Petek, 3. april 2020

Pravila in disciplina Telovadnega društva Sokol v Škofji Loki

Ločan Šober v sokolskem kroju, začetek 20. stoletja. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Ločan Šober v sokolskem kroju, začetek 20. stoletja. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Sokoli na veselici v Žireh, okoli 1913–1914. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Sokoli na veselici v Žireh, okoli 1913–1914. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Parada Sokolov na Spodnjem trgu v Škofji Loki, okoli leta 1929. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Parada Sokolov na Spodnjem trgu v Škofji Loki, okoli leta 1929. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Prvo sokolsko društvo je leta 1862 ustanovil Miroslav Tyrš (1832–1884) v Pragi na Češkem. Praga je bila v tem času univerzitetno središče, kamor so odhajali tudi slovenski študenti. Ti so sokolstvo prenesli v domače kraje in že leta 1863 je bilo v Ljubljani ustanovljeno društvo Južni Sokol. Športni duh se je po slovenskih deželah hitro širil in zaneslo ga je tudi na loško območje. Idejo je v Škofjo Loko prinesel praški študent in pozneje notar Stevo Šink (1882–1972), ki so se mu pridružili še dr. Tone Jamar (zdravnik v Ljubljani), Joško Ziherl (višji sodni uradnik v Ljubljani), Avgust Blaznik (fotograf v Škofji Loki) in Franc Dolenc (posestnik in trgovec). V prostorih čitalnice v gostilni Krona na Mestnem trgu je bilo 2. februarja 1906 ustanovljeno Telovadno društvo Sokol. Nedolgo zatem je bilo sokolsko društvo ustanovljeno tudi v Žireh (1907) in Železnikih (1908) ter po prvi svetovni vojni tudi v Gorenji vasi (1923). Organizacijsko so sokolska društva na Loškem spadala v Gorenjsko sokolsko župo s sedežem v Kranju.

Odbor loškega sokolskega društva je na prvi seji 30. julija 1907 sprejel sklep, da se “s telovadbo prične takoj 11. avgusta 1907”. V prvem letu je telovadilo okoli 60 članov, postopoma pa je članstvo začelo naraščati. Velik pomen so dajali disciplini, ne le v telovadnici, temveč tudi na drugih javnih mestih. Odbor je leta 1907 sprejel sklep, “da naj se sprejme nove člane šele tedaj, ko se prepriča odbor po dveh odbornikih, da je njih namen telovadba; če pa se izve, da zasledujejo kak drug namen, naj se jih odkloni”. V zapisniku seje odbora 9. januarja 1911 lahko preberemo tudi: “Brat Nadilo predlaga, da se pri sprejemu novih udov postopa bolj natančno, da ne bo morda nastopil slučaj, da bi se moglo proti njim nastopati z izključevanjem i.t.d. – Istotako je bil sprejet predlog brata staroste, da je dotičnik, ki novega uda predlaga, za njegovo neomadeževanost odgovoren.”

Velik poudarek so sokoli dajali tudi karakternim značilnostim svojih članov (in članic), ki so morali tako znotraj kakor zunaj telovadnice častno predstavljati člana Sokola. Telovadbe so se morali udeleževati redno. Pomembnost obiskovanja redne vadbe se je odražala tudi v pravici nošenja svečane sokolske uniforme oziroma sokolskega kroja. Nosili so ga le člani (od 18. leta starosti), ko so zaprisegli. Vsak polnopravni član društva je naročil kroj, ki ga je moral odplačevati: “Vplačevati morajo vsaki teden najmanj 1 K. Kroji so, dokler niso popolnoma plačani, last društva, in ne dotičnega člana.” (zapisnik seje odbora, 3. februarja 1909). Če se telovadec ni redno udeleževal organizirane telovadbe, ga je odbor na to opozoril, lahko pa mu je bila nošnja kroja celo prepovedana. Odbor loškega sokolskega društva je 22. avgusta 1907 obravnaval primer brata Lavriča: “Zvedelo se je, da se namerava brat Lavrič udeležiti veselice v Žireh v kroju, dasi še ni obiskal nobene redovne vaje. Sklenilo se je brata Lavriča pozvati k redovnim vajam še posebej, če hoče iti v kroju v Žiri.” Kako se je brat Lavrič odzval na poziv odbora, v zapisnikih ni zaslediti. Poleg obiskovanja telovadnih vaj so za pravico nošenja kroja člani morali paziti tudi na obnašanje izven telovadnice: “pri oddaji krojev posameznim članom naj se gleda strogo na to, da je njih obnašanje v vsakem oziru neomadeževano, ker takim članom, katerih preteklost je neznana, se kroj ne more kar tako izročiti” (zapisnik seje odbora, 13. julija 1910). Vendar pa se tega niso vsi držali. V zapisnikih društvenih sej lahko beremo, da so nekateri telovadci sokolske kroje zastavili ali celo prodali: “Brat podstarosta predlaga, naj se Slejkota Spacapana izključi iz društva zaradi prodaje kroja društvu Orel. Se sklene, da se o tem pri prihodnji seji razpravlja.” (zapisnik seje odbora, 3. avgust 1910).

Kakor je red za člane društva veljal v telovadnici, tako so se morali ti dostojno obnašati tudi v javnosti. V zapisnikih je najti tudi opozorila, da je treba telovadce pri sodelovanju na zletih posebej opomniti, “da se vedo o priliki dostojno in mirno, za prestopke odbor ni odgovoren ter jih ostro kaznuje” (zapisnik seje odbora 30. julija 1908). Neprimerno obnašanje v gostilni ali ponočevanje telovadcev je prišlo tudi na ušesa odbornikov društva, kot je bilo to v primeru Alojzija Humra in Janeza Hafnerja. O slednjih so razpravljali celo na občinski seji 17. septembra 1910. Glede na to, da nihče od njiju ni bil občan Škofje Loke in da so ju označili za “delomrzneža”, ki sta večkrat kalila nočni mir, so občinski odborniki oba izgnali. Ker pa sta bila tudi člana loškega sokolskega društva, so o njiju razpravljali tudi društveni odborniki. Odbor je sklenil oba izključiti. Brata Orožen in Nadilo sta predlagala “naj se Humer izključi za pol leta, ako se v tem času poboljša in ne zahaja več v slabo tovarišijo, ga odbor lahko zopet sprejme. – Obvesti naj se ga samo v toliko, da je občni zbor njegovo izključitev, in sicer od 17. 9. 1910 do 6. 1. 1911, enoglasno odobril, v njegovem nadaljnjem obnašanju naj se ga pa opazuje. – Sprejeto.” (zapisnik seje odbora, 6. novemba 1911).

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

  • Zgodovinski arhiv Ljubljana – Enota v Škofji Loki, ŠKL 76, Sokolsko društvo Škofja Loka 1906–1941, Zapisniki 1907–1911.
  • 100 let športa v Občini Škofja Loka, 1906–2006. Zbornik. Škofja Loka: Športna zveza, 2006.
  • Spominski spis Sokolskega društva v Škofji Loki ob 25. letnici 1906–1931. Škofja Loka: Škofjeloški sokol, 1931.

Deli naprej