Spomini gojenk na uršulinsko šolo v Škofji Loki - 2. del

Marica Bergant, Stara Loka

Nune, ki so nas učile, so bile “brihtne”, izobražene in “strašen pobožne”.

Osnovno šolo pri uršulinkah sem začela obiskovati, ko sem dopolnila sedem let. Šola je imela svoje prostore v samostanu, meščanska šola in učiteljišče pa na Loškem gradu. Nune, ki so nas učile, so bile “brihtne”, izobražene in “strašen pobožne.” “Drugače niso bile stroge, razen pri učenju in pisavi.” Če je katera preveč klepetala, je morala nekaj časa stati v kotu pri peči. V razredih smo imele mize s črnilnikom in poličko, kamor sem odložila šolsko torbo oziroma “ceker”, v katerem sem prenašala šolske potrebščine. Šolske potrebščine smo dobile v šoli, kamor smo zanje prinesle tudi denar. Pouk smo imele dopoldne in popoldne, vmes (od 12. do 14. ure) je bil čas za kosilo. Na kosilo smo odšle domov, prav tako tudi sošolke iz Svetega Duha. Tiste, ki so živele predaleč, pa so hodile k Lenčki, ki je imela hišo pod Talarjem. Pri njej so dobile kosilo in se malo učile. V popoldanskem času smo imele glasbo in ročna dela. Z njimi smo začele v tretjem razredu. Učile smo se “štrikat”, kvačkati, na roko smo si sešile spodnje perilo, srajco. Vse to so nam nune že prej ukrojile in izrezale. Nanje smo potem še vezle. Imele smo tudi kuharski tečaj, ki je potekal v veliki kuhinji na gradu, kaj smo kuhale, se ne spominjam. V popoldanskem varstvu smo napisale še domače naloge. Med predmeti pa sem imela najraje “prirodopis”, pri ostalem “pa sem se mal pomatrala”. Vedno sem bila prav dobra. Enkrat na mesec smo šle na grad, tega smo se zelo veselile. Papiga pri vratih se je vedno kregala, ko smo šle mimo. Čez dvorišče smo šle v drevored, kjer smo malo telovadile. V drevoredu so bile kapelice, “lurška Marija je bila prav lepa gor, to so pol podrl”. Na grad smo včasih šle gledat dihurje, ki so jih imele zaprte v kletki. “Zalubljene pa nismo mogle bit, ker smo bile samo punce.”

Razlike med revnimi in bogatimi učenkami se niso poznale, saj smo čez obleko vse oblekle haljo iz črnega “klota”. “Ta mestne, še posebno edinke, Marinka in Tončka, so veliko obleke darovale nunam, da so jih razdelile med revne učenke.” Notranje gojenke pa so bile vse v modrih haljah z velikimi belimi “krogelci in črtami naokrog”. Prišle so iz vse Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Madžarske in vse so govorile slovensko. Verouk nas je učil duhovnik. Prvo obhajilo je bilo v prvem ali drugem razredu, birmo pa smo imele v Stari Loki. Duhovnik ni bil strog, je bil “fleten”.

Mama se ni “nikoli brigala za šolo”, le konec leta je pogledala spričevalo, “tok, da ga je podpisala”. Izobrazba ni bila potrebna, “glaven je bil del”. Ko sem bila stara deset, dvanajst let, sem šla po šoli takoj delat “v štalo”, kosit travo za živino, grabit ali kar je bilo pač treba.

Marinka Pavičevič, Studenec, Škofja Loka

“Grozen smo se dobr počutil pri nunah.”

Doma nas je bilo pet deklet. “Je imela mama skrb z nami, da smo poštene. Vse smo hodile k uršulinkam.” V vrtec in šolo smo morale iti umite in urejene. V “lavorju” smo si umile obraz, roke in noge ter se počesale. Imela sem kratko frizuro in “frufru”. Mama pa nam je pripravila zajtrk, belo kavo s kruhom.

Od četrtega leta dalje sem hodila v nunski vrtec. V vrtcu smo se zelo zabavale, vem, da “smo zlo rade hodile, saj so nas nune imele rade”. Vsega skupaj nas je bilo za en razred. Učile smo se risati, delati ravne črte, “je blo fletn”.

Od šestega leta naprej sem obiskovala osnovno in nato še meščansko šolo. Potem sem se izučila za trgovko. Pri nunah smo na začetku pouka zmolili Oče naš. V razredu, pri pouku, smo bile skupaj z notranjimi gojenkami, ki so prišle iz vse Jugoslavije. Noben predmet mi ni bil preveč všeč, “vse je bilo nujno”. Če kakšna gojenka večkrat ni ubogala, so nune obvestile starše. Hujših prekrškov pa med dekleti ni bilo. “Za nas je bilo najboljše”, ko smo po notranjem hodniku odšle gor na grad. “Gor na vrtu je bila naprava, da smo hodile po lestvi, pa še nekaj je moglo bit. So bile po vrtu utke. Igrale smo odbojko v notranjem dvorišču, tam smo imele telovadbo. Delale smo vse gibalne vaje. Veliko smo se igrale med dvema ognjema.” Malico pa smo prinašale s seboj, kruh in jabolko, če je bilo. Dopoldne smo imele pouk, popoldne, po kosilu, pa smo se učile. Temu času smo rekli divizija. Nune so organizirale tudi tečaj nemščine, mislim, da sem se ga udeležila, in kuharski tečaj. Včasih smo šle z nunami na izlet. Pri ročnih delih smo delale vse mogoče. Sešile smo si celo obleko, v kateri smo se fotografirale. Spominjam se še, da je moj oče, ki je bil mesar, klal živino tudi pri nunah. Enkrat so nune mojo sestro Marto oblekle v “nunco”, pokazale so jo očetu, ki je od ganjenosti prav zajokal.

^{Marinka Pavičevič v meščanski šoli. “Za v šolo smo oblekle halje iz črnega “klota” in z belim ovratnikom”}

“Mami je bilo lažje, če smo bile me gor, da je ona imela doma mir, saj je skrbela za krave.” Prodaja mleka je bil njen dohodek, s katerim je plačevala tudi naše šolanje. Ko smo se vrnile iz šole domov, smo “mogle koj delat”. “Drugi so se kopal, mi smo pa mogle takoj delat. Kako smo bile nesrečne. Smo šle obračat seno, pa zvečer v kupe devat”. Ta čas je tako hitro minil, kje so ta leta!

Ema Mihelič, Škofja Loka, Karlovc

“Smo se marsičesa naučile. Tudi vzgajale so nas, je bil velik poudark na tem.”

Že kot štiriletni otrok sem šla k nunam v vrtec. Tam sem bila v dopoldanskem času, od 8. do 12. ure, potem je po mene prišla mama. Mama me je dala v vrtec, čeprav ni bila v službi. Obiskovala sem ga do sedmega leta. Poleg nun so bile v vrtcu tudi vzgojiteljice, dekleta, ki so pomagala pri delu z nami. Brale so nam pravljice, zgodbe, malo smo molile, se veliko igrale. “Smo se marsičesa naučile. Tudi vzgajale so nas, je bil velik poudark na tem.” Prav strogo pa pri nunah ni bilo, nanje imam zelo lepe spomine.

^{Vrtec pri uršulinkah. Ema Mihelič stoji, v temni obleki in s punčko v rokah, v zgornji vrsti, druga z desne, 1933}

S sedmim letom sem začela obiskovati osnovno šolo. V šolo sem zelo rada hodila, ker sem se rada učila. Najrajši sem imela zemljepis in zgodovino. Matematika mi ni šla najbolje, a so znale nune tudi to zelo dobro razložiti. V prvem letniku meščanske šole smo se začele učiti nemški jezik. Velik poudarek pri nunah je bil na lepem vedenju. “Smo se vsak teden učile, kako se moramo obnašat, da moramo stare ljudi spoštovat, učile so nas jest z nožem in vilicami, nasploh olike pri mizi. Da se moramo starejšim ljudem umaknt (jim odstopiti prostor v cerkveni klopi), da moramo biti do njih spoštljivi, zdej se nič ne vzgaja. Sploh ne vem, če je pri pouku vedenje. Včasih si moral vedenje narediti z odlično. Sedaj se vedenje sploh ne ocenjuje, sedaj imajo raje varnostnike po šolah.” Prav strogo pa pri nunah ni bilo, nanje imam zelo lepe spomine. S šolo smo včasih odšle tudi na izlet. Šle smo iz Škofje Loke peš na Visoko, kjer nas je sprejela gospa Franja Tavčar in nas tudi pogostila. Drugič pa smo se z vlakom odpeljale na Brezje. Žal je moje šolanje prekinila druga svetovna vojna.

 

Spomini gojenk na uršulinsko šolo v Škofji Loki - 1. del

Zbrala in zapisala: Mojca Šifrer Bulovec