Zakonske ureditve delovanja gostiln v 19. stoletju s poudarkom na Škofji Loki

Uvod

Škofja Loka je kot srednje veliko mesto v 19. stoletju imela vseskozi živahen mestni utrip. Predvsem v središču mesta, tj. na Mestnem trgu, so potekali živahni tedenski in letni sejmi, ob cerkvenih praznikih procesije, družabni in praznični dogodki ter sprejemi visokih gostov. Ob vsem tem je delovalo tudi kar nekaj krčem, gostiln, gostišč in celo hotel. V 19. stoletju je število gostiln v Škofji Loki in njenih predmestjih nihalo, saj so se nekatere le po nekaj letih zaprle, druge pa so kontinuiteto delovanja obdržale vse od konca 18. stoletja dalje. Število gostiln, njihov delovni čas, gostilniške dejavnosti in policijski nadzor so bili določeni in regulirani s številnimi zakoni in pravilniki.

Pridobivanje gostilničarske koncesije

Delovanje gostiln, krčem in gostišč je urejal Obrtni red (izdan leta 1859), ki je obrti delil na svobodne, rokodelske in koncesionirane, med katere je spadalo gostilničarstvo. Vsak, ki je želel odpreti gostinski obrat, je moral pridobiti dovoljenje od okrajnega glavarstva. Prosilec je v obrazcu moral natančno navesti, kaj bo ponujal: prenočišča, hrano, točenje piva, vina in sadjevca, točenje in maloprodajo žganja, točenje umetnih vin in polvin, prodajo kave, čaja, čokolade in drugih toplih pijač ter zakonsko dovoljene igre.[1]

Leta 1894 je Martin Golja iz vasi Na Logu št. 24 poslal kranjskemu okrajnemu glavarstvu prošnjo za koncesijo upravljanja gostilne, v kateri bi točil vino, stregel tople jedi in nudil prenočitve. Glavarstvo se je pri loškem občinskem odboru pozanimalo, ali so potrebe še za eno krčmo v občini, ali je hišo, v kateri bo krčma, možno policijsko nadzorovati in kakšen je ugled samega prosilca (če je samostojen, neomadeževan, kakšen ugled ima on in njegovi družinski člani).[2] Po zbranih informacijah, ki jih je pridobil občinski odbor, je okrajno glavarstvo v Kranju Martinu Golji podelilo koncesijo za delovanje gostilne.[3]

Občinski odbor pa se ni vedno pozitivno odzval na prošnje za pridobitev gostilničarskih koncesij, saj je pri odločitvah v zvezi s podelitvijo dovoljenj moral nenehno upoštevati število krčem in gostiln ter možnosti njihovega policijskega nadzora. Leta 1867 je Janez Pregel zaprosil za dovoljenje za odprtje vinotoča. Loški občinski odbor je glavarstvu podal negativno mnenje o izdaji dovoljenja, saj “ni domačin in ima tu že kavarniško obrt”.[4] V nadaljevanju še zapišejo, da ima v Škofji Loki že vsaka tretja hiša gostilno in jih je že tako preveč. Tudi proti koncu 19. stoletja, ko so še vedno prihajale prošnje za gostilničarske koncesije, je bilo po presoji mestnega odbora v Škofji Loki gostiln še vedno preveč. Tako so leta 1899 Jerici Molinaro zavrnili prošnjo za odprtje vinotoča, “in sicer zaradi tega, ker je itak že skoraj preveč gostiln v Škofji Loki in ker sta se dve enaki prošnji g. Andreju Jamniku in g. Levu Lavriču že pred leti odklonili”.[5]

Prepovedane igre

Gostilne so že od nekdaj bile družabna shajališča, v katerih so se ob pitju, plesu, godbi in pogovorih o različnih javnih in zasebnih temah igrale tudi družabne igre. Gostilničar je v prošnji za koncesijo poleg ponudbe pijač in oddajanja prenočišč lahko prijavil tudi, ali se bodo v gostilni igrale zakonsko dovoljene igre. Po zakonu so se igre delile na prepovedane in dovoljene. Dovoljene igre so bile le tiste, pri katerih je bil dobitek oziroma izguba odvisen od igralčeve sposobnosti oziroma spretnosti in ne od golega naključja.[6] Igre s kartami za dobiček, t. i. hazardne igre (npr. farao, bassette, virfeln, pasadieci, lansquenet ipd.), igre na kegljiščih, biljardne igre in t. i. srečkanje oziroma loterijo je prepovedoval že zakon iz leta 1840. Nasploh so bile igre na srečo prepovedane na javnih mestih, v gostilnah, krčmah in kavarnah. Če je gostilničar dopuščal igranje tovrstnih iger, je bil lahko kaznovan z denarno kaznijo; če je ni poravnal ali pa je še naprej dovoljeval hazardne igre v svojih prostorih, mu je grozil tudi zapor. Skrajni ukrep je bila trajna izguba gostilničarske koncesije.[7]

Koncesijo za igranje dovoljenih iger so pridobili tudi loški gostilničarji. V gostilni Pri Filaverju so od leta 1905 lahko igrali zakonsko dovoljene igre, redni loški gostje pa so igrali tudi prepovedane, kot so ajnc, ferbel in marjaš.[8] Lastnik Balantove gostilne Ignaz Guzelj je leta 1907 pridobil dovoljenje za igranje iger s kartami in tako razširil svojo gostilniško ponudbo.[9] Igranje dovoljenih iger sta ponujali še gostilna Pri Pepevnaku in Prajerca na Spodnjem trgu.[10] Podjetna lastnica Pajerjeve (pozneje Karlinove) kavarne na Mestnem trgu Jerica Pajer je ravno tako v začetku 20. stoletja pridobila dovoljenje za igro s kartami za dve mizi. Ob večerih so se v kavarni zbirali loški kvartopirci in igrali tarok, maušel, merjaš, šnops, pozno v noč pa tudi prepovedani igri ajnc in ferbel.[11] Poleg iger s kartami so bile prepovedane še kegljaške igre za denar in stave. Loške gostilne, ki so imele kegljišča, so bile: gostilna Pri Cenetu na Mestnem trgu[12], Pri Soržu na Mestnem trgu, gostilna ob kopališču v Vincarjih (tudi balinišče) in Balantova gostilna.[13]

Da pa so igranje na srečo in za denar ne le v gostilnah, temveč nasploh na javnih mestih stražniki resno preganjali, kaže primer, ki se je pripetil v Škofji Loki leta 1890. Loški nadstražnik Anton Kermc je 6. julija 1890 Janeza Tuška, Franceta Kavčiča in Luka Trojarja prijel zaradi ,fucanja‘[14] na javni poti proti Vincarjem. Vsi trije so bili pomočniki pri raznih obrtnikih, stari od sedemnajst do osemnajst let. Poleg njih je pri igri sodelovalo “še več druzih, ki so pa stekli in nisem vseh poznal,” je še zapisal Kermc.[15] Ob prijetju so obtoženi navedli tudi imena ostalih osmih udeležencev. Obtoženi Tušek, Kavčič in Trojar so bili izpuščeni “z resnim posvarenjem”.[16]

Policijska ura

Do druge polovice 18. stoletja so bile za ohranjanje reda in miru zadolžene avtonomne mestne uprave (nočna straža, stražar mestnih vrat), vaške skupnosti (vardjan oz. poljski čuvaj), zemljiška gospostva (birič) in organi deželnih sodišč.[17]

Državno organizirano in centralno vodeno policijo je sredi 18. stoletja vpeljala avstrijska cesarica Marija Terezija, v drugi polovici stoletja pa je z organizacijo varnostnih organov nadaljeval njen naslednik Jožef II. Leta 1784 je bila ustanovljena prva policijska direkcija na Dunaju, od leta 1791 pa je policijska direkcija delovala tudi v Ljubljani.[18] Sredi 19. stoletja je bilo ustanovljeno še orožništvo ali žandarmerija, tj. vojaško organiziran del uniformirane policije. Opravljalo je policijske naloge na podeželju in v (manjših) mestih.[19]

Za varnost v posameznih občinah so skrbeli tudi stražniki, ki so jih občinske oblasti plačevale iz lastnih sredstev. V Škofji Loki se delo stražnika prvič omenja konec leta 1866, ko se je mestni odbor odločil, da “postavijo enega z letno plačo 200 gld. Ta stražnik naj služi izključno mestu Loki.”[20] Istega leta je mestni odbor sklenil nastaviti nočnega čuvaja, čigar naloga je bila opozoriti v primeru ognja ali požara, pomagal pa je tudi stražniku. Leta 1882 je mesto zaposlilo še enega stražnika. Nadstražnik in stražnik sta imela službeno uniformo, oborožena pa sta bila s sabljo. Ob večjih dogodkih (sejmi, shodi, zborovanja itd.) jima je pomagal tudi mestni sluga.[21] Del uniforme stražnika je bila kovinska bela ploščica v obliki podkvastega rogljiča, ki jo je nosil okoli vratu. Na ploščici je bila napisana njegova identifikacijska številka. Zaradi tega se je za stražnike uveljavilo ime ,kifeljc‘.[22] 

Med naloge mestne straže so spadali nočni obhodi ter nadzorovanje policijske ure gostiln, krčem in gostišč. Policijsko uro je avstrijska monarhija uvedla leta 1855, ko je začela veljati tudi na Kranjskem; določala je, kdaj so se morali gostinski lokali zvečer zapirati.[23] Če je gostilna ali krčma želela delati dlje, kot je bilo določeno, je moral prosilec dobiti dovoljenje od okrajne oblasti in poravnati takso.

Okrajno glavarstvo Kranj je za Škofjo Loko odredilo, da gostilne v poletnem času delajo do 11. ure zvečer, v zimskem času pa do 10. ure.[24] Kljub temu se predpisov niso držali vsi. Konec leta 1910 je bilo kršitev policijske ure in kaljenj nočnega reda in miru celo toliko, da je Okrajno glavarstvo Kranj loško občino pozvalo, naj vestneje skrbi upoštevanje policijske ure ter plesne, godbene in druge prireditve. Še posebej je glavarstvo opozorilo na razmere v gostilni Pri Grogu “v Kapucinskem predmestju št. 13, kajti glede te gostilne se čujejo različne pritožbe, zlasti se gode tu baje razne nenravnosti in je najemnika gostilne in vse, kar se v tej gostilni godi, neprestano nadzirati in o uspehu poročati. Če je vse to res, kar se o tej gostilni sliši, bo okrajno glavarstvo primorano odstraniti najemnika, slučajno tudi gostilno začasno zatvoriti [zapreti, op. a.] dati.”[25]

Zaključek

Krčme in gostilne so podobno kakor po drugih slovenskih (in evropskih) vaseh in mestih tudi v Škofji Loki na eni strani predstavljale živahna središča druženja prebivalstva ob pijači, jedači in družabnih igrah, na drugi strani pa so pomenile tudi težave pri vzpostavljanju in ohranjanju reda in miru. Še posebej v drugi polovici 19. stoletja, ko se je z industrijsko pridelanim žganjem alkoholizem še bolj razširil med prebivalstvom, se v gostilnah in krčmah vedno pogosteje pojavljajo incidenti zaradi čezmernega pitja. Slednje so bili dolžni urejati mestni stražniki in orožništvo.

Pripravila: Biljana Ristić

 

Incidente, povezane s čezmernim pitjem v Škofji Loki, bomo predstavili v drugem delu prispevka.

 

Od 21. maja bo v Okroglem stolpu na ogled razstava “Čez vse imenitno so nas pogostili”. Gostilne v Škofji Loki v 19. stoletju.

 

[1] Kralj, Obrtni red, str. 55.

[2] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 133, Obrtne zadeve, obrtni register, obrtna dovoljenja 1879–1941, a. e. Koncesije, gostilne, vinotoč, trgovina s pijačami, prenočevanje 1884–1925, spis št. 11725, 9. 7. 1894.

[3] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 133, Obrtne zadeve, obrtni register, obrtna dovoljenja 1879–1941, a. e. Koncesije, gostilne, vinotoč, trgovina s pijačami, prenočevanje 1884–1925, spis št. 1860, 6. 1. 1895.

[4] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, str. 8.

[5] SI_ZAL_ŠKL 63. Občina Škofja Loka, t. e. 4, Zapisniki sej občinskega odbora Škofje Loke 1891–1900, 18. november 1899, str. 332. 

[6] Pečnik, “Ako ste primorani…”, str. 130.

[7] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 133, Obrtne zadeve, obrtni register, obrtna dovoljenja 1879–1941, a. e. Pravila, katerih se imajo držati gostilničarji, krčmarji, žganjarji in kavarnarji v občini, 1868.

[8] Hafner, Stare loške gostilne, str. 119.

[9] Prav tam, str. 124.

[10] Prav tam, str. 128–130.

[11] Hafner, Stare loške gostilne, str. 131–132.

[12] Jamar Legat, Kaibetova hiša, str. 551.

[13] Žužek, Razvojna pot turistične dejavnosti, str. 100–101.

[14] SSKJ – fucanje: igra, pri kateri se navadno s kovanci spravlja manjši kovanec na določeno mesto. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=fucati&hs=1 (pridobljeno 15. 4. 2025).

[15] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, Seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910, a. e. 1890, Slavno mestno predstojništvo v Škofji Loki, 6. julij 1890.

[16] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, Seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910, a. e. 1890, Kazenski spisek.

[17] Vilfan, geslo Policija, str. 69–72.

[18] Čelik, Pritožbe zoper može postave, str. 47.

[19] Čelik, geslo Orožništvo, str. 170–171.

[20] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti, str. 7.

[21] Prav tam, str. 123.

[22] Vilfan, geslo Policija, str. 70.

[23] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 133, Obrtne zadeve, obrtni register, obrtna dovoljenja 1879–1941, a. e. Pravila, katerih se imajo držati gostilničarji, krčmarji, žganjarji in kavarnarji v občini, 1868.

[24] Štukl, Zapisniki in drugi izbrani, str. 84.

[25] SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 120, Policijske zadeve, normalije in seznami 1884–1941, a. e. Policijske zadeve 1884–1937, Spis št. 27823, Županstvu v Škofji Loki, Zmincu, 2. 12. 1910.

 

Literatura

Čelik, Pavle, geslo Orožništvo, Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994.

Čelik, Pavle, Pritožbe zoper može postave na Slovenskem, Arhivi, let. 42, št. 1, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2019, str. 45–82.

Hafner, Pavle, Stare loške gostilne v zgodovinskem mestnem jedru, Loški razgledi, let. 30, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1983, str. 102–134.

Kralj, Anton, Obrtni red, Zbirka in razlaga najvažnejših obrtnih zakonov, ukazov in razsodb upravnega sodišča, Katoliška tiskarna, Ljubljana, 1903, IV. zv. 

Marija Jamar Legat, Kaibetova hiša na škofjeloškem Placu 1511–1914, Sanjska knjiga, Ljubljana, 1998.

Pečnik, Barbara, “Ako ste primorani, idite v javno gostilnico, ki je na dobrem glasu” Vedenje v gostilnah glede na bontone 19. in začetka 20. stoletja, Zgodovina za vse, let. 15, št. 1, Zgodovinsko društvo Celje, 2008, str. 120–138.

SSKJ – fucanje: igra, pri kateri se navadno s kovanci spravlja manjši kovanec na določeno mesto. https://fran.si/iskanje?View=1&Query=fucati&hs=1 (pridobljeno 15. 4. 2025).

Štukl, France, Zapisniki in drugi izbrani dokumenti iz arhiva Občine Škofja Loka 1861 do 1918, Gradivo in razprave 1, Zgodovinski arhiv Ljubljana, Škofja Loka, 1979.

Vilfan, Sergij, geslo Policija, Enciklopedija Slovenije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995.

Žužek, Vladimir, Razvojna pot turistične dejavnosti v Škofji Loki, Loški razgledi, let. 15, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1968, str. 95–122.

Arhivski viri

SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 133, Obrtne zadeve, obrtni register, obrtna dovoljenja 1879–1941.

SI_ZAL_ŠKL 63. Občina Škofja Loka, t. e. 4, Zapisniki sej občinskega odbora Škofje Loke 1891–1900. 

SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 121, Policijske zadeve, Seznami in policijske prijave 1884–(1940) 1910.

SI_ZAL_ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 120, Policijske zadeve, normalije in seznami 1884–1941.