Četrtek, 11. februar 2021

Silva Horvat – od tradicije v sodobnost

Silva Horvat: Kompozicija VI., 1996, tapiserija. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Silva Horvat: Kompozicija VI., 1996, tapiserija. Foto: Fototeka Loškega muzeja

V množici umetniških zvrsti si je tapiserija svoj status priborila predvsem po zaslugi originalnih zamisli in znanja avtorjev, ki so se s to tehniko ukvarjali in se z njo ukvarjajo še danes. Čeprav mnogi historični primerki kažejo na kontinuiteto njenega razvoja in umetniško odličnost, tapiserija v sodobnem času ni ustrezno ovrednotena. Prave umetniške (ne industrijske) tapiserije pri nas ni veliko, kar pa je je, z modnimi trendi nima prave zveze.

Silva Horvat, članica Združenja umetnikov Škofja Loka, s svojimi tapiserijami ustvarja sintezo prastarih tkalskih veščin in sodobne umetnosti. V tej povezavi bogati loško kulturnozgodovinsko dediščino z avtentičnimi deli – umetniškimi “posledicami” posebnega zanosa, talenta in velikega entuziazma. Umetnica stremi k ohranjanju prvinskosti tehnične plati, a hkrati ne zanemarja eksperimentalnih možnosti in obstoja neizkoriščenih izraznih sredstev. Tretira jih kot nujne (integralne) faze širšega raziskovalnega postopka in kot potrebo za avtorske invencije. Svoj “nitkopis” pozicijsko umešča na križišče med klasično, funkcionalno-dekorativno definirano tkanino in hibridnim umetniškim objektom, pogojno osvobojenim krasilnosti kot tudi odvisnosti od klasičnega nosilca, v tem primeru podlage – vertikalne stene. Silva Horvat “temelje” domače tkalske tradicije nadgrajuje z raziskovanjem izbranega medija v duhu eksperimentalne likovnosti in jo razvija v nove smeri. Slikarske in grafične izkušnje povezuje z umetniško domišljijo in obrtnim znanjem. Vsi ti zaznavni elementi Silvine produkcije definirajo originalno izraznost, odgovarjajočo aktualnosti, ambientu in atmosferi sodobne likovne umetnosti. Vrlino avtoričinih prizadevanj prepoznavamo v domišljeni tkalsko-ploskovni ritmiki, preko katere nas spoznava z monumentalnostjo krajinskih pogledov in taktilnimi polji barvitih naravnih kulis. S poudarjeno minimalistično govorico nam podaja barvno trepetanje različnih “taktilno” upodobljenih naravnih prostorov, ki so berljive vizualne metafore, pomensko jasne in razumljive tako zahtevni kot manj zahtevni likovni publiki. S preprostimi ploskovnimi formami ustvarja videz preglednih, polabstraktnih kompozicijskih rešitev, povezanih s tematiko imaginarne, lahko pa čisto konkretne krajine; s poenostavitvami dosega kompozicijsko uravnotežen, a še vedno razgiban in svež likovni izraz. Umetnica že v procesu snovanja dosledno upošteva tehnološki vidik, ki pokriva izvedbene tehnike, orodja in material. Razmišlja torej “v materialu”, tako mišljenje pa ji omogoča, da se kompleksne ideje lažje realizirajo in dobijo ustrezno čutno-zaznavno obliko. V zgoščenosti likovnega izraza, reduciranju in osredotočenosti na jasno formo odkrivamo strukturno pestrost in izjemno izpovedno moč, ki v kontekstu sodobne likovne umetnosti še vedno predstavlja tradicionalno vrednoto. Vse to so indikatorji originalnosti in kvalitete umetniških del Silve Horvat, ki marsikaj povedo o avtoričini osebnosti, zvesti plemeniti umetniški viziji in zavezani dragocenemu poslanstvu.

Pripravil: Boštjan Soklič