Ponedeljek, 15. november 2021

Razstava risb Petra Jovanoviča v graščini Puštal

Razstava risb Petra Jovanoviča v graščini Puštal

V petek, 12. novembra 2021, se je v kapeli puštalskega gradu odvil kulturni dogodek, ki je povezal več umetniških zvrsti, od glasbe, do likovne in besedne umetnosti. V prvi vrsti je šlo za odprtje razstave risb Petra Jovanoviča na pesmi Kajetana Koviča (1931-2014) ob pesnikovi 90. obletnici rojstva. Večer so oblikovali: Boštjan Soklič, umetnostni zgodovinar in kustos Loškega Muzeja Škofja Loka, Tanja Erlah, recitatorka, in učenci Glasbene šole Škofja Loka, ki so dogodek obogatilis sijajno izvedenimi skladbami iz različnih obdobij evropske glasbene zgodovine. Za organizacijsko izvedbo dogodka sta poskrbeli Glasbena šola Škofja Loka in Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, likovno razstavo in koncert pa je povezoval ravnatelj Glasbene šole Škofja Loka Klemen Karlin. Razstava bo na ogled do 23. decembra 2021.

Peter Jovanovič je sodobni ljudski umetnik in individualni raziskovalec izbranih likovnih medijev. S svojo značilno likovno govorico navdušuje mlado in staro, njegova veličina pa je v otroški neposrednosti in vsebinski jasnosti. Jovanovičev motivni svet je pester tako po vsebini, oblikah, sporočilnosti kot tematiki. Avtorjeva umetniška občutljivost se pogosto prepleta s poezijo. V takih primerih se njegova kreativna energija še bolj razplamti, tako da iz na videz krhke ilustracije nastane avtonomna likovna pripoved, ki besedno prejo nadgradi in ji doda nove razsežnosti. Jovanovičeva tvornost predstavlja neposreden in neizumetničen zapis občutkov, zgoščen in metaforičen, včasih dramatičen in ekspresiven, drugič pa lirično navdahnjen in senzibilen. Največjo občutljivost samorastnik izpod Blegoša pokaže prav pri ilustracijah slovenske poezije, ki ga duhovno oplaja, navdihuje in polni. Na tokratni razstavi predstavlja izbor risb, izdelanih s srebrnim in zlatim svinčnikom na papirju, s črnim tušem in z barvnimi tuši. Gre za dela na temo pesmi Kajetana Koviča, ki brez dvoma spadajo med Jovanovičeve najbolj občutene in poduhovljene risarske sklope.

Čeprav razstava Petra Jovanoviča v prostorih graščine Puštal ponuja gledalcu le nekaj fragmentov umetnikovega dela na področju risbe, razločno kaže na skupne osnove velikega opusa. Seznanja nas s slogovno dovršenim, oblikovno jasnim in notranje prepričljivim grafičnim vesoljem, čvrsto grajenim na klasičnih likovnih principih, kjer ni prostora za dekorativnost. Osnovni zakoni Jovanovičeve umetnosti izhajajo iz avtorjeve brezmejne vizualne zavesti, bogate domišljije in visoke človečnosti. S pomočjo teh sredstev inovativno odkriva iluzionistične teksture in strukture, preko katerih že desetletja spreminja in usmerja glavni tok razvoja slovenske samorastniške umetnosti. Dokazuje nam, da je likovna dejavnost še vedno “rodovitno polje” za iskanje in odkrivanje novih izraznih načinov, in da je učinkovito sredstvo za osebna raziskovanja. Peter Jovanovič kot rezbar, predvsem pa kot risar “širi meje znanega” znotraj izbranega medija, brusi svoj osebni slog, hkrati pa seznanja in navdušuje s svojimi dognanji tako strokovno kot širšo likovno javnost. V skladu z uporabljeno tehniko in ob upoštevanju pomenskih in oblikovnih značilnosti motivike (praviloma vezane na literaturo), Jovanovič svoj delovni postopek nenehno nadgrajuje in vanj vpeljuje novosti ter modifikacije, glede na trenutni navdih. Četudi se pestrost Jovanovičevega umetniškega opusa izmika posploševanju, lahko rečemo, da risarska dela njegovo osnovno usmerjenost potrjujejo v podobni meri kot kiparstvo. Očitno je, da si je v teku desetletij na področju upodabljanja pridobil popolno avtonomijo in svobodo, s katero preobraža tehnično plat umetniških postopkov v drzno pustolovščino, prežeto s številnimi izvirnimi pobudami, kar botruje nastanku vrhunskih del, ki žanjejo priznanja doma in v tujini.

Akzualna razstava se tematsko naslanja na poezijo Kajetana Koviča, ki ga žal ni več med nami. Navdahnjen s prizori, občutki in besedno lepoto Kovičevega notranjega sveta nas Peter Jovanovič vodi od realistično koncipiranih kompozicij preko lirično interpretiranih organskih detajlov na meji predmetnosti, vse tja do ekspresionizma. Nežno nas pripelje v najbolj “skrite katakombe človeškega srca”, kot bi rekel Ivan Cankar, in nas navda s posebnim optimizmom ter notranjim mirom, ki smo ga v turbulencah sodobnega časa še kako potrebni.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej