Nedelja, 5. april 2020

Pisalna miza z dvorca na Visokem

Tabernakeljska omara, ki se je nahajala v dvorcu na Visokem v času, ko sta tam bivala dr. Ivan in Franja Tavčar. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Tabernakeljska omara, ki se je nahajala v dvorcu na Visokem v času, ko sta tam bivala dr. Ivan in Franja Tavčar. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Leta 1946 je nekaj odbornikov Muzejskega društva Škofja Loka iz zapuščenega dvorca Visoko rešilo knjižnico, Kalanovo pohištvo in nekaj pohištva Ivana in Franje Tavčar, med njim tudi tabernakeljsko omaro. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Leta 1946 je nekaj odbornikov Muzejskega društva Škofja Loka iz zapuščenega dvorca Visoko rešilo knjižnico, Kalanovo pohištvo in nekaj pohištva Ivana in Franje Tavčar, med njim tudi tabernakeljsko omaro. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Prizor zabave s harlekinom, detajl čelnice predala tabernakeljske omare. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Prizor zabave s harlekinom, detajl čelnice predala tabernakeljske omare. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Prizor koncerta na vrtu, detajl čelnice predala tabernakeljske omare. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Prizor koncerta na vrtu, detajl čelnice predala tabernakeljske omare. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Čas 18. stoletja je čas živahne pisalne kulture. Redna osebna korespondenca, pisanje znanstvenih ali religioznih spisov, knjig in literarnega ustvarjanja je zahtevalo primerno pohištveno opremo. Glavne nosilke najimenitnejših bivalnih slogov na Slovenskem so bile deželne in plemiške elite, razvoj teh slogov pa odraža umeščenost slovenskega bivalnega standarda v srednjeevropske habsburške dežele.

Pisalna miza, kot jo poznamo danes, opremljena s stranskimi predali, ki puščajo prostor za noge, se v 17. stoletju najprej pojavi na evropskih dvorih. V slovenskih deželah jo najdemo nekoliko pozneje, proti koncu 17. stoletja, največkrat pa gre za kabinetne omarice s podnožji in dodanim pultom. Te so imele poleg funkcije pisalne mize tudi funkcijo shrambe, saj so vanje spravljali nakit, denar, korespondenco, zbirke kamnov, novcev, šivalni pribor in druge drobnarije.

V drugi četrtini 18. stoletja so pisalne omare, ki so bile opremljene tudi z vrsto malih predalčkov za shranjevanje drobnih predmetov, dobile nekoliko drugačno zasnovo. Omaro je spodaj krasil velik spodnji predalnik (običajno s tremi ali štirimi predali), srednji del s pisalno površino (običajno zaprt s poševno preklopno ploščo) in na vrhu omarica s predalčki in razdelki. Osrednji element tega vrhnjega dela pisalne omare je bil večji prostor z enokrilnimi vratci, ki spominja na oltarni tabernakelj. Zaradi te značilnosti se je tovrstne omare prijelo ime tabernakeljska, včasih pa so ji rekli tudi omara Marije Terezije.

V muzeju hranimo tabernakeljsko omaro, ki jo je dr. Ivan Tavčar uporabljal v dvorcu na Visokem v Poljanski dolini. Visoško domačijo sta Ivan in Franja Tavčar kupila leta 1893 in jo opremila z deli slovenskih umetnikov, slikarjev in kiparjev, po vzoru tedanjega meščanstva pa tudi z reprezentančnim pohištvom po zadnji modi tistega časa, ki sta jo zakonca kot uveljavljena meščana spremljala.

Pisalna omara z Visokega, izdelana v 18. stoletju, ima tridelno zasnovo: v spodnjem delu so trije volutasto oblikovani večji predali, srednji del je namenjen pisalni površini (zaprta s poševno ploščo, ki se odpre, znotraj pa so trije manjši predalčki), zgornji tabernakeljski del pa ima sedem predalčkov in večjo osrednjo omarico z enokrilnimi vratci. Vsi trije sestavni deli omare so polepljeni z grafikami, kar je bilo v 18. stoletju zelo moderno.

Krašenje predmetov ali pohištva z lepljenimi grafikami je znano že od 15. oziroma 16. stoletja dalje. Veljalo je kot nadomestilo prostoročni poslikavi. Izdelava posebej izdelanih grafik za izrezovanje in lepljenje pa se je v 18. stoletju še posebej razvila v nemških (Augsburg, Nürnberg), francoskih (Lyon) in italijanskih (Benetke) deželah. V Franciji so tako okrašenim predmetom rekli découpage (izrezovanje), v Italiji pa so to tehniko poimenovali arte povera (revna, cenena umetnost) ali lacca povera (ceneni lak).

Po okusu tedanjih slogov, predvsem poznobaročnega in rokokojskega, je tudi paleta motivov izredno raznovrstna. Na pisalni omari, ki jo hranimo v Loškem muzeju, so čelnice predalov v spodnjem delu okrašene z grafikami cvetličnih motivov. Od teh so nekateri že precej zbledeli. Tudi preklopna plošča pisalne površine v osrednjem delu je okrašena s šopki cvetlic, ki se ponovijo na čelnicah stranskih predalov zgornjega tabernakeljskega dela. Enokrilna vratca osrednje omarice zgornjega dela pa krasi grafika z motivom zabave (v levem delu grafike je upodobljen mož, ki ob mizi igra na glasbilo, poleg mize sta vidni dve steklenici v košari in v desnem delu moški, ki dvori dami s pahljačo).

Znotraj pisalne površine (pod preklopno ploščo) so trije manjši notranji predalčki z zanimivimi motivi na čelnicah. Na vseh grafikah prevladujejo motivi glasbe, narave, pitja in kajenja tobaka. V zgornjih delih so upodobljene različne (eksotične) ptice in nekaj žuželk. Pestrost dogajanja in narave pa je poudarjena tudi z uporabo zelene, rumene, rdeče, modre, oranžne in rjave barve.

Pohištveni kosi, ki so imeli več funkcij, so svoje mesto našli tudi v vsakdanjem življenju. Tako plemstvo kot meščanstvo je svoje domove v skladu z možnostmi opremljalo s statusu primernim pohištvom. Tabernakeljske omare so nekoč veljale za najdražji kos pohištva in simbol blagostanja. Zaradi zahtevne izdelave in kompleksne sestave pa nikoli niso prodrle do gmotno šibkejših slojev prebivalstva (kot je bilo v primeru garderobnih omar ali predalnikov).

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

  • Maja Lozar Štamcar: Pisalno pohištvo v 18. stoletju na Slovenskem, v: Neznano in pozabljeno iz 18. stoletja, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Slovensko društvo za preučevanje 18. stoletja, Ljubljana, 2011.
  • Maja Lozar Štamcar, Tabernakljaste omare iz fonda Narodnega muzeja, v: Argo – časopis slovenskih muzejev, št. 35, Narodni muzej Slovenije, Slovensko muzejsko društvo, Skupnost muzejev Slovenije, Ljubljana, 1993.
  • Dragocenosti Narodnega muzeja Slovenije, Maja Lozar Štamcar (ur.), Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, 2007.

Deli naprej