Odmevi davnine Andreja Perka

Fotograf in besednik Andrej Perko, tudi član Združenja umetnikov Škofja Loka, je v letošnjem letu v samozaložbi izdal fotografsko knjigo, ki nosi naslov Odmevi davnine, izšla pa je v Vipavskem Križu, kjer fotograf živi in ustvarja. V publikaciji se Perko ukvarja s tematiko obrednih živalskih mask, ki so se v slovenskem ljudskem izročilu, navkljub dominaciji krščanstva, ohranile kot poganski relikti iz pradavnih časov. Katoliška cerkev je maske prepovedovala, ker so preveč spominjale na stara verovanja. Krščanstvo kot uradna državna vera ni toleriralo drugačnosti, poganski kulti in obredi pa so kmalu postali nezaželeni in celo kaznivi. Prepovedi so bile večinoma neuspešne, stara izročila so preživela in se (sicer predelana in preoblikovana) do danes ohranila v različnih oblikah. Najbolj znana oblika poganskega obredja je kurentovanje, ki je značilno za Dravsko polje, sledi pa ji miklavževanje s parkeljni. Ker krščanstvo prastarih običajev ni moglo povsem izkoreniniti, ampak jih je zelo hitro asimiliralo, so dobremu svetniku Miklavžu (ob praznovanju njegovega godu) pridružili poganske maskirance, ki so iz "duhov prednikov" postali predstavniki pekla, peklenščkov. Spremenjeni v parkeljne si udeleženci obreda še dandanašnji nadevajo maske. Sam izraz maska je predindoevropskega izvora (poznamo ga tudi iz stare grščine) in predstavlja demonsko prikazen, v ovoj zavitega mrliča, ki se kot zombi vrača na naš svet, ali našemljenca, ki preoblečen predstavlja duha. Miklavževanje se odvije vsako leto 5. decembra, na predvečer godu sv. Miklavža, in ima dvojni namen: obdarovanje pridnih ali kaznovanje porednih in neubogljivih otrok. Vloga "dobrega moža" je dodeljena liku škofa in svetnika Miklavža, sile zla pa utelešajo hudiči v podobi parkeljnov.

Perkovi fotografski posnetki škofjeloškega miklavževanja so sestavljeni iz dveh sklopov; prvi del je nastal med letoma 2000 in 2005, ko je avtor intenzivno spremljal miklavževanja v Stari Loki in hkrati zbiral fotografska pričevanja. So dragocen dokument s težiščem na dokaj abstraktnih, a vizualno atraktivnih nočnih fotografskih posnetkih. Avtor pravi, da je z njimi skušal izraziti predvsem skrivnostnost in elementarno silovitost nastopanja fantovske združbe parkeljnov, ki so najzanimivejši akterji. Ob tem so Perkove podobe miklavževanj tudi sofisticiran prikaz mojstrovega razumevanja prireditve, ki je stare običaje s podeželja pripeljala v bolj urbano okolje.

Drugi del knjige predstavljajo posnetki iz leta 2005, ko je avtor dobil priložnost pokukati v zakulisje priprav na dogodek, prisostvovati maskiranju in sprejemanju (iniciaciji) novih članov v to zaprto fantovsko skupnost. Fotografije udeležencev v popolni opravi, enkrat z naličjem ali "larfo", kot se tej reči pravi, je posnel v improviziranem studiu "in situ", s prepoznavnimi obličji portretirancev. Andrej Perko nam predoča obraze akterjev, ki morajo za vstop v skupino "hudob" izpolnjevati strogo določene pogoje. Doma morajo biti iz Stare Loke ali okoliških vasi, kamor spadajo Binkelj, Virlog, Papirnica, Pevno, Vešter ali Križna Gora, biti pa morajo polnoletni in samski. Fotografsko druženje s parkeljni - pradavnimi demoni, ki jih je krščanstvo poistovetilo s hudiči iz Svetega pisma, je fotografa Andreja Perka (bodisi v interierju kot zunaj v eksterierju) prevzelo, ob tem pa je začutil intenzivno povezanost danega trenutka s pradavnimi obredi, ki jih je prej poznal le iz literature. Knjiga Odmevi davnine ni samo fotografski album zanesenega avtorja, slovenski javnosti poznanega po umetniških fotografskih ciklih, temveč tudi dragocen etnološki dokument tisočletnega izročila, ki nas na simbolnem nivoju združuje s predniki in nas povezuje.

Pripravil: Boštjan Soklič