Sommerfrischerji in izletniki v Škofji Loki v 19. stoletju

“Veliko lepih krajev za letovišča ima Gorenjska in med temi se gotovo odlikuje Loka. Tu nas je nad 100 tujcev, ki iščemo v dobrem zraku in dobrodejni vodi svojega okrepila, svojega zdravja. Pač res, da je tukajšnje mesto primerno za letovišče!” (Slovenski narod, 5. 8. 1890)

V začetku 19. stoletja je bil turizem omejen na majhen krog premožnejših oseb. Posamezniki so odhajali na izobraževalna potovanja, plemiške kavalirske izlete ter v zdraviliške in kopališke kraje na zdravljenja. Sprememba v razvoju turizma se je znotraj Avstro-Ogrske zgodila v drugi polovici 19. stoletja, ko so začele nastajati prve turistične organizacije, t. i. olepševalna društva. Bistveno spremembo na področju potovalne kulture in v turizmu pa prinese vzpostavitev železniškega omrežja. Potovalne težnje so bile namreč v prvi vrsti usmerjene predvsem v kraje, ki so ležali ob železniških progah.

Turisti so se o krajih ob železnici lahko seznanili v turističnih vodnikih. Leta 1885 je bil tako izdan turistični vodnik za deželo Kranjsko Führer durch Krain und die Landeshauptstadt Laibach. V njem je kot postojanka omenjena tudi Škofja Loka.

Škofja Loka je bila s svojimi kulturnimi znamenitostmi in naravnimi lepotami primerna destinacija za enodnevne izlete in preživljanje tipičnih meščanskih počitnic, imenovanih poletna svežina (Sommerfrische). Tovrstne počitnice so meščani preživljali v poletnih mesecih, najpogosteje v podeželskem okolju, na svežem zraku in v naravi. Bivali so v lastni ali najeti podeželski vili ali pa so najeli sobo v gostišču. Kot odmik od napornega vsakdanjika so bili za to obliko počitnic značilni popoldanski počitek, posedanje po vrtovih, sprehodi, obiski slaščičarn in kavarn ter dobra prehrana.

Kot turistična in izletniška destinacija je bila Škofja Loka leta 1913 opisana tudi v enem izmed dunajskih časopisov: “Mesto je izhodišče vrednih izletov in s svojimi srednjeveškimi stavbami ponuja prijeten prizor; v gradu Stara Loka pa je vredna ogleda zbirka umetniških del. Škofja Loka ima električno razsvetljavo in vodovod ter lepe avenije in parke.”

Za turizem so bile pomembne številne gostilne, ki so ob pijači in hrani nudile nočitve. Gostišča so za prenočevanje tujcev od okrajnega glavarstva morala prejeti potrebno koncesijo. Med lastniki škofjeloških gostiln sta leta 1906 koncesijo dobila Oton Guzelj kot lastnik gostilne Pri Otetu ter Ignacij Guzelj, lastnik gostilne Pri Balantu. Sledila je Ana Šmid, lastnica Prajerce, ki je koncesijo prejela leta 1912, leto za njo pa še Franz Sušnik kot lastnik gostilne Pri Pepevnaku. Ob naštetih naj bi leta 1913 prenočišča nudili še v Kroni, gostilni Pri Cenetu ter hotelu Štemarje.

Poslopje Štemarje v Kapucinskem predmestju je leta 1899 kupila gostilničarka Rosina Daneu in stavbo preuredila v hotel. V pritličju je bila restavracija, kjer so obiskovalcem dvakrat tedensko postregli z ribami, vsak dan pa s številnimi drugimi toplimi in mrzlimi jedmi ter pijačo. V prvem nadstropju je bilo štirinajst moderno opremljenih in zračnih sob. Hotel je imel tudi kopel in največji senčni vrt v Škofji Loki. Leta 1908 je hotel s posestjo kupil trgovec z lesom Franc Dolenc, ki je sredi dvajsetih let 20. stoletja prenehal s hotelirstvom.

Škofja Loka je s svojimi naravnimi danostmi omogočala aktivno preživljanje počitnic. Mesto se je namreč ponašalo s kopališči, zlasti ob Selški Sori. Do sedemdesetih let 19. stoletja so bila poznana le zasebna kopališča, med katera sta sodili kopališče gostilne Pri Balantu in Thalerjevo kopališče. Leta 1873 pa je bila ustanovljena Škofjeloška kopališka družba, ki je v Vincarjah kupila posestvo in postavila t. i. Vincarške toplice. Družba je namreč na travniku nad reko dogradila kopališče s toplo vodo, na bregu Selške Sore pa lesene toplice. H kopališču je spadal tudi bife. Za goste je družba pod krošnjami kostanjev uredila sprejahališče z mizami in klopmi. Vincarje so tako postale priljubljeno turistično shajališče, poznano tudi po čudovitem razgledu na reko, polja in predel Škofjeloškega hribovja.

Škofjeloška kopališka družba se ni obdržala dolgo in kopališče je na javni dražbi prešlo v zasebno last. Nekdaj slovite Vincarje naj bi po poročanju časopisa Slovenski narod postale povsem zapuščene z zanemarjenimi kopelmi. Pisec je zapis sklenil z ugotovitvijo, da Škofja Loka potrebuje društvo, ki bi olepšalo mesto in okolico, ter pozval k njegovi ustanovitvi.

Na pobudo učitelja Slavka Flisa je bilo leta 1897 ustanovljeno škofjeloško Olepševalno društvo. Njegov glavni namen je bil mestu in okolici podati čim lepšo podobo (urejanje sprehajalnih poti in drevoredov, postavljanje klopi itd.). Društvo je pri uresničevanju svojega poslanstva leta 1899 začelo v Vincarjah graditi novo javno kopališče. Na slavnostnem odprtju, ki je potekalo 2. julija istega leta, je Slavko Flis kot predsednik društva izpostavil pomen kopališča: “/.../ da prične [Škofja Loka] zopet živeti in tekmovati z drugimi prijaznimi kraji naše lepe kranjske dežele, da se povzdiguje občni promet ter v poletnem času privabi zmiraj več in več ptujcev v naš zdravi in prijetni gorenjski kraj.”

Kopališče je bilo odprto od sredine junija do sredine septembra med osmo uro dopoldne in sedmo uro zvečer. Ob obisku so obiskovalci najprej zagledali napis “Javno kopališče olepševalnega društva”, razobešen nad glavnim vhodom v leseno kopališko stavbo. Za obisk kopališča v celotni sezoni je bilo treba kupiti naročilni listek, za enkratni obisk pa vstopnico. Kopališče je bilo ločeno na moški in ženski del. Kopalno perilo so kopalci lahko prinesli s seboj ali pa so si ga izposodili na kopališču. Pred kopanjem so se preoblekli v lesenih kabinah in se po stopnicah spustili v Soro.

Pripravila: Sara Šifrar Krajnik

Od 21. maja bo v Okroglem stolpu na ogled razstava “Čez vse imenitno so nas pogostili”. Gostilne v Škofji Loki v 19. stoletju, na kateri bo predstavljen tudi pomen krčem in gostiln v razvoju turizma konec 19. stoletja.

Literatura in viri

Jezeršek, Mirjam, 120 let loškega turizma, v: Loški razgledi, let. 64, št. 1, 2017, str. 340–348.

Studen, Andrej, Iz avanturizma v turizem, v: Franc Rozman in Žarko Lazarevič, ur., Razvoj turizma v Sloveniji. Bled 1996, str. 96–104.

Studen, Andrej, Vpliv železnice na potovalno kulturo ter začetke turizma v 19. stoletju, v: Prispevki za novejšo zgodovino, let. 46, št. 1, 2006, str. 51–64.

Štukl, France, Knjiga hiš v Škofji Loki 1, Predmestja Karlovec, Trata, Studenec, Kapucinsko predmestje: druga polovica 18. stoletja do 1980. Škofja Loka 1981.

Žužek, Vladimir, Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki, v: Loški razgledi, let. 15, št. 1, 1968, str. 95–122.

Slovenski narod, let. 23, št. 178, 5. 8. 1890, str. 2.

Slovenski narod, let. 42, št. 115, 22. 5. 1909, str. 8.

Illustrierter Wegweiser durch die österreichischen Kurorte, Sommerfrischen und Winterstationen: Krain, Künstenland, Dalmatien, Bosnien und Herzegowina. Wien-Leipzig 1913.

SI_ZAL_ŠKL/63, Občina Škofja Loka, t. e. 133.

SI_ZAL_ŠKL/83, Tujsko prometno društvo Škofja Loka, t. e. 1.

SI_ZAL_ŠKL/83, Tujsko prometno društvo Škofja Loka, t. e. 2.