Četrtek, 30. april 2020

Puštalski umetniški babilon

Edi Sever: Loka, 2018, akvarel. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Edi Sever: Loka, 2018, akvarel. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Avgust Babnik: Odsevi Sore, 2019, digitalna fotografija. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Avgust Babnik: Odsevi Sore, 2019, digitalna fotografija. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Lepo je, kadar se združi več kot ducat sokrajanov z željo po likovnem izražanju in skupnem nastopanju. Še lepše je, če ta skupina počne nekaj, kar je všeč njim in kar je zanimivo in privlačno še za druge, naključne in stalne spremljevalce posebno žlahtne dejavnosti, ki je hrana za duha. Ustvarjalci, povezani v okviru neformalnega združenja Puštalcev, niso enotna skupina v vsebinskem smislu, čeprav jih vežejo nekatere skupne poteze. Po večini so ljubiteljski ustvarjalci, ki pa se jim pridružujejo tudi profesionalci. Z likovnimi sredstvi si družno prizadevajo spremljati življenje svoje okolice in ji vračati svoj pogled, ki ga prepoznavamo v njihovih delih.

Ideja o ustanovitvi likovne skupine Puštalcev se je rodila v glavi vsestranskega likovnega samorastnika iz Puštala Avgusta Babnika. Babnik je bil prvi, ki je spregovoril o potrebi po razstavnih prostorih za avtorje iz Puštala, kjer je skoraj desetina vseh prebivalcev likovnih ustvarjalcev. S svojimi razmišljanji in pobudo za bolj organizirano delovanje puštalskih umetnikov je 17. decembra 1997 seznanil takratnega ravnatelja Glasbene šole Škofja Loka Tineta Bogataja, ki je Babnikova prizadevanja in ideje v duhu vzajemnega sodelovanja podprl. Puštalskim likovnim ustvarjalcem se je tako ponudila možnost razstavljanja v prostorih puštalske graščine, kjer domuje Glasbena šola Škofja Loka.

Neformalno združenje se je “zgodilo” 22. maja 1998 s prvo odmevno razstavo v puštalski graščini, pri kateri je sodelovalo osem avtorjev. Tekom let se je število članov spreminjalo, danes jih skupaj razstavlja več kot 15. Zanimivo je, da je bil edini pogoj za pridružitev skupini lokalna pripadnost oziroma kraj bivanja. To je poleg likovne dejavnosti tudi edina skupna točka med pisano druščino ustvarjalcev, ki so si med seboj različni tako po umetniških govoricah, načinih in tehnikah kot tudi generacijah.

V 21 letih obstoja se Puštalci s svojimi deli redno predstavljajo v kapeli puštalskega gradu in Sokolskem domu. Svoje skupinske ali samostojne razstave običajno posvečajo dnevu žena, prazniku kulture ali decembrskim praznikom. Gostoljubnost jim je pred leti ponudil tudi Okrogli stolp Loškega gradu, letos Knjižnica Ivana Tavčarja v Škofji Loki, nekajkrat pa so gostovali še v bližnjih krajih. Eden prvih, ki je fenomenu Puštalcev namenil posebno pozornost, je ugledni in zaslužni loški profesor filozofije Ivan Golob, ki je puštalsko tvornost prvi strokovno ovrednotil in izpostavil pomembno dejstvo, da so vsi puštalski umetniki miselno in čustveno povezani z delovanjem škofjeloške glasbene šole in skupno vpeti v loško in tudi širše slovensko kulturno življenje. Kot taki so za Puštal in Škofjo Loko neprecenljivi.

Puštalci so negovalci tradicionalnih slikarskih tem in vsebin. Še vedno ostajajo zvesti intimnemu odnosu do motivike in ohranjajo stik z viri svojega ustvarjanja. Zavezani umetnostnozgodovinskemu izročilu Puštala in Škofje Loke so poustvarjalci vizualnih in pomenskih lastnosti narave in predmetnosti nasploh, četudi nekatera dela pričajo o zanimanju za abstraktne rešitve ter simbolistične in postmodernistične vizualne prakse. Kot občutljivi posamezniki in kritični opazovalci se odzivajo na zunanje dražljaje, smelost in srčnost pa jih usmerjata v kritiška opazovanja in upodabljanja sveta, ki jih obdaja. Umetniške dosežke Puštalcev v polni meri navdihuje okolje, v katerem nastajajo, in seveda bogata loška kulturnozgodovinska dediščina, katere duhovni nasledniki brez dvoma so. Tega se tudi zavedajo. Kraj Puštal s svojo razgibano in slikovito okolico že sam po sebi nagovarja sodobne likovne ustvarjalce s podobno močjo kot njihove predhodnike, ki so v puštalski graščini bivali. V njej sta živela in delala eden naših prvih impresionistov – slikar Rihard Jakopič in prvi slovenski umetniški fotograf Avgust Berthold, ki se je v graščini rodil in tam preživljal mlada leta. Tudi zadnja puštalska baronica, gospa Hildegarda Svoboda von Wolkensperg, se je v mladosti ukvarjala s slikarstvom.

Temeljna značilnost puštalskih tvorcev je želja po razpoloženjskem podajanju narave in krajine, upodabljajo pa tudi vedute, tihožitja in žanrske prizore. Ker so doživetja puštalskih umetnikov različna, je pestra in raznolika tudi njihova umetnost. Med njimi so slikarke in slikarji, fotografi, kiparji in rezbarji, včasih pa k sodelovanju na razstavah povabijo še osnovnošolce in kolege – likovne umetnike od drugod.

Ena pomembnejših slikarskih zvrsti v snovanjih Puštalcev je že od začetka krajinarstvo. Težnja po upodabljanju “puštalske” krajine je opazna zlasti pri slikarjih in fotografih. Kar zadeva stil, pri slikarjih, ki jih je med Puštalci največ, prevladujejo realistične tendence, nemalokrat s primesmi dediščine impresionizma in postimpresionizma. Tudi fauvizem, barvni simbolizem in ekspresionizem imajo med Puštalci svoje zastopnike. Da bi ohranjali in dvigovali kakovostni nivo, so se že v prvem obdobju delovanja odločili, da bo njihova dela za skupinsko razstavo izbiral strokovnjak. S Puštalci so v teku let sodelovali profesor filozofije in umetnostne zgodovine Ivan Golob, umetnostni zgodovinar dr. Mirko Juteršek, umetnostni zgodovinar in kustos Loškega muzeja Boštjan Soklič ter slikarka Agata Pavlovec.

Na ustvarjalnih poteh se člani združenja v svojih pogledih včasih razhajajo, a polni kreativnih moči in iskrivosti še vedno nastopajo skupaj. Zavedanje obstoja neraziskanih možnosti v omejenih, umetnosti ne preveč naklonjenih razmerah, izpričuje močno umetniško hotenje, kar je v okviru dejavnosti sorodnih slovenskih združenj redko. Ta vitalizem jih napeljuje na vrsto aktivnosti, ki se manifestirajo v obliki tradicionalne letne likovne razstave v puštalski graščini, skupinskih ali individualnih razstav članov v Sokolskem domu v Škofji Loki in drugod po Sloveniji. Razstave Puštalcev, vedno pospremljene s krajšim kulturnim programom domačih glasbenih, gledaliških in drugih izvajalcev, ki dogodek popestrijo in požlahtnijo, so že davno tega postale nepogrešljiv del loškega kulturnega dogajanja. Člani skrbijo, da delo nikoli ne zastane, največ pa jim pomenijo zadovoljni in številni obiskovalci njihovih razstav. V Škofji Loki smo se na dela Puštalcev navadili, tako da bi se brez njih v nas pojavila praznina.

Puštalci svoje koncepte rešujejo dosledno in dovolj dognano, vse pa preveva želja po iskanju novih izraznih možnosti in stalnem izpopolnjevanju. S svojim gradivom so zaznamovali dolgo časovno obdobje in s tem postali akterji loške kulturne zgodovine. Mnogi med njimi so za svoje delo prejeli številne nagrade. Le z odprtostjo in razumevanjem domače (lokalne) likovne tvornosti lahko ustrezno ovrednotimo pomensko težo Puštalcev, ki so nesporno pomemben dejavnik loške likovne scene in njen kulturni akter. Številne razstave in še vedno prisotna dejavnost umetnikov iz Puštala, ob dejstvu, da je mnogo podobnih združenj na Slovenskem že zamrlo, dokazujeta izjemno trdoživost in kulturno-umetniško vlogo ter pomen puštalskega likovnega kolektiva v razvoju likovno ustvarjalne in razstavne dejavnosti na Loškem, Gorenjskem, in lahko bi rekli, tudi v Sloveniji. Puštalci so dosegli najvišji cilj z uveljavljanjem množičnega zanimanja za likovno estetiko, to pa je nekaj, kar v drugačni, a ne vedno prijetni luči prikazuje našo vsakdanjost. Puštalci so združenje, ki je preživelo mnoga nihanja v našem življenju in preneslo tudi različnost odnosa družbe do ustvarjanja v umetnosti. V desetletjih obstoja je združenje postalo pomemben element loške kulturne ustvarjalnosti, po kateri je Škofja Loka z okolico prepoznavna. V teh letih so pokazali izredno življenjsko moč in nas prepričali z nenehnim iskanjem novega.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej