Ponedeljek, 18. januar 2021

Slikarski svet Pavla Florjančiča

Češnje, 2007, olje na platno. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Češnje, 2007, olje na platno. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Kruh, 2006, olje na platno. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Kruh, 2006, olje na platno. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Brez naslova, 2007, olje na platno. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Brez naslova, 2007, olje na platno. Foto: Fototeka Loškega muzeja

Slikar Pavel Florjančič, član Združenja umetnikov Škofja Loka, je eden najbolj likovno prepoznavnih in stilno profiliranih slovenskih likovnih ustvarjalcev. Njegova popolna predanost tihožitni tematiki, ki je v naši zavesti sicer vseskozi navzoča, a jo žal prevečkrat povezujemo z nostalgičnimi občutki, dekorativnostjo in historičnimi umetnostnimi obdobji, pri gledalcih avtomatično ustvarja močno željo po likovnem presežku. Zelo redko ima dobro tihožitje neko konkretno zgodovinsko ozadje; ponavadi je nefilozofsko, nereligiozno in nezgodovinsko, postavljeno v krajevno neopredeljeno prostorsko polje, ki pa je neizmišljeno in formalno prepričljivo.

V svojih novejših delih avtor združuje bogate slikarske izkušnje, zavidljivo poznavanje slikarske tehnike, inventivnost in željo po perfekciji. S sklopom podob, izvedenih v tehniki oljnega slikarstva, kontinuirano nadaljuje svojo konsistentno žanrsko usmerjenost, ki se napaja s kreativno energijo iz brezštevilnih likovnih odnosov, poglobljenih slikarskih razmišljanj in predmetne metafizike. Razkriva nam subtilno likovno govorico na osnovi svetlobnih in barvnih kvalitet, kompozicijske umerjenosti in specifične izraznosti. Pavla Florjančiča bi težko označili kot drznega iskalca novih likovnih vrednot, pa vendar njegova dela pri marsikom vzbujajo občutje maksimalnega estetskega ugodja. Avtorjevo skoraj fotografsko oko beleži komaj slutene prostorske detajle, ki povprečnemu opazovalcu ponavadi ostajajo skriti. Prodornost Florjančičevega jasnega, do konca izčiščenega vpogleda v skrivnostni svet razporejene predmetnosti, je v kontekstu slikarskega podajanja prostorske intime izjemna. Florjančič ne izpostavlja in ne poveličuje enega samega predmeta, kajti v njegovi obravnavi so vsi enakovredni. S čutom za vznemirljive barvne odtenke in že s skoraj popolno barvno lestvico presega likovne standarde klasičnega slikarskega žanra, za katerega (po mnenju mnogih) v današnjem času ni pretiranega zanimanja. Nekaterim se zdi taka likovna govorica preveč dekorativna, drugim premalo pomenljiva in vsakdanja, dejstva pa kažejo drugače. Sporočajo nam, da je manira še zelo živa in aktualna, le v odnosu do “modernih” umetniških pojavov ostaja nekako ob strani, v kotu, kamor reflektorji, namenjeni komercialnim oblikam umetnosti, ne posvetijo.

Mojster je pri prenašanju vidnih vtisov na platno neverjetno korekten; zvest je prefinjenim odtenkom, porojenim v trenutku, ko se predmeti odzovejo na spremembe svetlobnosti. Svojo slikarsko prežo osredotoča na odbleske svetlobe, ujete v kozarcih, v katerih se bohoti rujno vince, na sočnost sadja, počivajočega v svojih skledastih posteljicah, in spodrecano draperijo, ki vleče radovedne poglede nase. Dozdeva se nam, da slikarju ne gre toliko za poveličevanje in izpostavljanje nadrobnosti kot za poglobljeno analiziranje medsebojnega razmerja med posameznimi oblikami in prostorskimi vzorci. S slikarsko eleganco obdaja predmete s fluidnim dostojanstvom bivanja, prikaže njihovo snovnost in polnost na vzvišen, a hkrati realističen način. Sooči nas z rahlo idealiziranim, pa vseeno v jedru naturalističnim področjem, spominjajočim na dramatične momente, povzete iz kontekstov, bolj tipičnih za krajinarsko slikarstvo.

Pripravil: Boštjan Soklič

Deli naprej