Torek, 26. januar 2021

Prizori z grajskega griča Maksima Sedeja

Kmalu v kotičku Fokus

Maksim Sedej: Škoparjeva hiša, 2. polovica 60. let prejšnjega stoletja, oglje na papir. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Maksim Sedej: Škoparjeva hiša, 2. polovica 60. let prejšnjega stoletja, oglje na papir. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Maksim Sedej: Grajski stolp, 2. polovica 60. let prejšnjega stoletja, oglje na papir. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Maksim Sedej: Grajski stolp, 2. polovica 60. let prejšnjega stoletja, oglje na papir. Foto: Fototeka Loškega muzeja

V naslednjem kotičku Fokus bomo predstavili tri likovna dela akademskega slikarja Maksima Sedeja (1909–1974), ki jih hranimo v Loškem muzeju Škofja Loka. Gre za risbe v tehniki oglja, ki niso datirane, glede na narisano arhitekturo pa sklepamo, da jih je umetnik izdelal v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja. Upodobljeni motivi na njih so: stolp Loškega gradu, grajski vrt in Škoparjeva hiša. Risbe so izvedene v ekspresionističnem risarskem slogu, ki se razodeva v črno-belih kontrastih – senčenju, finih niansah, megličastih ploskvah in dramatičnih, a vseeno elegantnih tonskih prehodih. Sedejeva risarska govorica ni linearna, temveč je slikovita in razgibana. Na dveh risbah slikar arhitekturo, potopljeno v bujno grajsko vegetacijo, diskretno poveže z žensko figuro, ki dodatno
sugerira lirično razpoloženje ujetega trenutka. Čeprav se je v preteklem stoletju pri večini likovnih ustvarjalcev, izhajajočih z loškega območja, krajina uveljavila kot dominanten motiv, se to pri Maksimu Sedeju ni zgodilo. Sedej, čigar slog je temeljil na ostrem opazovanju resničnosti, občutkih in liričnem pristopu do intimnega meščanskega sveta, je krajinsko slikarstvo skoraj opustil in izključil iz svojega opusa. K upodabljanju krajine in krajinskih izsekov se je vrnil šele ob izteku svoje umetniške poti. In prav zaradi tega so risbe še posebej zanimive.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej