Rokovnjači na Loškem - 3. del

“Dedec, daj!” ali na kakšen način so delovali rokovnjači

Rokovnjači so imeli po mestih, trgih in vaseh svoje pristaše, večinoma podkupljive berače, posle, hišne posestnike, kmete, krčmarje in druge, ki so jim sporočali, kje in kdaj bo možno kaj ukrasti.[1] Poleg posameznih hiš so delovali tudi na javnih dogodkih, kot so bila romanja, procesije in sejmi.

Delo so si razdelili tako, da so ženske čez dan beračile in si sproti ogledovale posamezne hiše, poslopja in cerkve. Tačas pa so se moški skrivali v bližnjih gozdovih in čakali na poročila.[2] V zasebne hiše so običajno vstopili z gorjačo v rokah, zaloputnili vrata ter se postavili pred gospodarja. Nato je glavni vodja s palico potrkal ob tla in molčal. Temu so rekli “prošnja”, nakar je gospodar hiše moral vprašati, kaj si danes najbolj želijo, in kar je rokovnjač zahteval, je moral dobiti. Če gospodar “prošnje” ni razumel, je rokovnjač zavpil: “Dedec, daj!” Če se je lastnik želel izmuzniti z razlago, da ničesar nima, je odvrnil: “Vem, da imaš, sicer ne bi prestopil tvojega praga. Ker pa imaš, zato moraš dati meni, ki nimam. Jaz imam isto pravico živeti, kakor ti!”[3] Če kljub vsemu gospodar hiše ni dal zahtevanega, je rokovnjač besnel in razbijal po hiši, dokler mu pod roke ni prišlo kaj vrednega. Največkrat so zahtevali hrano (moko, svinjsko mast, klobase, maslo, slanino), včasih pa tudi obleko.

^{Gradivo za glasbeno spremljavo ljudske igre, ki jo je po Jurčičevem romanu priredil Fran Govekar, uglasbil pa Viktor Parma, 1928, hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.}

 

Še lažje pa je bilo oropati prazne hiše, v katere so rokovnjači lahko vstopali s posebej narejenim ključem. Na Žirovskem je bila po kovanju le-teh znana kovačija pri Kovaču v Jarčji dolini, ki je izdelovala posebne ključe celo za rokovnjače iz Črnega grabna in Tuhinjske doline. S temi ključi so lahko pri bogatih kmetih in meščanih odklepali vrata, pred njimi pa niso bile varne niti francoske blagajne v času Ilirskih provinc. Kako so bili rokovnjaški ključi izdelani, danes ni več znano.[4]

Da bi dobili svoj plen, se roparji in rokovnjači niso obotavljali niti ubiti človeka. V Škofji Loki se je ponoči s 3. na 4. julij 1879 zgodil umor, pri katerem so sodelovali tudi rokovnjači. Zvečer sta se loški okrajni sodnik dr. Blaž Kraus in kamniški sodnik dr. Klavžer sestala v Guzeljevi gostilni. Po pomenku se je dr. Kraus odpravil na grad, kjer je imel prenočišče.[5] Napadalci so sodnika počakali pri zadnjih grajskih vratih, ga udarili po glavi s topim predmetom ter zabodli z železno iglo. Pobrali so mu uro, prstan in denar, nato vdrli v enega od uradov in iz predala pisalne mize pobrali še denar in ključ sodniške blagajne. Prazno in razbito sodniško blagajno so pozneje našli na dvorišču lažjo za kar 1700 goldinarjev.

^{Pogled na Loški grad pred letom 1892.}

 

V nedeljo zjutraj je uradnik Logar našel sodnika Krausa še komaj zavestnega in krvavega ležati v postelji. Časopis Slovenec je poročal: “Dr. Krauss ima čepinjo prebito, k zavednosti je prišel, a težko da bi ostal živ. O dogodbi nima prav nobenega spomina.”[6] Kljub posredovanju zdravnikov je Kraus 28. julija umrl: “Sodnik v Loki je vsled ran, zavdanih mu od roparske roke, včeraj po noči umrl. Upamo, da se g. svetovalcu Ravnikarju, ki vodi preiskavo, posreči zločincev zaslediti. Ena sumljiva oseba je uže zaprta.”[7] Sodni svetovalec Ravnikar je kmalu aretiral nekega berača. Ta naj bi plačeval s petakom z odrezanim robom, ki ga je nekaj dni pred ropom davčni uslužbenec izročil dr. Krausu. Za klateža pa so dokazali, da je tisto noč prespal v hlevu gostilne pri Kroni v Škofji Loki.[8]

Petnajst let po dogodku so bili prijeti dejanski storilci: Anton Prelovšek in Janez Abe – Maček iz Trzina, Anton Jenko iz Radomelj in Franc Volčič iz Škofje Loke. Izdala jih je in proti njim pričala vdova Franca Volčiča, ki je bil takrat že pokojni. Na sojenju leta 1894 obtoženci niso priznali krivde, vendar jih je porota kljub temu obsodila: Prelovška na deset, Jenka na osem in Mačka na tri leta težke ječe.[9]

Še nekaj desetletij po dogodku in obsodbi krivcev so roparski umor pripisovali rokovnjačem. Viktor Žužek je v spominih na “Špitalskega” Miha, berača, ki je živel v mestnem Špitalu na Spodnjem trgu, napisal: “O Mihi je šel glas, da je bil rokovnjač, in je kot tak več dni oprezal okoli loškega gradu in ugotovil, ob kateri uri je najpripravnejši čas za napad, da so potem rokovnjači ubili mestnega sodnika.”[10]

V naslednjem prispevku boste lahko prebrali, kako so bili rokovnjači organizirani.

Rokovnjači na Loškem - 1. del

Rokovnjači na Loškem - 2. del

Pripravila: Biljana Ristić

Literatura:

• Benkovič, Josip, Črtice o rokovnjačih, Dom in svet, let. 3, št. 1, 1890.
• Legat Jamar, Jeja, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, Sanjska knjiga, Ljubljana, 1998.
• Mal, Josip, Zgodovina slovenskega naroda II. del, Mohorjeva družba, Celje, 1993.
• Reven, Ivan, Vloga Poljanškov – Modrijanov v razvoju zadružništva na Žirovskem, Žirovski občasnik, let. 8, št. 13, Žiri, 1987, str. 122–124.
• Žužek, Viktor, Špitalski Miha in drugi, Loški razgledi, let. 18, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1971, str. 180–185.

Časopisni viri:

• Razne reči, Iz Škofje Loke, Slovenec, let. 7, št. 74, 8. 7. 1879, str. 4.
• Domače stvari, G. dr. Kraus, Slovenski narod, let. 7. št. 172, 29. 7. 1879, str. 3.

 

 

[1] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19.

[2] Mal, Zgodovina slovenskega naroda, str. 251.

[3] Benkovič, Črtice o rokovnjačih, str. 19.

[4] Reven, Vloga Poljanškov, str. 122.

[5] Po letu 1803, ko je bilo gospostvo podržavljeno, je grad prešel v državno last. V gradu so bili nastanjeni državni uradi: davčna pisarna, sodišče, pisarna zemljiške knjige. Leta 1870 je grad kupil Fidelis Terpinc (1799–1875), gospodarstvenik in industrialec, leta 1875 pa ga je podedovala hči Emilija Terpinc, por. Baumgartner (1849–1884). Po njeni smrti so ga podedovale hčerke Josipina, Mary in Alma. V vsem tem času so v gradu do konca leta 1891 še naprej delovali državni uradi.

[6] Razne reči, Iz Škofje Loke, Slovenec, let. 7, št. 74, 8. 7. 1879, str. 4.

[7] Domače stvari, G. dr. Kraus, Slovenski narod, let. 7. št. 172, 29. 7. 1879, str. 3.

[8] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 482–483.

[9] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 490–491.

[10] Žužek, Špitalski Miha, str. 180.