Četrtek, 1. september 2022

"Sveti Jakob, varuh mesta"

Cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki, 1. del

Tud papež Jaka prvi

in pa njegov patron

v Šentjakob mata sedež

sam Jaka ne zaston.

Škofjeloška, zapisal France Štukl

V Škofji Loki, kjer je bilo upravno središče loškega gospostva (973–1803), se je drugim pomembnim stavbam kmalu pridružila tudi cerkev, čeprav je bil sedež župnije v Stari Loki relativno blizu. Najstarejši zanesljiv podatek, ki omenja cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki, je iz leta 1271 (in ecclesia st. Jacobi), pri čemer viri včasih omenjajo cerkev, drugič kapelo. O podobi prve cerkve ne vemo ničesar, sklepamo pa lahko, da zagotovo ni bila ravno monumentalna. V 15. stoletju smo na Gorenjskem priča porastu vaške in podružnične cerkvene arhitekture, pri čemer prednjači novi tip dvoranske cerkve. Ključni spomenik tega tipa je cerkev svetega Kancijana v Kranju, ki so jo začeli graditi okoli leta 1410, njena gradnja pa naj bi spodbudila Ločane, da so si okoli 1470 tudi sami omislili veliko mestno cerkev, zgrajeno v istem slogu. Prvotno kapelo oziroma cerkev so podrli do tal in na njenem mestu zgradili novo, mogočno dvoransko ladjo. Nekaj desetletij zatem je sledil prezbiterij (nekako 1520—1524), vsaj do 1532 pa so postavili še zvonik. S to letnico je obeležen tudi latinski napis nad glavnim vhodom v cerkev, ki se glasi: "Sveti Jakob, varuh tega mesta, bodi z nami, bodi naš zavetnik!"

Upodobitve na oboku ladje dokazujejo, da so bili pri zidavi udeleženi tudi loški obrtniki (več o tem v naslednjem prispevku). Zanimivo pa je, da na oboku ladje v šentjakobski cerkvi najdemo kar dva mojstrska znaka. Po srednjeveških stavbarskih pravilih namreč na istem gradbišču dva mojstra nista smela delati. Ker ni videti, da bi bila ladja zgrajena v več fazah, je verjetno razlaga ta, da so v razmeroma kratkem času iz neznanega razloga mojstra zamenjali. Sklepniki v prezbiteriju, ki so že bolj plitki in ploski od tistih v ladji in kažejo že vplive renesanse, so delo Mojstra HR, ki je dokončal tudi prezbiterij cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Čeprav je mlajši, osemkotni prezbiterij v slogu skuša ostati blizu gotskemu slogu ladje, tako da prostora delujeta poenoteno. Prezbiterij je od ladje nekoliko nižji, na zunanjščini pa ga podpira sedem zunanjih opornikov. Nahaja se na bregu, ki se strmo spušča na Spodnji trg, zato ga je bilo treba podzidati. V baroku je cerkev dobila nov pevski kor in oltarje, od katerih sta se ohranila dva, oba iz črnega marmorja. Cerkev je od zunaj dobila današnjo podobo, ko je v 19. stoletju loški stavbenik Janez Krstnik Molinaro, ki je tako kot Mojster HR delal v Crngrobu, prizidal kapelo sv. Križa in kapelico naše ljube Gospe. Na zahodni strani cerkve pa še danes stoji vhodna lopa, ki je leta 1870 nadomestila starejšo predhodnico.

Cerkev je namenoma umaknjena stran od vrveža mestnega trga. Kot je zapisal umetnostni zgodovinar Marijan Zadnikar: "Mestna cerkev se je umaknila malo vstran, da ne bi zmotila reda [trgov] in da bi bila obema trgoma in vsem meščanom enako pravična," torej enako oddaljena od obeh škofjeloških trgov, Mestnega in Spodnjega. Prostoren trg, ki se odpira na zahodni strani cerkve, se je nekdaj imenoval Trg sv. Jakoba, danes pa Cankarjev trg. Tu je bil že pred stoletji prostor za razne verske dogodke, pa tudi za sejme. Viri na primer poročajo, da so konec 16. stoletja lončarji prodajali svojo robo na Placu (Mestnem trgu), apno, drva in les pa so bili nameščeni k šentjakobski cerkvi.

V prvi vrsti je cerkev stavba za opravljanje obredov (maše, pogrebi itd.), v njej pa so občasno potekali tudi drugi dogodki, kot so volitve. V cerkvi sv. Jakoba so tako na nedeljo pred praznikom sv. Jurija volili mestnega sodnika. Na ta dan so se morali – obvezno po opravljeni zgodnji maši – zbrati vsi meščani. Neopravičen izostanek so kaznovali.

Iz virov so znani tudi spori med loškimi meščani in starološkimi (prifarškimi) cerkvenimi ključarji glede denarja, ki se je nabiral v šentjakobski puščici. Z denarjem, ki se je tu nabral z darovi vernikov, so namreč razpolagali ključarji iz Stare Loke. Denar naj bi proti nizkim obrestim posojali drugim kmetom, medtem ko jim za opremo šentjakobske cerkve ni bilo mar, zaradi česar je v 17. stoletju prišlo do pritožb. Meščani so v cerkvi postavili dva nova oltarja ter popravili streho in orgle. Župnik jim je v imenu ključarjev obljubil denar, toda ti niso hoteli o tem nič slišati in vsote ni bilo mogoče izterjati. Ločani so zadevo predložili loškemu glavarju in želeli, da se šentjakobska cerkev osamosvoji od starološke župnije. Župnija v Škofji Loki je bila sčasoma res ustanovljena, vendar šele leto dni po sekularizaciji freisinškega loškega gospostva, leta 1804.

Pripravila: Nina Misson

Viri:

Zahodna stran cerkve z glavnim vhodom, 1956 <em>Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka</em>
Zahodna stran cerkve z glavnim vhodom, 1956 Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka
Vzhodna stran cerkve s prezbiterijem gleda na Spodnji trg, 1956 <em>Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka</em>
Vzhodna stran cerkve s prezbiterijem gleda na Spodnji trg, 1956 Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka
Pogled na dvoransko cerkveno ladjo, 1956 <em>Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka</em>
Pogled na dvoransko cerkveno ladjo, 1956 Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka
Pogled na slavoločno steno, ki ločuje ladjo od prezbiterija, 1956 <em>Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka</em>
Pogled na slavoločno steno, ki ločuje ladjo od prezbiterija, 1956 Foto: Tone Mlakar, arhiv Loškega muzeja Škofja Loka

Deli naprej