Ponedeljek, 6. september 2021

Slikar France Mihelič in 50. leta prejšnjega stoletja

France Mihelič na strehi svojega ateljeja v Ljubljani, 1951. <em>Foto: Fotograf neznan</em>
France Mihelič na strehi svojega ateljeja v Ljubljani, 1951. Foto: Fotograf neznan
France Mihelič, 50. leta 20. stoletja <em>Foto: Fotograf neznan</em>
France Mihelič, 50. leta 20. stoletja Foto: Fotograf neznan
France Mihelič v Mali Pišnici, Kranjska Gora, 1955 <em>Foto: Fotograf neznan</em>
France Mihelič v Mali Pišnici, Kranjska Gora, 1955 Foto: Fotograf neznan

Slikar France Mihelič je nedvomno ena pomembnejših osebnosti slovenske likovne umetnosti v drugi polovici 20. stoletja. Še posebej je zanimivo njegovo umetniško ustvarjanje na začetku 50. let, ko z opisnega slikarskega realizma preide na podobe s fantastično vsebino in s psihološkimi predstavitvami vidne realnosti. Mihelič se od socialističnega realizma zavestno odmakne že leta 1949 s podobo Partizanskega taborišča, izpolnjeno z utišanimi, melanholičnimi figurami, ki z optimizmom povojne propagandne umetnosti nimajo nič skupnega.

Vidnemu odklonu od ustaljenih likovnih praks in načinov socialističnega realizma je v polni meri botrovalo bivanje v Parizu – Meki svetovne umetniške scene in epicentru slikarskega dogajanja – kamor se je odpravil kot štipendist jugoslovanske zvezne vlade. Tam je veliko risal; izkoristil je čas za študij po naravi in za širjenje risarskega programa. Risal in slikal je na Montparnassu, ob Seni in v živalskem vrtu, na Académie de la Grande Chaumière pa je študiral akte po modelih. Večina teh skic in risb je študijsko dokumentarnih, marsikatero pa je kasneje uporabil in predelal v fantastičnih kompozicijah. Pariško življenje mu je teklo med obiski muzejev in galerij, med pogovori in v bohemskih družbah, še zlasti s prijateljem Venom Pilonom. Z vrhunci svetovne moderne umetnosti se je seznanil v Musée dˈ art Moderne, v galeriji Jeu de Paume je občudoval francoske impresioniste, največ časa pa je prebil v Louvru ter v Musée dˈ homme, kjer se je srečal s tujimi kulturami, ki so pred njim navduševale že Picassa in mnoge druge pomembne slikarje. Tam se je soočil z maskami in “sorodniki” ptujskih kurentov. Velike razstave in saloni so ponujali obilje slik in kipov različnih stilov in kvalitet. Mihelič ni mogel mimo fantastično-ekspresivnega realista Francisa Gruberja in “monokromno oglatega” risarja in slikarja Bernarda Buffeta. Zanimala ga je tudi literatura; doma je imel mnoge prijatelje med pesniki in pisatelji. V Parizu je doživel tudi začetek pohoda eksistencializma, kariere Alberta Camusa in Jeana Paula Sartra. Mesto ga je osvojilo s čari arhitekture, z živahnim vrvenjem množic in visoko kulturo. Dejstvo je, da po Parizu zatone čas Miheličevega posnemovalnega podrejanja vidni predstavnosti. Nastopi doba, ko začne njegova “domišljija mogočne razsežnosti” (Vidmar) suvereno interpretirati, po svoje oblikovati.

Tudi na čisto osebnem nivoju je umetnik v zgodnjih 50. letih prejšnjega stoletja doživljal mnoge spremembe. Leta 1950 se je poročil s pisateljico Miro Puc, rojeno Kramar. Seznanil ju je Jože Udovič leta 1949 v kavarni Union v Ljubljani, kjer so se zbirali Ciril Kosmač, Igor Torkar, Fida Fakin, Zoran Didek in drugi. Po poroki se je naselil v njeni hiši na Aškerčevi 15 v Ljubljani in si na vrtu sezidal slikarski atelje. Po poroki se je utečeni način Miheličevega življenja spremenil. Spomladi 1951 je bil prvič izvoljen za rektorja Akademije upodabljajočih umetnosti v Ljubljani.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej