Sreda, 2. september 2020

Pravljice Frana Milčinskega v angleškem jeziku

Maksim Gaspari, ilustracija za pravljico Neusmiljeni graščak, 1911, risba s tušem.
Maksim Gaspari, ilustracija za pravljico Neusmiljeni graščak, 1911, risba s tušem.

Loški muzej Škofja Loka se je pred tednom dni prijazno odzval povabilu in prošnji rojaka, ameriškega Slovenca Charlesa Debevca iz Filadelfije (zvezna država Pensilvanija), ki pripada tretji generaciji slovenskih izseljencev v Združenih državah Amerike. V sodelovanju z ugledno ameriško publicistko Patricio Dillon Charles F. (Chuck) Debevc namreč pripravlja izdajo Pravljic Frana Milčinskega v angleškem jeziku. Za izdajo slovenskih pravljic se je odločil iz več razlogov. Osnovni vzgib pri gospodu, ki se zaveda svojih slovenskih korenin, je popularizacija slovenske literature v ameriškem prostoru, temeljni razlog pa izhaja iz njegovega osebnega interesa za opus slikarja in risarja Maksima Gasparija, še vedno enega najpomembnejših in najbolj priljubljenih slovenskih knjižnih ilustratorjev. Charles Debevec je dober poznavalec ustvarjalnosti Maksima Gasparija kot tudi ostalih likovnih umetnikov iz prve polovice 20. stoletja na Slovenskem, po očetovi strani pa izhaja iz vasi Begunje pri Cerknici, ki je v bližini Selščka, kraja, kjer se je Maksim Gaspari rodil.

Loški muzej je bil naprošen za sodelovanje pri strokovni atribuciji oz. identifikaciji avtorstva tistih ilustracij iz Pravljic, ki niso bile podpisane oz. signirane s strani avtorja. Znamenite Pravljice Frana Milčinskega so izšle prvič pri Ladislavu Schwentnerju leta 1911, z risbami pa sta jih opremila Gvidon Birolla, loški rojak, in Maksim Gaspari. Doživele so več ponatisov, zadnjega leta 1977. Birolla je ilustriral 19 pravljic, Gaspari pa 22. Oba slikarja sta svoje delo odlično opravila, še posebej Gvidon Birolla, saj njegove ilustracije za prvo izdajo Pravljic prištevamo med vrhunce slovenske mladinske ilustracije, sodijo pa tudi med najbolj izvirne slovenske ilustracije. Dilema je nastala, ker sta si po risarskem pristopu in stilu Birolla in Gaspari zelo podobna, veliko risb pa ni bilo podpisanih ali opremljenih z identifikacijskimi monogrami. S strani Loškega muzeja je strokovno nalogo primerjalne stilne analize prevzel kustos Boštjan Soklič, ki je pri dveh risbah (eni celostranski in drugi vinjetni) za pravljico Krivični mlinar in njegova hči identificiral avtorja in avtorstvo ustrezno pripisal Gaspariju, in ne Birolli.

Charles F. Debevec se je za pomoč pri identifikaciji avtorstva kustosu Loškega muzeja Škofja Loka zahvalil, o svojem nadaljnjem delu in pripravah na ameriško izdajo Pravljic pa nam bo sprotno poročal.