Rimska svetilka

V Loškem muzeju hranimo preprosto glineno svetilko na oljčno olje, odkrito v rimskem grobu v Starem dvoru.

V rimskem času je bilo na območju Starega dvora grobišče, ki pa so ga ob gradbenih posegih uničili. Danes ne vemo, kje točno se je nahajalo in kako obsežno je bilo. V Loškem muzeju hranimo samo posamezne predmete iz grobov in med njimi je tudi pečatna oljenka tipa Loeschcke X z žigom izdelovalca CRESCES. Izdelana je iz rumenkasto-rjave žgane gline, dolga 10,8 cm, široka 7,5 cm in visoka 3,5 cm. Umeščamo jo v 2. stoletje. Ob obisku Loškega muzeja si jo lahko ogledate v stalni arheološki zbirki.

V antičnem obdobju ljudje še niso poznali električne razsvetljave, zato so si pri preganjanju teme in razsvetljevanju svojih domov pomagali z ognjem, baklami, smolnatimi trskami, svečami, laternami in oljenkami.

Rimljani so se z oljenkami seznanili preko grških kolonij na jugu Italije. Tipične rimske oljenke so bile majhne in v osnovi okrogle s povsem zaprto površino. Na sredini ali malo izven sredine diska je bila majhna okrogla odprtina za olje. Nosek, v katerem je gorel stenj iz rastlinskih vlaken, je bil različno dolg. Lahko so imele tudi po več noskov. Vse niso imele ročajev, pri tistih, ki so jih imele, pa so bili najrazličnejših oblik. Opremljene so bile lahko tudi s posebnimi ušesci, s pomočjo katerih so jih obešali na večkraka stojala ali pa pod strop. Oljenke so izdelovali iz najrazličnejših materialov: brona, stekla, srebra in celo zlata. Tiste iz plemenitih kovin so razsvetljevale predvsem svetišča in bivališča najbogatejših. Ostali manj premožni sloji prebivalstva so si lahko privoščili le njihove posnetke v glini.

Keramične oljenke so se uveljavile predvsem zaradi cenenosti in velike funkcionalnosti. Številni proizvajalci v mnogih mestih, sprva predvsem v Italiji, pozneje pa tudi v provincah, so jih izdelovali napol industrijsko s pomočjo kalupov ter jih v velikem številu izvažali po celotnem rimskem imperiju.

Najpogostejši okras na oljenkah so bili motivi iz grško-rimskega panteona, božanstev s pripadajočimi atributi in njihova junaška dejanja. Tem sledijo mitološki in fantazijski prizori, ne manjkajo pa upodobitve najrazličnejših rastlinskih motivov in živali (medveda, psa, zajca, ptic, rib ali školjk …), ki poleg osnovnih dekorativnih skrivajo tudi številne globlje simbolne pomene. Pogoste so tudi upodobitve vojakov, gladiatorskih bojev, cirkuških iger, arhitekturnih spomenikov in številni prizori iz povsem vsakdanjega življenja. Včasih na njih srečamo celo erotične prizore. Predvsem v pozni antiki so bile pogoste tudi take s krščansko motiviko z upodobitvijo križa ali Kristusovega monograma.

Oljenke so nudile daleč najboljši izkoristek goriva in so bile v primerjavi s svečami veliko varnejše. Gorele so na oljčno olje, lahko pa tudi na katerokoli drugo rastlinsko olje ali celo loj. Za vsa stara sredozemska ljudstva je imelo oljčno olje tudi globok simbolni pomen, ki je neločljivo povezan z oljko, v Sredozemlju svetim drevesom. Z rabo oljenk je bilo tesno povezano intenzivno pridelovanje oljčnega olja, ki je bilo poleg vinarstva in pridelave žita ena od temeljnih dejavnosti rimskodobnega kmetijstva in s tem tudi ekonomije. Za razsvetljavo so porabili dobršen del oljčnega pridelka.

Oljenke so se v slovenskem prostoru pojavile sočasno z rimskim zavzetjem jugovzhodnih Alp v drugi polovici 1. stoletja pr. Kr. Najprej so jih uvažali, nato pa so jih začele izdelovati številne domače lončarske delavnice. Zaradi lažje prepoznavnosti in zagotavljanja kakovosti so jih označevali s pečati z imeni mojstrov (Fortis, Cresces, Oceanus, Ursuli, Strobili, Saturnini, Pastor, Firmi …). Kot simbol božanske luči so bile priljubljeno darilo ob novem letu. Iz istega razloga so jih pridajali tudi pokojnim v grobove, da so jim razsvetljevale pot v onostranstvo in mračnost podzemnega bivanja. Po koncu antike se je njihova uporaba obdržala predvsem v sredozemskih deželah, medtem ko so jih v kontinentalni Evropi nadomestile bakle, goreče trske in sveče.

Prirejeno po prispevku Jožeta Štukla Rimska svetilka, objavljenem v Ločanki (št. 7, 13. julij 2021, str. 8-9).