Fajfa za kajenje tobaka

Domača obrt izdelovanja pip na Loškem

Kajenje tobaka izhaja iz kultur ameriških domorodcev iz vzhodnega dela Severne Amerike, ki so tobak tudi prvi gojili. Po kolonizaciji Amerike je kajenje postalo priljubljena razvada tudi med Evropejci.

Na Slovenskem so v 17. stoletju tobak v višjih družbenih plasteh uživali na dva načina: tobak so njuhali (vdihavali skozi nos) ali kadili s pomočjo pipe. V začetku 19. stoletja so njuhanje in kajenje s pomočjo pipe vse bolj izpodrivale cigare in cigarete. Med kmete se je njuhanje, žvečenje tobaka, “čikanje” in kajenje s pipo razširilo v 18. stoletju. Pri žvečenju tobaka so ostanke, pomešane s slino, pljuvali v pljuvalnike. V začetku 20. stoletja so tudi med kmeti in delavci začele prevladovati cigarete.

Na Slovenskem so bile v rabi pipe zelo različnih oblik, izdelave, velikosti in snovi. Izdelane so bile predvsem iz lesa, pa tudi porcelana, gline, kamenine, kovine ali morske pene. Med ljudmi so prevladovale lesene pipe domače izdelave. Valentin Vodnik je leta 1795 v svojem spisu Popisuvanje kranjske dežele, objavljenem v Veliki pratiki, prvič zapisal, da delajo “fajfe na Gorjušah nad Bohinjem”. Gorjuške pipe – štebalce, fajfe s turnom in čedre so prodajali na Koroško, Primorsko, Štajersko, v Istro in Dalmacijo, pa celo v Anglijo in Ameriko.

Pip za kajenje tobaka pa niso izdelovali le na Gorjušah, pač pa tudi na Loškem, seveda v manjšem obsegu. Ivan Tavčar v svoji povesti Kuzovci, ki se dogaja leta 1828, zapiše: “Čitatelju naj povemo, da je tedaj v Poljanah cvetela mogočna industrija z malimi pipam, ki sedaj skoraj sluha ni o njih.” Etnologa dr. Boris Orel in dr. Gorazd Makarovič pa domnevata, da so pipe izdelovali tudi na Martinj vrhu nad Železniki. Pipo, ki naj bi bila izdelana tam, hrani Slovenski etnografski muzej. Imenuje se “višnarca” ali furmanska fajfa, datira v prvo polovico 19. stoletja in je izdelana iz lesa in srebra. Boris Orel jo opiše takole: “Pri tej fajfi je cevkin del napravljen v obliko roke, ki drži za spodnji del fajfe[.] /.../ Višnarca ima razen tega navzdol zakrivljeno cevko.” V opombi št. 8a pa navede še: “V Poljanski dolini in v vseh vaseh nad Poljanami se spominjajo, da so na M. [Martinj] vrhu izdelovali 'štučce', hruški podobne fajfe.”

Žal nam oblika te fajfe ni znana, zato se obračamo na vas, dragi bralci muzejskega novičnika! Ve kdo med vami še kaj zanimivega o tej stari domači obrti izdelovanja pip? Prav bi nam prišel vsak namig, ki bi razjasnil kdaj, kako in kakšne pipe so izdelovali na Loškem. Vse, ki o tem kaj veste, prosimo, da to sporočite v Loški muzej. Veseli bomo vašega odziva!

Pripravila: Mojca Šifrer Bulovec

Literatura:

• Orel, Boris: Piparstvo na Gorjušah v Bohinju – naša stara domača obrt. Slovenski etnograf, 3–4, 1951, str. 75–86.
• Bogataj, Janez: Domače obrti na Slovenskem. Piparji. Ljubljana 1989, str. 162–167.
• Makarovič, Gorazd: Slovenska ljudska umetnost. Pipe. Ljubljana 1981, str. 317–321.
• Tavčar, Ivan: Kuzovci. Tavčarja zbrani spisi III. zvezek, uredil dr. Ivan Prijatelj, Ljubljana, 1929, str. 120.
• Slovenski etnološki leksikon, gesli kajenje (str. 199) in pipa (str. 416). Ljubljana 2004.