Ponedeljek, 24. oktober 2022

Simbolika sonca v sakralni umetnosti na primeru cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu

Sonce, ki ljudem nudi svetlobo in toploto, je že v najstarejših kulturah postalo simbol stvarstva, življenjske energije in božanskega. Krščanstvo je simbol sonca vzelo za svoje, kar je najbolj očitno v liku Kristusa kot Nepremagljivega sonca ali Sonca pravičnosti, ostanek staroverskih sončnih božanstev pa je tudi podoba petelina, ki še danes krasi mnoge cerkvene stavbe.

Crngrobško cerkev so začeli graditi konec 13. stoletja na mestu današnje severne ladje, v kateri so se ohranile stenske poslikave vsaj štirih delavnic iz obdobja gotike. V zgornjem pasu stene so ohranjeni prizori Kristusovega trpljenja z začetka 15. stoletja, ko je bila cerkev prvič povečana. Upodobitve so posebej zanimive zaradi svetle barve Kristusovih las. Od tega cikla je ohranjen samo še zgornji pas, v katerem prepoznamo prizora bičanja in Judeževega poljuba, katerega kopijo hrani Loški muzej Škofja Loka.

Najstarejše ohranjene upodobitve Jezusa Kristusa so iz poznega drugega oziroma zgodnjega tretjega stoletja in navadno prikazujejo golobradega mladeniča s kodrastimi lasmi. Podoba bradatega Odrešenika se je nekako v 6. stoletju uveljavila najprej na Vzhodu, razvila pa naj bi se pod vplivom portretov velikih mislecev in filozofov, ki so bili običajno upodobljeni z brado. Še začasa starokrščanske umetnosti so se pojavile upodobitve, ki so Kristusa prilikovale predkrščanskim sončnim božanstvom. Rumena barva las, kot jo ima Odrešenik v Crngrobu, bi tako lahko namigovala na sonce in torej na Kristusa kot na Nepremagljivo Sonce.

Reference na povezovanje Sonca in Kristusa najdemo tudi v Svetem pismu. Že starozavezni prerok Malahija je Odrešenika imenoval kot Sonce pravičnosti, Boga kot sonce pa imenujejo tudi Psalmi. Kristus je samega sebe imenoval kot luč, kar je zapisano v evangelijih: "Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja." V tem kontekstu je omembe vreden tudi dogodek Jezusove spremenitve na gori, med katerim je izbranim apostolom razkril svojo božansko naravo: "Vpričo njih so njegova oblačila postala bela kot luč, njegov obraz pa je zasijal kot sonce."

Že med najzgodnejšimi upodobitvami Kristusa pa dejansko najdemo podobe, ki ga prikazujejo kot Heliosa ali Apolona. Zelo znamenit je mozaik iz grobnice pod baziliko sv. Petra v Vatikanu, ki prikazuje Kristusa v zlati halji s krono sončevih žarkov, njegovo kočijo pa vlečeta dva bela konja. Tradicionalno se mozaik razlaga kot Kristus v podobi sončnega božanstva Sol Invictus, Nepremagljivo sonce, ki se vzpenja na nebu. Sonce na svoji krožnici okoli Zemlje vsak dan zaide in naslednje jutro spet vzide, kar so številne kulture imenovale kot smrt in ponovno obuditev ali vstajenje. Tako je po krščanskem verovanju tudi Kristus Odrešenik umrl in nato ponovno vstal od mrtvih. Sprva so kristjani s solarnim ciklom povezovali celo veliko noč, saj so jo praznovali na dan pomladnega ekvinokcija. Ker je dan takrat daljši od noči, napoči "sončeva zmaga" nad nočjo, ki so jo simbolno razlagali kot Kristusovo zmago nad smrtjo.

Za trenutek se ustavimo še pri konjih. V mitologiji številnih kultur so namreč konji imeli zelo pomembno vlogo kot vlečne živali sončnega voza. S podobo konjske vprege, ki prevaža solarno božanstvo, je nakazano premikanje Sonca na nebu, kot je videti z Zemlje (čeprav se dejansko premika Zemlja okrog Sonca), konji pa so tudi posvečeni soncu in prepoznavni atribut solarnega božanstva Helija. Ko je slednjega izpodrinil Apolon, so konji postali njegove svete živali in v ospredje so začeli prihajati tisti pomeni, ki so bili tradicionalno povezani z njim. Beli konji tako simbolizirajo sončno ali nebeško svetlobo, pa tudi svetlobo razuma in intelekta ter duhovno lepoto in čistost.

Številna stara ljudstva pred pojavom krščanstva so sonce še posebej častila, saj je vir svetlobe in toplote, prežene temo in omogoča rast vsemu živemu. Božič, praznik Kristusovega rojstva, kristjani obhajajo 25. decembra, ki je blizu zimskemu solsticiju. V tem času Sonce začne svojo krožno pot na nebu in v številnih kulturah je to čas praznovanja, rojstva nove luči. S severne poloble je videti, kot da se Sonce pomika vse bolj na jug in postaja vse manjše, kar so stare kulture razlagale kot njegovo umiranje. Po zimskem solsticiju pa se sonce "ponovno rodi", saj se dnevi začnejo podaljševati, noč pa krajšati. Tako so stari Rimljani v drugi polovici decembra praznovali Saturnalije, ki so jih prirejali v čast bogu Saturnu, 25. decembra pa Dies Natalis Solis Invicti, rojstvo Nepremagljivega Sonca, ter rojstvo priljubljenega božanstva Mitre. Soncu je posvečen tudi sedmi dan v tednu. Med svojo vladavino je Konstantin Veliki odredil, da je nedelja, Dies Solis (sončni dan), postala uraden dela prost dan, v krščanstvu pa je postala Gospodov dan. V germanskih jezikih je to še danes vidno, npr. Sonn-tag ali Sun-day, v slovenščini, ki ima drugo etimologijo, pa to ni več vidno.

Sonce je v Crngrobu upodobljeno tudi na kovinskem znamenju na vrhu zvonika. Za tovrstna znamenja se skoraj vedno uporablja izraz vetrokaz, kar pa tehnično gledano ni pravilno. Vetrokaze, priprave za določanje smeri vetra, pri nas najdemo le na redkih cerkvah, kot je na primer vrtljivi kip nadangela Mihaela na zvoniku cerkve sv. Jurija v Piranu. Na Slovenskem so v večini primerov znamenja na vrhu zvonikov statična in torej ne kažejo, v katero smer piha veter. V tem smislu delujejo bolj kot dekorativni zaključek strehe zvonika, z relativno ozkim naborom simbolov, ki pa kljub temu skrivajo zanimive pomene.

Žival, ki so jo med drugimi tudi naši predniki povezovali s soncem in jo velikokrat najdemo na vrhu cerkva in slemenih hiš, pa je petelin. Nekoliko pogosteje ga najdemo na štajerskih cerkvah, kar najbrž kaže na vplive iz nemškega prostora, kjer nastopa še pogosteje kot pri nas.

Pri več skupinah narodov je petelin simbol ognja in sonca. Od tu tudi frazem "rdeči petelin" v pomenu ogenj, požar. Zato so rdečega petelina žrtvovali ustreznim bogovom, npr. Slovani Perunu ali Svarogu, Germani bogu groma Toru. Sončni kult petelina ima sledove tudi v materialni kulturi. Pločevinaste figure petelina so od nekdaj dajali na strehe hiš, cerkva, zgradb, da bi s tem odvrnili strelo. Petelin naj bi imel magično moč, kajti njegovo petje odganja zle duhove, saj naznanjuje sončni vzhod.

V taki vlogi ga srečamo v evangelijih Svetega pisma – v epizodi iz življenja sv. Petra, ki je trikrat zatajil Kristusa, še preden je "zapel petelin". Ker je tako postal simbol čuječnosti (pazljivosti, opreznosti) in tudi simbol sv. Petra, ki je postal prvi papež, je cerkveni oče Gregor Veliki razglasil petelina za najustreznejši simbol krščanstva. Kot glasnik novega jutra pa je ta ptica tudi uveljavljen simbol za Kristusa, ki je s svojim prihodom oznanil novo krščansko vero in z njo prinesel obljubo večnega življenja. Petelinovo prebujanje in oglašanje sovpada z nastopom sončne svetlobe ob zori. Cerkveni očetje so petelinov klic povezovali še s petjem cerkvenih zvonov, ki kličejo k molitvi.

Papež Leon IV. je v 9. stoletju dal namestiti podobo petelina na vrh stare bazilike sv. Petra v Rimu, kjer je služila kot opomin na Petrovo zatajitev. Papež Nikolaj I. pa je konec istega stoletja razglasil, naj vsako cerkev krasi podoba petelina. Na tapiseriji iz Bayuexa iz zgodnjega 11. stoletja lahko vidimo detajl nameščanja petelina na vrh opatije v Westminstru. Petelin je pogosto združen s križem na krogli, kar simbolizira krščansko prevlado nad svetom. Tako se je ta ptica uveljavila v tovrstnih znamenjih, ki so razširjena po vsej Evropi, in morda dokončno izpodrinila staroversko navado postavljanja petelinov kot zaščito pred nevihtami ali v čast starim bogovom.

Pripravila: Nina Misson

V crngrobški cerkvi lahko vidimo vsaj dva nazorna primera sončeve simbolike v krščanstvu. Desno znamenje na vrhu zvonika, levo kopija freske Judežev poljub. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
V crngrobški cerkvi lahko vidimo vsaj dva nazorna primera sončeve simbolike v krščanstvu. Desno znamenje na vrhu zvonika, levo kopija freske Judežev poljub. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Judežev poljub, kopija freske iz sredine 14. Stoletja, 1935. Hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Judežev poljub, kopija freske iz sredine 14. Stoletja, 1935. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Kristus kot Nepremagljivo Sonce, mozaik, 3. stoletje, Vatikan. <em>Foto: Wikimedia Commons</em>
Kristus kot Nepremagljivo Sonce, mozaik, 3. stoletje, Vatikan. Foto: Wikimedia Commons
Kristus Helios v zodiaku, v: Aulus Cornelius Celsus, De Re Medica, 11. Stoletje, MS Latin 7028 fol-154, BNF Paris
Kristus Helios v zodiaku, v: Aulus Cornelius Celsus, De Re Medica, 11. Stoletje, MS Latin 7028 fol-154, BNF Paris
Kristus Helios v zodiaku, v: Aulus Cornelius Celsus, De Re Medica, 11. Stoletje, MS Latin 7028 fol-154, BNF Paris
Kristus Helios v zodiaku, v: Aulus Cornelius Celsus, De Re Medica, 11. Stoletje, MS Latin 7028 fol-154, BNF Paris
Tapiserija iz Girone, detajl Kristusa v sončni vpregi, katedrala sv. Marije, Španija <em>Foto: Tapestry of Creation, en.wikipedia.org</em>
Tapiserija iz Girone, detajl Kristusa v sončni vpregi, katedrala sv. Marije, Španija Foto: Tapestry of Creation, en.wikipedia.org
Znamenje na zvoniku cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu – križ s tremi prečkami in soncem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Znamenje na zvoniku cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu – križ s tremi prečkami in soncem Foto: Janez Pelko
Znamenje na zvoniku cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki – križ z dvema prečkama, petelinom in soncem <em>Foto: Janez Pelko</em>
Znamenje na zvoniku cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki – križ z dvema prečkama, petelinom in soncem Foto: Janez Pelko
Sveti Peter s petelinom (detajl freske Svete Nedelje), hrani Loški muzej Škofja Loka
Sveti Peter s petelinom (detajl freske Svete Nedelje), hrani Loški muzej Škofja Loka
Detajl tapiserije iz Bayuexa, 1077, Musée de la Tapisserie de Bayeux
Detajl tapiserije iz Bayuexa, 1077, Musée de la Tapisserie de Bayeux
Vetrokaz petelina iz Škofje Loke, hrani Loški muzej Škofja Loka
Vetrokaz petelina iz Škofje Loke, hrani Loški muzej Škofja Loka

Deli naprej