Plastično okrasje oltarja svete Lucije v kapeli Loškega gradu

V času baroka se tako na področju sakralne kot tudi posvetne umetnosti razcveti in uveljavi kiparstvo. Kiparska dejavnost (arhitekturna in samostojna plastika) prednjači po številu del in množični ustvarjalnosti. Barok pri nas traja razmeroma dolgo: njegovi stilni odmevi so na področju cerkvene umetnosti prisotni še v drugi polovici 19. stoletja. Za baročno plastiko arhitekturnih zunanjščin so značilni stebri in pilastri, za notranjost monumentalni oltarji, prižnice in bogato okrašeni nagrobniki. To nam dokazujejo tudi zlati oltarji iz cerkve sv. Lucije v Dražgošah, ki jih hranimo v kapeli Loškega gradu. Naši zlati oltarji v polnosti izražajo tradicionalno rezbarsko-kiparsko kulturo Kranjske v 17. stoletju, oplojeno z umetnostnimi tokovi iz alpskih dežel in Italije, kar je posledica geografske odprtosti slovenskega prostora. Ker so dražgoški oltarji v osnovi pomanjšane verzije arhitekture, ima pri njih plastično okrasje enako krasilno vlogo kot na cerkvenih zunanjščinah. Bohotnost oltarne ornamentike, bleščeča pozlata in slogovno naprednejše oblikovanje figur so glavne značilnosti oltarjev sv. Antona Padovanskega in sv. Lucije.

Oltar Sv. Lucije sodi na začetek drugega obdobja v razvoju zlatih oltarjev. Leta 1689 ga je izdelal mojster Jakob Kornelij (Corneli) iz Ljubljane, po rodu iz Italije. Sestavljen je iz treh etaž, njegova arhitekturna zasnova je dokaj stroga in skoraj renesančna. Plitko oltarno ornamentiko bi lahko označili kot kombinacijo renesančnega akanta in jermenastega hrustančevja. Oltar je prekrit, skoraj preraščen z reliefnimi obrazi angelov, na njem je okoli 70 figuralnih motivov. V prvi atiki ogrodje nosijo kariatide – ženske figure, ki namesto stebrov nosijo ali podpirajo del arhitekturne konstrukcije. V drugi atiki funkcijo kariatid prevzamejo herme, človeške podobe v obliki slopov, na krilni plošči pa so sedeči angeli.

V osredju spodnjega dela oltarja je kip krščanske mučenice – sv. Lucije, zaščitnice slepih, bolnih otrok, malih obrtnikov in sploh preprostih ljudi, ki so se znašli v težavah. Svetnica v levi roki drži pladenj s parom oči, v desni pa ima list palme. Oblikovanje skulptur sv. Lucije in njenih priprošnjikov – slepih romarjev je dokaj robustno, kiparska govorica pa preprosta. Mojster Jakob Kornelij je figuralne oblike v značilnem ekspresionističnem stilu zreduciral in poenostavil. Še najbolj se je pomudil pri oblikovanju ter poslikavi draperij in jopičev, preko katerih spoznavamo oblačilno kulturo kmečkega življa v 17. stoletju pri nas. Plastike nas presenečajo z neposrednostjo, še posebej s poudarjeno izraženimi očmi trpečih, a upajočih vernikov. Zdi se, da je izrazno umetniku uspelo čokatim lesenim panjem vdahniti življenje ter iz grobih skulptur sijajno izvabiti poteze nežnosti in človečnosti. Dodatna zanimivost in posebnost niše sv. Lucije je njen notranji stebričasto naznačen in v vrhu polkrožno zaključen (dvojni) okvir iz sploščenih cvetnih dekorativnih elementov. Podobno izpeljana ornamentalna motivika se pojavi nadstropje višje kot sivo oblakasto ozadje za kip božje matere. Podobna oltarna dekoracija je tudi v bližnji cerkvici sv. Križa na Hribcu v Puštalu.

V istem neposrednem stilu, a z bolj vedrimi izrazi, so upodobljeni številni angelci ali putti, ki dopolnjujejo, izpolnjujejo in bogatijo arhitekturne elemente oltarja (stebre, niše, arhitrave idr.). V najvišjem delu oltarja (nad božjo materjo, ki jo kronajo krilatci) sta angela muzikanta: levi muzicira na srednjeveško violino – rebek, desni pa na lutnjo. Nad njima je pred timpanon postavljen še tretji angel.

Glavne skulpture so v nišah in slemenih oltarnih nastavkov. Ob sv. Luciji sta v dveh nišah, v zgornjem delu zaobljenih v obliko školjke, postavljena kipa mučenk sv. Katarine in sv. Barbare, s pridanimi atributi (kolo, meč, stolp, palma). Pod njima sta kartuši z napisom njunih imen in letom izdelave oltarja, kar je pri lesenih baročnih oltarjih na Slovenskem redko.

V spodnjem delu oltarja so opazni številni ušesasti motivi in fantastično oblikovane zavite ornamentalne krivulje okoli kartuše. Stranski deli oltarja so okrašeni z razgibanimi volutami, dopolnjenimi z angelskimi figurami.

Temeljne značilnosti oltarja sv. Lucije izhajajo iz oblikovne plastičnosti. Oltarno linearnost in ploskovitost gotike ter renesanse v primeru našega oltarja nadomesti masivno hrustančevje. Ornamentika, ki postaja manieristična, je povsem nelogična in ni podrejena oltarni arhitekturi. Ob njej se izraža svobodno, povsem enakovredno in jo plastično dopolnjuje.

Pripravil: Boštjan Soklič