Četrtek, 11. november 2021

"V Cengrob so velke gnade gode"

Crngrob pri Škofji Loki kot romarsko središče

Kdor je romal v nekdanjih časih, pripravljal se je za to potovanje kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so šli v procesiji v cerkev, kjer se je opravila za romarja slovesna zadušnica z vigiIijo, t. i. črna maša z biljami [verski obred z molitvami za pokoj umrlega]. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajutreku in tu se je vršilo slovo. Slovo je bilo toliko bolj ganljivo, ker se je oglašal tačas mrliški zvonček iz stolpa. Romar je vzel najpotrebnejše reči s seboj ter oprtal čez ramo izvotljeno tikvico [majhna buča] za pijačo. Potem je segel po krepki palici in odšel v daljni svet. Vsi so imeli solzne oči, ker je bilo negotovo, ali se še kdaj vidijo v življenju.

Josip Lavtižar, Koledar Mohorjeve družbe za leto 1909, str. 40

Crngrobška cerkev Marijinega oznanjenja je bila nekdaj zelo priljubljeno romarsko središče in romarska pot k Materi Božji v Crngrobu je ena najstarejših v Slovenji. Janez Veider je v svojem vodiču leta 1936 posebno poglavje namenil Crngrobu kot božji poti in zapisal, da je bil Crngrob "največja božja pot ne samo na Gorenjskem, temveč daleč naokoli". Po izročilu so romarji sem prihajali z vseh koncev Loškega gospostva, pa tudi iz drugih pokrajin in v starejših obdobjih celo iz Francije. V vpisni knjigi umrlih bratov Bratovščine naše ljube Gospe iz Crngroba najdemo podatek, da je včasih v Crngrob na binkoštni praznik (petdeseti dan po veliki noči) romalo kar 28 procesij iz različnih far na Slovenskem. Romarji so se zapisovali tudi v posebno crngrobško bratovščino z imenom Brezmadežna, od angela pozdravljena. Tudi bogata cerkvena oprema s številnimi zlatimi oltarji priča o tem, da je bila ta cerkev nekdaj zelo obiskana. Pri vsakem od osmih oltarjev je namreč (lahko) potekala maša in še v 19. stoletju je bilo tu vsako leto opravljenih od 800 do 900 maš. O velikem številu romarjev pričajo tudi številne dozidave oziroma razširitve cerkve. V 19. stoletju so dogradili neogotsko vhodno lopo in takrat "podrli veliko staro duhovsko hišo in več razpadajočih romarskih hiš, ki so pričale o nekdanjem navalu romarjev". Današnja Marijina romarska cerkev "z lahkoto sprejme vase do 4000 romarjev," je še zapisal Veider.

Kaj sploh je romanje in kdo je romar?

Romanje pomeni potovanje posameznika ali skupine vernikov na določen sveti kraj, pri čemer si obeta(jo) božjo pomoč. Tak kraj ali svetišče je lahko povezano s specifičnim svetnikom ali priprošnjikom, posebno mesto pa imajo tista, ki so povezana s spominom na dogodke iz Marijinega življenja. Po krščanskem verovanju je bila Marija, božja Mati, po smrti z dušo in telesom vzeta v nebesa (od tu tudi praznik Marijinega vnebovzetja). Potemtakem ni ohranjenih nobenih fizičnih ostankov ali Marijinih relikvij in tako so Mariji posvečena svetišča navadno povezana s čaščenjem njene podobe, slike ali kipa, pred katero se je nekoč morda zgodil čudež (ali pa tudi ne). Druga Marijina svetišča so povezana z Marijinimi prikazovanji, na primer v Lurdu in Fatimi. Marija je že v srednjem veku veljala za univerzalno priprošnjico – med pomembnejšimi Marijinimi romarskimi svetišči v Evropi so Altötting, Kevelaer, Telgte, Einsiedeln, Čenstohova, Maria Zell, Zaragosa in Tinos ter Loreto. V crngrobški cerkvi, posvečeni Marijinemu oznanjenju, je bila v že srednjem veku češčena milostna podoba Matere Božje, najverjetneje kip iz gotskega obdobja, ki pa ni več ohranjen. V današnji cerkvi je namesto nje plastika stoječe Matere Božje z detetom in žezlom, ki izvira iz zgodnjega 17. stoletja. Milostna podoba je danes v niši nad tabernakljem pred glavnim oltarjem, ki je posvečen Marijinemu Oznanjenju.

Na splošno je težko reči, kdaj lahko začnemo govoriti o romanju v današnjem pomenu besede. Koncept romanja pozna več verstev po svetu in ni značilno le za krščansko vero. Nekakšno obliko romanja so poznali že stari Egipčani (Amonovo svetišče), Grki (Olimp, preročišče v Delfih) in Rimljani (svetišča v čast Diani). V srednjem veku je bil koncept romanja dobro poznan, čeravno se ni vsak posameznik v svojem življenju podal nanj. V srednjeveški likovni umetnosti lahko romarja poznamo po značilni opravi, ki sestoji iz širokokrajnega klobuka, dolge pohodne palice in torbice. Ljudje so se že takrat na romanje odpravili iz različnih razlogov. Med najpogostejšimi bi lahko našteli prenehanje bolezni ali nesreče, zmago v vojni, oprati se javne ali zasebne krivde (spokorno romanje) itn. Romanje pa je lahko pomenilo tudi zahvalo za prejeto milost ali zaobljubo (zaobljubljeno romanje).

Beseda romanje najverjetneje izhaja iz besede za Rim (Roma), ki je poleg Jeruzalema eno od najbolj slavnih romarskih središč. Romar je torej prvotno pomenil "tistega, ki gre v Rim". V latinščini je romar peregrinus, kar izhaja iz korena per ager, torej (iti) čez polja, ali per eger, (iti) čez mejo, in za Rimljane je peregrinus pomenil popotnika ali tujca. Izraz je versko konotacijo dobil šele kasneje in sčasoma začel pomeniti božjepotnika. Kot namiguje slovenski izraz božjepotništvo, romanje tako pomeni potovanje s ciljem, ki pa ima poleg fizičnega tudi duhovnega. Pravi cilj romanja je namreč srečanje s svetim. Franci Petrič v kontekstu romanja govori o še ikonofiliji, ljubezni do svetih podob. Te so za romarja pomembne, saj po raznih preizkušnjah, ki ga čakajo na poti do cilja, preko teh vidnih, otipljivih znamenj stopi v stik s svetim oziroma božjim.

Svete podobe

Fizični stik romarja s svetimi podobami pomeni prenos energije s svetnika ali božanskega na romarja, ki je posledično deležen pozitivnega vpliva na svoje življenje. Posebna oblika stika s svetim je povezana z darovanjem. Ko govorimo o daru ali poklonu, ki ga romar prinese na sveti kraj v povračilo, kot oddolžitev ali v zahvalo, govorimo o votivnih predmetih (iz lat. ex voto; narejen ali podarjen zaradi (za)obljube). S tem, ko romar pusti nek predmet na določenem kraju, se povezanost s svetim ne prekine, temveč traja še naprej. V to kategorijo Petrič vključi tudi odnašanje predmetov s svetih krajev (kamni, školjke …). Znamenja te navzočnosti so tudi razni grafiti in zapisana imena po stenah svetišč, kot so se ohranili tudi v zvoniku crngrobške cerkve in na zunanji steni s prvotnim vhodnim portalom. Najstarejši grafiti romarjev v crngrobški cerkvi so z začetka 15. stoletja.

V cerkvi je ohranjenih tudi kar nekaj votivnih podob in drugih predmetov, ki so jih romarji sem prinašali skozi stoletja. Najstarejše ohranjene podobe so iz 19. stoletja, čeprav je Veider leta 1936 omenil romarske podobice še iz sredine 18. stoletja. Tovrstne votivne slike so se sprva pojavile med višjimi sloji v 17. stoletju, ko se tudi sicer razširi votivno darovanje kot tako, med večinskim prebivalstvom pa je opazno v 18. in zlasti 19. stoletju. Votivne predmete in podobe je leta 2019 popisala Ana Florjančič in ugotovila, da so med prevladujočimi motivi Marija, Jezus, Presveti Srci Jezusa in Marije, svetniki in angeli, čudežna prikazovanja ter crngrobška cerkev. Vsega skupaj je v Crngrobu 123 votivnih podob in predmetov, od tega 33 v skrinji v prostoru nad zakristijo, 30 v zakristiji, 59 v prezbiteriju (19 za glavnim oltarjem, 16 na stenah levo od oltarja, 24 desno od oltarja) in 1 v levi stranski ladji.

Mariji so v cerkev v Crngrobu rešeni ujetniki prinašali tudi železne okove. Po izročilu naj bi bili to predvsem turški ujetniki. V prostoru nad zakristijo je bil tudi usnjen bolniški škorenj, ki ga je nekdo Mariji v zahvalo prinesel po ozdravitvi, med bolj izstopajočimi predmeti pa so še okvirjeni lasje, speti s pentljo. Votivni predmet naj bi bilo tudi znamenito kitovo rebro, ki visi na odrezanem tramu v stranski ladji. V Crngrob naj bi ga prinesel romar iz izliva reke Ren v Severno morje, 15-kilogramsko rebro pa tu visi že vsaj od leta 1453.

Čeprav so nekatera romarska središča že utonila v pozabo, romanja niso stvar preteklosti. Romarska pot k Materi Božji je še danes priljubljena, posebno v mesecu maju, ki je posvečen Mariji, ko so vse nedelje pete litanije. Zadnjih dvajset let je v Crngrobu potekala še zahvalna maša na silvestrovo ob 23. uri. Verskemu namenu obiskovanja svetih krajev se je pridružil še turistični – že Veider je omenjal izletnike, ki so vse poletje prihajali v Crngrob, še posebej "odkar so odkrite stare freske". Za konec omenimo še besedilo stare pesmi (melodija ni ohranjena), ki so jo romarji peli ob prihajanju v crngrobško cerkev:

Marija Angelskiga Češena
Per Teb je taka moč znajdena.
Skoz te se železje odpira,
Bolnikom se zdravje gmira.
Per cagovitih Tvoj potrjenje,
Per grešnikih Tvoj spokorjejne.
V Cengrob so velke gnade gode
Pogled šrpingerje, k na zid vise.
V Turčiji so bli zapert,
Smrt so rajtal tam stert.
V železje so bli djani,
Terdo noter zakovani.
Upanje so oni zgubili,
Deb še po svoj dežel hodili.
Al na Cengrob so zdihnil,
Železje se jim je odklenil.
Marija je bla taisti kluč,
Kni blo treba nobene luč,
Deb per klučavnicah luken izkal
In te kluče noter vtekval.
Marija je bla tolkanj močnejš,
Kolker je blo železje trdnejš.
Turk je cagoviten postov,
Ker je Tvojo moč spoznov.
Krancam si Ti na znanje dala,
Ker si zanje vojskovala.
Velka je mogla Tvoja moč bit,
Ker je biu turški car tuki pobit.

Pesem je zapisal Janez Veider.

Pripravila: Nina Misson

 

Literatura:

Projekt sofinancirata Evropska unija iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja in Republika Slovenija v okviru Programa razvoja podeželja RS 2014-2020. Organ upravljanja, določen za izvajanje Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014-2020, je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Za vsebino odgovarja Loški muzej Škofja Loka, ki je nosilec aktivnosti.

Romar. Mainzer Evangeliar, ok. 1250. <em>Foto: Hofbibliothek Aschaffenburg, MS 13, slika 52.</em>
Romar. Mainzer Evangeliar, ok. 1250. Foto: Hofbibliothek Aschaffenburg, MS 13, slika 52.
Crngrob, cerkev Marijinega Oznanjenja, pred 1941. <em>Foto: Rudolf Andrejka, fototeka Loškega muzeja</em>
Crngrob, cerkev Marijinega Oznanjenja, pred 1941. Foto: Rudolf Andrejka, fototeka Loškega muzeja
Crngrob, cerkev Marijinega Oznanjenja, Veliki ponedeljek, 1943. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Crngrob, cerkev Marijinega Oznanjenja, Veliki ponedeljek, 1943. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Popotnika, Robinet Testard, Le Roman de la Rose, 1490–1500. <em>Foto: University of Oxford, Bodleian Library, MS. Douce 195, 86 v.</em>
Popotnika, Robinet Testard, Le Roman de la Rose, 1490–1500. Foto: University of Oxford, Bodleian Library, MS. Douce 195, 86 v.
Sv. Jakob kot romar <em>Foto: Bible historiale, Francija, Pariz, ok. 1325, MS M.323 II, fol. 275 r.</em>
Sv. Jakob kot romar Foto: Bible historiale, Francija, Pariz, ok. 1325, MS M.323 II, fol. 275 r.
Grafiti romarjev v zvoniku cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Grafiti romarjev v zvoniku cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu Foto: Fototeka Loškega muzeja
Božjepotna Marija, Crngrob, 2. polovica 18. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Božjepotna Marija, Crngrob, 2. polovica 18. stoletja. Hrani Loški muzej Škofja Loka. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Kitovo rebro na odrezanem tramu v stranski ladji, cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. <em>Foto: Fototeka Loškega muzeja</em>
Kitovo rebro na odrezanem tramu v stranski ladji, cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Foto: Fototeka Loškega muzeja
Votivna podoba iz prezbiterija cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. <em>Foto: Nina Misson</em>
Votivna podoba iz prezbiterija cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Foto: Nina Misson
Votivna podoba iz prezbiterija cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. <em>Foto: Nina Misson</em>
Votivna podoba iz prezbiterija cerkve Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Foto: Nina Misson

Deli naprej