Selca in župna cerkev sv. Petra

Loške župne cerkve, II. del

+5

Selca so zgodovinsko pomembno naselje v Občini Železniki. Nekoč so bila staro kmečko središče doline z vso njeno obsežno okolico. Po kraju je Selška dolina dobila tudi ime. Prva uradna listina, v kateri se omenja kraj Selca, je cesarska darilna listina iz leta 973. Ko je Cesar Oton II. z njo poklonil loško ozemlje škofu Abrahamu, so Selčani postali podložniki loškega gospostva. Ozemlje je takrat pripadlo freisinškemu škofu. V teku stoletij je s krčenjem gozdov okoli Selc zraslo še mnogo drugih naselbin. Župnija sv. Petra v Selcah pokriva pastoralne potrebe večjih vasi - Selc in Bukovščice, ki jima pripada še mnoštvo manjših zaselkov.

Selca so sicer vas, vendar dajejo vtis trga. Okoli vaškega središča so razvrščene (starejše) stavbe, ki so tipični primerki vaške arhitekture, značilne za to področje. Na terasi nad cesto ob vhodu v vas stoji župna cerkev sv. Petra. Sezidana je v obliki križa in je centralno orientirana. Tudi pozicija cerkve je skrbno izbrana. Na vzvišenem področju je zato, da je ne bi mogla (ob pogostih poplavah) doseči reka Selščica (Selška Sora). Glavni vhod v cerkev vodi skozi masivne oboke 40 m visokega stolpa, ki dominira nad okolico.

Prva (prvotna) cerkev je bila zidana v srednjeveškem gotskem slogu, v stoletjih, ki so sledila, pa so njeno podobo z dozidavam in prezidavami spreminjali. Ohranjeni fragmenti gotike so vidni predvsem ob vhodu pod oboki zvonika. Po vsej verjetnosti so se prvi posegi širjenja oz. povečanja cerkvenega prostora zgodili že v letu 1296 ali pa so jih izvršili vsaj do leta 1355, ko so Selca postala stalni vikariat.

Ko je leta 1738 požar uničil zgornji del zvonika, so cerkev na novo pozidali. Slog sedanje stavbe je barok iz 18. stoletja, ki pa je (v temeljih) obdržal svoje srednjeveško jedro. Ime stavbenika, zadolženega za renovacijo in novo pozidavo v 18. stoletju, ni znano, po vsej verjetnosti je bil prišlek iz Furlanije.

Sedanjo obliko je stavba dobila z dograditvijo leta 1767. Takratni župnik Luka Pušar jo je občutno razširil in obokal ter s tem zavaroval njeno notranjo opremo pred nadaljnjimi požari. Istega leta jo je posvetil goriški škof Karel Mihael Attems. Župna kronika poroča, da je cerkev z vasjo vred v teku stoletij večkrat pogorela. Prvič jo je uničil požar leta 1668, nato 1738, 1809 in zadnjič leta 1849. Leta 1974 je bila cerkveni ladji zaradi stiske s prostorom na severni strani dozidana kapela.

Cerkev krasijo trije leseni, a s pozlato oblepljeni oltarji, v stilu poznega baroka izdelani med letoma 1740 in 1770. Izdelovalec ni znan, po rezbarski kvaliteti pa lahko sklepamo, da so niso nastali na območju Škofje Loke z okolico in da so jih najbrž pridobili z ljubljanskega območja. Veliki (osrednji) oltar iz leta 1752 je posvečen apostolu Petru, ki je zavetnik župnije; v njem je veličastna podoba sv. Petra, ki jo je desetletja kasneje izdelal Matej Langus. Slika prikazuje Kristusa, ko izroča vrhovno oblast sv. Petru. Desni stranski oltar je posvečen sv. Martinu, levi pa sv. Štefanu. Sliki za stranske oltarje je prispeval kranjski slikar in freskant Leopold Layer, ki je naslikal še Križev pot.

Stranska oltarja sta bila izdelana v 1. polovici 19. stoletja. Do leta 1890 sta imeli podobna, baročno okinčana oltarja tudi bočni kapeli, ki pa so jih nadomestili z renesančno okrašenimi oltarji pred 1. svetovno vojno. Nova oltarja v starem duhu je izdelal lokalni mojster, rezbar, podobar in restavrator Jožef Grošelj, učenec poljanskega podobarja Štefana Šubica. Grošelj, po rodu iz Selc, je bil tudi odličen kipar, ki je najbolj poznan po kipu Janeza Nepomuka na Kapucinskem mostu v Škofji Loki. V župni cerkvi sv. Petra sta njegovi deli stranski oltar sv. Jožefa in oltar Matere božje. Slednjega so zaradi dotrajanosti in posledic vlage v 70. letih prejšnjega stoletja odstranili.

Najstarejši premet v cerkvi sv. Petra je krstilnik v stranski ladji iz leta 1604, to pa je tudi leto, v katerem je škof Tomaž Hren cerkev blagoslovil.

Pripravil: Boštjan Soklič

Viri in literatura:

• Olga Šmid: Selca nekoč. Selca: Turistično društvo Selca, 1973.
• Ivan Sedej: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stol. Loški razgledi 8/1961. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1961. Str. 92–101.
• France Štukl: Kamniti most. Loški razgledi 22/1975. Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1975. Str. 67–72.