Spomini gojenk na uršulinsko šolo v Škofji Loki - 1. del

O šoli in uršulinkah lahko beremo v knjigah, strokovnih člankih, o njih lahko pobrskamo po arhivih, si ogledamo fotografsko gradivo in predmete v Loškem muzeju. Nikjer pa ne zasledimo, kako so se v šoli počutila dekleta, zaradi katerih je šola sploh bila. Zato smo odšli mednje in zapisali nekaj zgodb, spominov, ki pripovedujejo, kako je potekal vsakdan za “stenami uršulinske šole” med obema svetovnima vojnama. Naj nas spomini sami popeljejo v ta čas.

Zbrani spomini nekdanjih gojenk, ki so šolo obiskovale med obema svetovnima vojnama, bodo na spletni strani objavljeni v dveh delih. Vabljeni k branju.

Meri Bozovičar, Zminec

“Nune so bile do nas zelo pravične in tolerantne, nanje imam zelo lepe spomine.”

S šestimi leti sem začela obiskovati šolo pri uršulinkah v Škofji Loki. V šolo sem hodila peš iz Zminca. Nune so vodile osnovno šolo in nižjo gimnazijo samo za dekleta. Po štirih letih osnovne šole smo se lahko vpisale na nižjo gimnazijo. Če s šolanjem nisi nadaljevala, si morala osnovno šolo obiskovati šest let, potem pa si se lahko šla izučit kakšnega poklica.

Šolsko leto je trajalo od 1. septembra do 25. junija. Pouk smo imele od ponedeljka do sobote. Ob nedeljah pa je bilo tako ali tako jasno, da si moral k nedeljski maši. Z očetom smo hodili v “šetjakobsko” cerkev, prvo obhajilo pa smo imele v nunski cerkvi. Razen poletnih počitnic je bilo prosto še v času med božičem in novim letom, na velikonočni ponedeljek, drugače pa se ne spominjam, da bi imele zimske počitnice.

Ko smo prišle v šolo, smo se preobule v copate. Pouk se je začel ob 8. uri zjutraj. Ko je nuna prišla v razred, smo vstale in pozdravile “hvaljen Jezus”, ona pa je odgovorila “amen”, potem smo se lahko usedle. Med daljšim dopoldanskim odmorom smo pojedle malico, ki smo jo prinesle s seboj. Največkrat je bil to kos kruha in jabolko. Ni bilo nobene klobase, ni govora. Po koncu pouka, okoli 12. ali 13. ure, sem odšla na kosilo v šolsko jedilnico. Tam smo jedle zunanje in notranje gojenke. Preden smo začele jesti, smo stoje zmolile Oče naš, potem smo se usedle in v tišini pojedle. Na mizi so bili pripravljeni globok in plitev krožnik, pribor, kozarec, vrč z vodo, v lesen obroček pa je bila zataknjena servieta. Na krožniku si dobil tudi košček črnega kruha, “je bil tko dobr”. Sedeti smo morale vzravnano, komolci niso smeli biti naslonjeni na mizi. Za kosilo smo dobile “navadno hrano”, ješprenj, kislo repo, krompir, krompirjevo ali zelenjavno juho, špinačo, makarone, pecivo, včasih “štrudelj”, omlete, kompot, pa “mešanco”, kislo zelje in žgance, koruzne, ajdove in bele. Mesa je bilo “pa zlo mal, zlo mal kdaj, se ne spomnem, mrbit kakšen košček govejga mesa”. Danes bi rekli, da smo jedle zdravo hrano. Po kosilu smo se učile in naredile domače naloge, ob 16. uri pa smo lahko odšle domov. Temu popoldanskemu varstvu se je reklo “divizija”, ne vem zakaj.

Razredi so bili pozimi ogrevani. V razredih so stale visoke lončene peči, ponekod pa kovinske (zelene peči), imenovane tudi “Brukova peč”. Ob njih je stala “kolm kišta”. Ne vem, kdo je prinašal drva, tudi peči nismo kurile učenke. Dežurne učenke smo morale le zbrisati tablo, najprej s suho krpo, potem pa še s pravo morsko spužvo.

V prvem razredu smo se učile branja in računanja, učile smo se abecedo, velike in male tiskane črke. V drugem razredu smo začele s pisanjem pisanih črk, vsako črtico pri črki posebej. Na primer, pri črki P smo se najprej naučile izpisati kljukico, ki je morala biti malo zavihana, nato, kako se piše trebušček. Temu smo rekle lepopis. Veliko smo brale na glas. Vsaka je prebrala nekaj stavkov, potem je nuna poklicala naslednjo, zato je bilo treba zelo slediti pouku. Zgodovino in zemljepis smo se učile v tretjem razredu, imele smo tudi atlas. Prav tako smo z učenjem ročnih del začele v tretjem razredu. Pletle smo nogavice, brisače, šivale in drugo. Verouk smo imele od prvega razreda naprej, prav tako tudi telovadbo. Telovadbo so nas učile nune. Tekle smo, delale priklone, skakale čez kolebnico, veliko smo se igrale z žogo. Za telovadbo smo oblekle črne “klotaste” kratke hlače, copati pa so bili črni z gumo na podplatu.

^{Prvo sveto obhajilo Meri Kumer, por. Bozovičar. Obhajal jih je katehet Viktor Demšar leta 1937. Gospa Meri sedi v drugi vrsti, šesta z desne strani (pod katehetom). Foto: Janko Selhavs, Škofja Loka}

Šolske naloge pri slovenščini in matematiki smo pisale v posebna zvezka, ki smo ju konec leta nesle domov, prav tako risbe, ki smo jih čez leto hranile v mapah. Mislim, da govorilnih ur sploh ni bilo, ne vem, da bi kdaj mama prišla v šolo. Pogledali pa so doma zvezke in spričevalo.

Nune so bile do nas zelo pravične in tolerantne, nanje imam zelo lepe spomine. Če smo storile kaj narobe, so nas kaznovale. Stati si morala v kotu ali si bila zaprta po pouku, včasih pa si morala stokrat napisati kakšno besedo ali petdesetkrat kakšen stavek. Kaznovane smo bile, če nismo znale, če nismo imele naloge. Teple nas niso, tudi klečati ni bilo treba. V prvem razredu nas je učila mati Anuncijata, v drugem razredu pa še mati Kajetana Košir in v tretjem mati Cecilija Plantarič. Tiste nune, ki so v samostanu samo pomagale, smo klicale sestre.

V šoli smo 1. decembra praznovale državni praznik, dan združitve države SHS (ujedinjenja). Na ta dan je bila v šoli vedno proslava. Pela se je himna, sledili so razni nastopi, kakšen skeč, kratke igre z bolj nabožno vsebino.

Najlepši pa so bili Miklavževi večeri. To je bilo nekaj enkratnega. Na praznovanje svetega Miklavža smo prišli otroci sami, brez staršev. Zbrali smo se v prostorih današnje galerije Loškega muzeja. Na odru je bil sveti Miklavž s parklji, v odru pa je bila narejena luknja, kjer so kot v peklu migotali rdeči papirčki, dvigala se je megla, pod oknom so ropotali s “ketnami” (verigami), prižigale so se rdeče lučke, otroci smo od strahu “kar pod stole lezli”. Sveti Miklavž je vsako od nas poklical na oder, povedale smo kakšno pesmico, molile smo, a katero so zagnali tudi v pekel k Luciferju, ki te je objel z velikimi kovaškimi kleščami. Za dar smo dobile kakšne piškotke.

Torbe in zvezke za šolo so nam kupili starši. Torbe (aktovke) smo nosile v rokah, bile pa so tudi take za na ramena. Nekatere so imele iz blaga narejene t. i. šolske “ruzake”, naramnice pa so bile usnjene. Šolske potrebščine smo kupovale pri Kocelit, pa pri Papit, pri Balant (pred današnjo pošto). Pisale smo s peresi, črnilo smo nosile s seboj. Klopi smo imele take, kot jo imate v muzeju. Puščice so bile lesene s pokrovčkom. Boljše so imele posebno odprtino za radirko in peresnik. Bile pa so še ene, tiste so bile pa sploh imenitne, saj so imele vzmet, ki si jo navijal in na tem navoju je bila napisana poštevanka. Uniform nismo imele, nosile pa smo halje, za šolo najpogosteje narejene iz črnega “klota”, na katero si lahko pripela bel ovratniček.

Potem se je začela vojna in nunsko šolo so ukinili, zato sem vsa vojna leta hodila v nemško šolo.

Francka Strojan, Papirnica

“Učile smo se vse mogoče, med drugim tudi plesa.”

Rodila sem se v vasi Papirnica pri Svetem Duhu. Po domače se je pri nas reklo pri Papirman, saj so v naši hiši včasih delali papir. Kot šestletno dekle sem odšla v šolo k loškim uršulinkam. Šolanje sem nadaljevala tudi na njihovi meščanski šoli za dekleta. Mesečna šolnina je znašala 10 dinarjev. Ta denar je mama zaslužila s prodajo jajc in mleka. Zjutraj, pred poukom, smo otroci raznesli mleko k strankam, pet litrov Kaparju, po liter Finžgarju in še eni gospe. Počakali smo, da so mleko prelili, prazne kangle pa smo shranili v uti na Talarjevem vrtu. Ko smo se vračali iz šole domov, smo jih pobrali. Za šolske potrebščine pa je že zmanjkalo denarja, zato mi je stari ata vsako leto dal 50 dinarjev za nakup knjig, zvezkov in drugih šolskih potrebščin. Ko je prišlo do gospodarske krize, “ko je bil Živković”, sem morala prinesti potrdilo od dekana, da bom denar porabila za nakup šolskih potrebščin, šele potem je stari ata lahko dvignil denar na banki.

Na nune in šolo imam zelo lepe spomine. Učile smo se “vse mogoče”, med drugim tudi plesa. Plesale smo v stolpu in telovadnici. Prvih plesnih korakov nas je učila Bahovcova nuna iz Ljubljane. Nosila je tako lepe lakaste čevlje. Povedali so, da izhaja iz bogate Bahovčeve trgovske rodbine. Čevlje je dobila v dar in zato ji je prednica dovolila, da jih lahko nosi. “Še danes vidim tisto špičasto kapico, ki se je svetila”. Enkrat pa nas je pripravnica Mimica iz Smlednika peljala na dvodnevni izlet na Golico. Z vlakom smo se peljale do Jesenic, potem pa peš na Golico. Večina je ostala v prvi koči, tiste “najbolj sitne” – vztrajne pa smo šle na vrh do Nemške koče, kjer je bil krasen pogled na razsvetljen Celovec. Od nekod se je prikradla megla in bilo nas je zelo strah, kako bomo prišle do koče, a nam je uspelo. “Bilo pa je nebeško, veste!” Nune nas niso kregale, ker smo šle po svoje, razumele so nas. Spominjam se še enega dogodka. “Špiritual dr. Šimenc nas je učil verouk. Hodil je po razredu gor in dol. Opazile smo, da mu izza hlač gleda bel trak, s katerim so si moški privezovali dolge spodnje hlače. Začele smo se hihitati. No, končno se je ena skorajžila in mu povedala, zakaj se hihitamo. Tiho je odšel z razreda. Ko je prišel nazaj, je rekel, da je lepo, da smo mu povedale, drugič pa naj rečemo: “Oprostite, vi imate toaletno napako.”

V času mojega šolanja je starejša sestra Marija izvedela, da pri Kocelet v trgovini iščejo novo vajenko. Ker sem želela dokončati meščansko šolo in ker nisem želela že s 15. letom zapustiti svojega doma, sem se temu upirala. Mama pa je dejala, naj se grem “pokazat”. Tako sem v zadnjem letniku meščanske gimnazije, marca 1934, morala oditi za vajenko. Po vodi je splavala moja želja, da bi postala učiteljica slovenščine.