Četrtek, 21. julij 2022

Živalske upodobitve: psi v Loškem muzeju

V prispevku Živalske upodobitve: psiček na skupinskem portretu družine Erberg iz 18. stoletja smo si na kratko že pogledali simboliko psa v likovni umetnosti, tokrat pa predstavljamo še nekaj drugih primerov iz Loškega muzeja, na katerih prav tako srečamo štirinožne kosmatince. V muzejski zbirki je med vsemi živalskimi upodobitvami poleg konja največkrat upodobljen ravno pes.

Simboliko psa, ki velja za prvo udomačeno žival, so zaznamovale naloge, ki jih je opravljal za človeka: varovanje čred in domačega ognjišča ter pomoč pri lovu. Že Plinij, rimski učenjak, ki je živel v prvem stoletju našega štetja, je še posebej izpostavil njegovo bistrost in zvestobo. Še v romantiki je to ostala ena od najbolj značilnih pasjih lastnosti, sploh v kontrastu s plitkim ali zlaganim prijateljstvom ljudi. Pes je sicer prevzemal najrazličnejše pomene, tudi negativne, kot so beda, ponižanje in nečloveškost. V kontekstu krščanskih grehov pa lahko predstavlja še Lenobo, Jezo, Nečistost, Požrešnost in Nevoščljivost.

Kot človekov zvesti spremljevalec je v številnih mitologijah prevzel vlogo psihopompa, spremljevalca duš ali vodiča človeške duše v onostranstvu, smrti – tako je v egipčanski, starogermanski, grški in stari mehiški kulturi, če omenimo samo nekaj primerov.

Podobno kot konj je bil pes v srednjem veku statusni simbol. Reja lovskega tropa je bila namreč zelo draga in privoščili so si jo lahko le najbogatejši. V viteški kulturi je veljal za vdanega družabnika plemičev. V likovni umetnosti srednjega veka so pogosti prizori lova, v katerih psi preganjajo divjad. Tako je tudi na enem od prizorov freske Sveta Nedelja iz Crngroba.

Psi se pogosto pojavljajo tudi kot hišni ljubljenci, ki sledijo svojim gospodarjem. Manjši psi, ki so služili bolj za družabne spremljevalce in za kratkočasenje, kažejo na to, da je bil njihov lastnik dovolj bogat, da si je lahko privoščil rejo živali, ki druge funkcije ni imela – v nasprotju na primer z lovskim psom ali psom čuvajem. Hkrati pa kosmatinci na slikah lahko pomagajo ustvariti vzdušje doma in domačnosti.

V kapeli Loškega gradu je v začetku 20. stoletja Anton Jebačin naslikal prizor ozdravljenja slepega Tobija. Tobitova knjiga iz Stare zaveze pripoveduje o izgnani judovski družini. V eni od epizod nadangel Rafael Tobitu naroči, naj očetu (ki mu je bilo tudi ime Tobija ali Tobit) namaže oči z ribjim žolčem, da bo spregledal. Pes pri tem ni imel posebne vloge, je pa posebej omenjeno, da je Rafaela in Tobitovega sina spremljal na poti do slepega očeta.

Na sploh velja, da so psi posnemovalci svojih gospodarjev. V marsikaterem prizoru tako odražajo razpoloženje svojih lastnikov ali pa opozarjajo na lažnivce in lopove. V prizoru iz legende o svetem Urhu iz cerkve sv. Križa na Križni Gori beli psiček renči na sla, ki v roki drži ribo. Legenda namreč pravi, da je Urha nekega dne obiskal prijatelj, škof Konrad iz Konstance. Urh je prijatelja dobro pogostil in njun pogovor ob večerji se je zavlekel pozno v noč ter v zgodnje jutranje ure naslednjega dne, ki pa je bil petek. Bila sta tako zatopljena v svoj pomenek, da sploh nista opazila, da se je že naredil nov dan. Takrat pa je s pismom prispel sel bavarskega vojvoda. Za plačilo mu je svetnik dal pečeno kurje bedro s svoje mize, ki je ostalo od četrtkove večerje, saj ni vedel, da je že petek in torej postni dan. Sel je odhitel nazaj k vojvodi in hotel škofa zatožiti, da je grešnik, saj na petek jé meso. Ko pa je hotel iz torbe potegniti kurje bedro, se je to po čudežu spremenilo v ribo, škofov ugled pa je bil s tem rešen. Na križnogorski freski je greh sla, ki je želel izdati Urha, še podkrepljen z jeznim psičkom, ki z laježem opozarja na krivico, ki bi se nadškofu sicer zgodila.

V prizoru Križevega potu, ko Jezus zaradi velike teže lesenega križa, ki ga nese na svojih ramenih na kraj križanja, pade po tleh, se mu približa namrščen pes. Besno laja na Kristusa, medtem ko ga množica psuje in zasmehuje. Pes posnema čustva ljudi okoli sebe in predstavlja jezo zbranih ter pomaga v gledalcu vzbuditi sočutje do padlega.

Majhni španjeli so bili še posebej priljubljeni ljubljenčki za otroke in mlada dekleta višjega rodu. Poleg tega, da so bili otrokom družabniki in prijatelji, naj bi jih na portretih upodabljali tudi kot metaforo za vzgojo. Treniranje psov se jim je namreč zdelo podobno vzgoji in izobraževanju otrok; oba je treba še vzgojiti, da lahko postaneta koristna.

Čistokrvni psi, kot so hrti, imajo izrazito mesto v heraldiki. V tem kontekstu je barva psa še posebej pomembna (na primer bela ali črna), na grbih pa običajno simbolizirajo zvestobo, pogum in čuječnost. Poleg hrtov so v heraldiki pogosti še španjeli in mastifi. V zbirki Loškega muzeja hranimo poslikano rezbarsko delo, grb freisinškega škofa Albrechta Sigismunda von Bayerna iz 18. stoletja. Levo nad njim se nahaja manjši ščit z dvema hrtoma (črno-belim in belim) z zlatima ovratnicami.

Ker so bili goreči pridigarji proti heretikom, so dominikanci (katoliški pridigarski red bratov, ki ga je ustanovil sveti Dominik v 13. stoletju) velikokrat upodobljeni s psi, s katerimi so pridigarje že v srednjem veku pogosto primerjali. Kakor psi ovčarji z laježem odganjajo volkove stran od čred, tako pridigarji s svojimi besedami vernike opozarjajo na grehe. Tudi pri dominikancih ima barva pasjega kožuha velik pomen. Njihova redovna oblačila so v črnih in belih barvah, zato so jih v upodobitvah spremljali psi, ki imajo črno-belo dlako. Že v imenu redovnikov pa se skriva besedna igra s psi, saj gre za aluzijo na njihov vzdevek domini canes ali božji psi.

Na sliki, ki jo hranimo v Loškem muzeju, je ob svetem Dominiku upodobljena sv. Katarina Sienska, ki je v sredini 14. stoletja vstopila v red spokorniških sester sv. Dominika. Med njima je v krogli upodobljen črno-bel psiček s prižgano baklo v gobčku, ki je Dominikov atribut. Legenda namreč pravi, da je njegova mati, preden je zanosila, sanjala o psu, ki je skočil iz njene maternice z baklo v gobcu in z njo zažgal svet (krogla s križem na vrhu simbolizira svet, ki mu vlada krščanski Bog).

V svetniški ikonografiji je pes neločljivo povezan še s sv. Rokom. Zanj so značilne upodobitve, pri katerih kaže na kužno rano na svojem stegnu, pes pa mu prinaša kos kruha v gobcu. Zanesljivih virov o življenju sv. Roka nimamo, legenda pa pravi, da je v začetku 14. stoletja v severni Italiji skrbel za kužne bolnike in nato tudi sam zbolel. Čudežno je ozdravel s pomočjo angela in psa, ki mu je iz bližnjega gradu prinašal kruh in meso.

Zanimiva je upodobitev samotnega črnega psa na sliki Vrtiljak Janeza Sedeja. Tesnobno vzdušje potujočega karnevala, ki ga ustvarja kovinsko modro nebo, ki pritiska na pokrajino pod seboj, je še stopnjevano z odsotnostjo človeške figure. Nad otroškim vozom se pnejo oblačila na vrvi za perilo, edino živo bitje pa je črni pes z repom, stisnjenim med nogami. V tem kontekstu se odmikamo od uveljavljene, tradicionalne simbolike psa in prehajamo na področje osebne simbolike, sklepamo pa lahko, da pes na sliki predstavlja samotnost, osamljenost ali zapuščenost – morda celo avtorjevo.

Pripravila: Nina Misson

Literatura in viri:

  • Janez KEBER, Živali v prispodobah, 1, Celje 1996.
  • Tine GERM, Simbolika živali, Ljubljana 2006.
Gvido Birolla, Godec – harfist, papir/pastel, s. a., Loški muzej Škofja Loka
Gvido Birolla, Godec – harfist, papir/pastel, s. a., Loški muzej Škofja Loka
Neznani avtor, borderski ovčar med dvema pastirjema in čredo ovc (detajl), olje na platnu, Loški muzej Škofja Loka <em>Foto: Sara Šifrar Krajnik</em>
Neznani avtor, borderski ovčar med dvema pastirjema in čredo ovc (detajl), olje na platnu, Loški muzej Škofja Loka Foto: Sara Šifrar Krajnik
Marijan Tršar, pes v prizoru lova (detajl), rekonstrukcija Svete Nedelje, Loški muzej Škofja Loka, 1955; original: delavnica Janeza Ljubljanskega, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob, sredina 15. stoletja <em>Foto: Janez Pelko</em>
Marijan Tršar, pes v prizoru lova (detajl), rekonstrukcija Svete Nedelje, Loški muzej Škofja Loka, 1955; original: delavnica Janeza Ljubljanskega, cerkev Marijinega oznanjenja, Crngrob, sredina 15. stoletja Foto: Janez Pelko
Anton Jebačin, Ozdravljenje slepega Tobija (detajl), freska, kapela Loškega gradu, 1915, Loški muzej Škofja Loka
Anton Jebačin, Ozdravljenje slepega Tobija (detajl), freska, kapela Loškega gradu, 1915, Loški muzej Škofja Loka
Boris Jesih, kopija Legende o sv. Urhu, Loški muzej Škofja Loka, 1969. Original: Legend sv. Urha, cerkev sv. Križa, Križna Gora, 1502
Boris Jesih, kopija Legende o sv. Urhu, Loški muzej Škofja Loka, 1969. Original: Legend sv. Urha, cerkev sv. Križa, Križna Gora, 1502
Joseph? von Führich, Pes laja na padlega Kristusa (detajl), Križev pot: Jezus v pervo pod križem pade (III. Postaja), s. a., Loški muzej Škofja Loka
Joseph? von Führich, Pes laja na padlega Kristusa (detajl), Križev pot: Jezus v pervo pod križem pade (III. Postaja), s. a., Loški muzej Škofja Loka
Neznani slikar, skupinski portret družine barona Erberga (detajl), olje na platnu, Loški muzej Škofja Loka, začetek 18. stoletja
Neznani slikar, skupinski portret družine barona Erberga (detajl), olje na platnu, Loški muzej Škofja Loka, začetek 18. stoletja
Grb iz 18. stoletja, Loški muzej Škofja Loka
Grb iz 18. stoletja, Loški muzej Škofja Loka
Pavel Künl, Rožnovenska mati božja s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko, olje na platno, 1849, Loški muzej Škofja Loka
Pavel Künl, Rožnovenska mati božja s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko, olje na platno, 1849, Loški muzej Škofja Loka
Janez Šubic, Sv. Rok, olje na platnu, s. a., Loški muzej Škofja Loka
Janez Šubic, Sv. Rok, olje na platnu, s. a., Loški muzej Škofja Loka
Janez Sedej, Vrtiljak, olje na platnu, 1959, Loški muzej Škofja Loka
Janez Sedej, Vrtiljak, olje na platnu, 1959, Loški muzej Škofja Loka

Deli naprej