Sestre uršulinke in šolska disciplina

Klarise v Škofji Loki se omenjajo od 14. stoletja do 18. stoletja¹. Njihov samostan je bil leta 1782 v duhu jožefinskih reform² razpuščen, še istega leta pa so v Škofjo Loko prišle tri sestre uršulinke iz Gradca. Na cesarjeve stroške se je nemudoma začela prenova samostana v šolske namene.

V naslednjem stoletju so se uršulinske šole v Škofji Loki razvijale in obiskovalo jih je vse več deklet. Uršulinke so takoj po prihodu v Škofjo Loko organizirale zunanjo (1782) in notranjo dekliško šolo (1783). Zunanjo šolo so obiskovala dekleta iz mesta in okolice, ki so se po končanem pouku vračala domov, namenjena je bila dekletom iz vseh družbenih slojev. Pouk je bil v slovenščini in brezplačen. Notranjo šolo so obiskovala dekleta, ki so bila od daleč in so zato bivala v internatu. Imenovale so se gojenke. Pouk v notranji šoli je potekal v nemščini. Kmalu so bili potrebni novi prostori in širitev vzgojnega zavoda, zato so uršulinke leta 1890 kupile Loški grad in ga v letih 1891–1908 temeljito prezidale in prilagodile svojim potrebam. Uršulinski šolski in vzgojni zavod v Škofji Loki je postal eden izmed najlepših in najmodernejših v vsej avstro-ogrski monarhiji.

Gojenke uršulinskih šol so bile tako iz bližnje okolice kakor iz bolj oddaljenih krajev. Slednje so bivale večinoma v internatu. Ob sprejemu so morale predložiti krstni list, potrdilo o cepljenju proti kozam in zadnje šolsko spričevalo. Tako so se srečevala dekleta od blizu in daleč, pri tem pa so morala upoštevati stroga pravila, ki so bila napisana in izdana leta 1922 v knjižici Pravila dekliškega vzgojnega zavoda uršulink v Škofji Loki. Ta so poleg obnašanja v razredu, jedilnici in spalnici določala celo interakcijo med gojenkami: “Prav posebno naj se varujejo nevarne mehkosti in prevelike zaupljivosti napram posameznim sogojenkam. Prijateljstva med posameznimi gojenkami so strogo prepovedana, ker so nevarna zanje in škodujejo celemu zavodu. Gojenkam je tudi zabranjeno, da bi si v zavodu dopisovale ali si dajale darila.”

Kljub pravilom in budnim očesom sester uršulink, ki so pazile na primerno obnašanje gojenk, se je med temi spletlo precej tesnih prijateljskih vezi. O tem priča tudi spominska knjiga, v katero so gojenke vpisovale misli in spomine. Eno takih spominskih knjig iz začetka 20. let 20. stoletja hranimo v Loškem muzeju. Leta 2013 nam jo je darovala Anuška Dragajner.

Pripravila: Biljana Ristić

¹ O klarisah glej: France Štukl, Pravila loških klaris, v: Loški razgledi, št. 1, let. 49, Muzejsko društvo Škofja Loka, 2002. Str. 19–26.

² V času druge polovice 18. stoletja je habsburški cesar Jožef II. (1741–1790) zaradi poenotenja, poenostavitve in centralizacije države uvajal reforme. Ena teh reform je urejala tudi cerkvene razmere. Država je prevzemala nadzor nad vzgojo duhovščine in ustanavljanjem generalnih semenišč, prevzela je nadzor nad pristojnostjo cerkvenih organov in ukinila je samostane, ki niso bili neposredno vključeni v pastoralno, šolsko ali socialno delo.

Literatura:

• Enciklopedija Slovenije, geslo Jožef II. in Jožefinizem, Mladinska knjiga, Ljubljana 1990.
• Znanje je luč, Vzgoja in izobraževanje skozi čas s poudarkom na dekliški uršulinski šoli na Loškem gradu, razstavni katalog, Loški muzej Škofja Loka, 2013.