmalu zatem pa se je najprej ljubiteljsko, potem pa profesionalno začel ukvarjati s fotografijo. Leta 1899 je na župnijskem vrtu na Grabnu postavil manjši atelje. Ker pa ta ni zadostoval njegovim fotografskim potrebam, je leta 1910 odkupil del parcele v Kopališki ulici, kjer si je dal narediti večji atelje, s sobo in salonom. V tem času se je Otonu pri delu pridružila hči Ana, ki je atelje vodila tudi po očetovi smrti leta 1919. Leta 1923 ga je prodala fotografu Avgustu Blazniku.

Čeprav je fotografiranje danes postalo sestavni del življenja, pa včasih ni bilo tako. Ljudje so se pri fotografu naročali zgolj za posebne priložnosti. Deklice in dečki so šli prvič k fotografu običajno ob prvem svetem obhajilu, pozneje pa verjetno še za kak pomemben dogodek (birma, poroka). Ponavadi so se naročili k fotografu v atelje, lahko pa so fotografa naročili tudi na dom. Domači fotografi so bili vsekakor seznanjeni z novostmi na slovenskem trgu. Starejši predvojni fotografi so uporabljali tehniko suhega koloidnega postopka. Kupili so že pripravljene plošče, ki so jih vstavili v fotoaparat in jih po fotografiranju razvili.

Razvite fotografije so označevali z naslovi svojih ateljejev. Običajno so na zadnjo stran kartonov, na katere so lepili fotografije, odtisnili svoje ime in naslov ali pa štampiljko s svojim imenom. Na tak način so svojo obrt tudi oglaševali.

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

  • France Štukl, Prispevek k zgodovini fotografov v Škofji Loki, v: Loški razgledi, let. 38, Muzejsko društvo Škofja Loka, Škofja Loka 1991.
  • Judita Šega, Razglednice Škofje Loke, Selške in Poljanske doline iz zbirke Gorenjskega muzeja, v: Pozdrav z Gorenjske – zbirka starih razglednic, Gorenjski muzej Kranj, Kranj 2010.

Prenesi datoteke


Deli naprej