Ponedeljek, 4. oktober 2021

Prezrti slikar Rajko Šubic

Rajko Šubic, Orači, 1950, olje na lesonit <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Rajko Šubic, Orači, 1950, olje na lesonit Foto: Fototeka Loškega muzeja
Rajko Šubic, Morski motiv, 1961, akvarel <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Rajko Šubic, Morski motiv, 1961, akvarel Foto: Fototeka Loškega muzeja

V Loškem muzeju Škofja Loka hranimo dve sliki akademskega slikarja in pedagoga Rajka Šubica (1900–1983), sina slikarja Alojzija Šubica iz Poljanske doline, ki je med letoma 1888 in 1891 študiral na akademiji v Münchnu, nato pa se je zaradi ekonomskih razmer podal v New York, kjer je leta 1905 umrl. Rajko Šubic je bil tudi vnuk slikarja Štefana Šubica, nadaljevalca slikarske tradicije stare podobarske rodbine iz Poljanske doline. Po šolanju na umetnoobrtni šoli v Ljubljani, kjer je leta 1919 absolviral na kiparskem in rezbarskem oddelku, se je vpisal na grafično šolo na Dunaju, kjer je študiral do leta 1922. Z Dunaja je odšel v Leipzig na akademijo za grafično umetnost in knjižno obrt, študij pa je moral zaradi finančne stiske predčasno prekiniti. Leta 1923 je začel poučevati risanje na vajeniški šoli v Beogradu, že naslednje leto pa je v Novem Sadu izdeloval osnutke za uporabno grafiko. Leta 1925 se je vrnil v Ljubljano in prevzel delo ilustratorja pri časopisu Jutro. Julija 1927 je odšel na Češkoslovaško, ostal tam kar dve leti, v tem času tudi razstavljal svoja dela in se preživljal z uporabno grafiko. Na Šubičevo ustvarjanje je postal pozoren akademski slikar Saša Šantel, ki je o njem zapisal sledeče:

Za Rajka Šubica, grafika in ilustratorja, umetnika detajla in risarskih fines, Ljubljana ni bila ugodno mesto za njegovo umetniško delovanje. Omeniti moram, da ljubi Šubic razen grafike posebno akvarelno tehniko, v kateri dosega s svojo umetniško vestnostjo zelo lepe uspehe.

Po vrnitvi v domovino je Šubic risal grafične osnutke za razne naročnike, od leta 1932 do 1936 honorarno poučeval na realni gimnaziji v Kočevju, med 1936 in 1938 pa deloval v Ljubljani kot učitelj na zasebni umetniški šoli Probuda. Tam je poučeval tudi mladega Franceta Miheliča, ki se je kasneje zapisal v zgodovino slovenske umetnosti kot eden pomembnejših slikarjev z nadrealistično tematiko. Življenjska pot je Rajka Šubica prek Murske Sobote, kjer je poučeval risanje na realni gimnaziji, odpeljala v Novo mesto, kjer je kot učitelj ostal do leta 1942. Takrat je bil interniran v taborišče Monigo pri Trevisu v Italiji. Po osvoboditvi se je vrnil v Novo mesto, nato odšel za učitelja v Ljutomer in leta 1954 kot vodja grafičnega oddelka pristal v Mariboru, kjer je dočakal upokojitev.

Rajka Šubica po njegovi motiviki ni mogoče opredeliti niti kot izrazitega figuralika, krajinarja in ne portretista. Najbolj so mu bili pri srcu konji in živali nasploh. Ob tem se vzpostavi primerjava s slikarskimi začetki Iveta Šubica, ki je v svoji mladosti tudi najprej risal domače živali, predvsem konje. V slovenskem slikarstvu je malo likovnih ustvarjalcev, ki bi motiviki konja posvetili toliko let kot Rajko Šubic. Njegov študij živalske motivike je študij živali v naravi, v prostem gibanju, bodisi da gre za delavno ali vprežno žival, za ježo, ob vozu ali na polju. Svojo ljubezen do živali je največkrat izpovedoval v tehniki akvarela. Poleg živalske figuralike in krajinskih upodobitev so vzporedno nastajala tudi tihožitja, v zadnjih letih svojega življenja pa se je intenzivno posvečal vodni tematiki, še posebej rad je slikal obmorske motive in marine.

Rajko Šubic je bil predvsem umetnik, ki je v svoji likovni izraznosti ostajal zvest realizmu. Kot tak ostaja v okviru domače umetnostnozgodovinske stroke zapisan predvsem kot opisovalec otipljive zunanje pojavnosti in njenih podrobnosti.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej